Letošnja sezona ni šla ravno po planih. Imel sem ogromno težav z boleznimi in trikrat sem imel temperaturo skoraj 40°C. Po tekmah Vertical in Trofeo Nasego sem tako sklenil, da naredim križ nad sezono. V planu sem imel še nekaj izjemno močnih tekem, vendar ni šlo. Nisem pa mogel izpustiti domačega Teka na Šmarno goro. …
TIMOTEJEV B(r) LOG #72 – Od konca, k novemu začetku Read More »
Verjetno celo več tekem na sezono “oddelam” pri naših zahodnih sosedih, in tudi avgust ni bil izjema. Dva vikenda zapored sem se udeležil dveh tekem v Italiji. Prva je bila na sporedu klasična štafetna preizkušnja v Collini v Karnijskih alpah, druga pa v krasnem mestecu Susa na skrajnem zahodu Italije, le streljaj stran od Francije. Na prvi mi ni šlo najbolje, na drugi pa sem se dobesedno izstrelil po sicer skrajšani različici legendarne mednarodne tekme “Challenge Stellina”. Trenutno sem znova v Italiji, vendar se bom v tem blogu posvetil krasnemu dnevu v Karnijskih alpah ter zame odlični predstavi na tekmi v Susi.
Letos sedim na nečem novem! Po dobrih 1500 kilometrih lahko brez dvoma podam mnenje o vožnji na svojem novem kolesu. Po enajstih letih je bil namreč čas, da sem svojo dokaj dotrajano “belo damo” zamenjal z vrhunskim biciklom. Sedaj obračam pedala na povsem novem modelu Scott Addict 10.
Julij je bil letos zame morda manj tekmovalno obarvan mesec vendar znova mi je uspelo nekaj, kar sem sicer v prejšnjih letih opravil z lahkoto – postal sem državni prvak v teku “gor”. Za “ogrevanje” ali bolje rečeno test forme sem dva tedna prej nastopil še na dveh močnih, meni že zelo poznanih tekmah v Italiji, in sicer Piz Tri Vertikal in Fletta Trail. Na prvi sem se sicer odrezal najslabše doslej, tako s časom, kot uvrstitvijo, vendar pa mi je dan zatem uspel zelo dober nastop na drugi, tako da sem z optimizmom zrl na naše državno prvenstvo, ki se je premierno odvijalo na Poreznu.
Druga sobota v juliju je zame že 4. leto zapored rezervirana za tek pod Grossglockner. Tek iz Heiligenbluta do Franz Josefs Höhe je eden izmed najlepših tekov, na katerih sem do sedaj bil. Trasa teče po slikovitih pobočjih nad ledeniško reko in jezeri, v drugi polovici pa je celo stalno viden sam najvišji vrh Avstrije. Jasno da tekmovalci trga med tekmo ne vidimo, vendar tokrat je jasno vreme pričaralo krasno kuliso ob prihodu na cilj. Uvrstitev na teku je bila dobra, čas malo manj, a se je na koncu vse “poglihalo” z izjemno dobrim “Kaiserschmarrn” (šmornom) in prelepimi razgledi na najvišjo avstrijsko goro in ledenik pod njo.
Težko sem se spravil k pisanju bloga o svetovnem prvenstvu, saj mi tam res ni šlo najbolje od nog. Kljub temu se zavedam, da je za vsak uspeh potreben tudi neuspeh, pa čeprav se je lahko precej težko pobrati. Kakorkoli, tudi rezultat ni vedno vse, saj sem v tednu v Stubaitalu, kjer smo bili nastanjeni, ter v Innsbrucku, kjer sem imel tekmo “gor-dol”, doživel marsikaj lepega. Zame so prišli navijati tudi moji najbližji navijači, za kar seveda prej nisem vedel oziroma niti najmanj slutil. Trenutno sem v precej boljši koži, saj mi tudi treningi lepo stečejo, zato bo slab rezultat po dobrem hitro pozabljen. Seveda je vsake priložnosti škoda, vendar to je šport.
Dve tekmi v enem dnevu – vam to zveni smiselno? Meni prav nič, a sem to prepričanje omajal in naredil izjemo. Teka na Ratitovec se že tradicionalno udeležim vsako leto, saj je eden redkih “originalnih” gorskih tekov, po drugi strani pa nekako čutim dolžnost, da podpiram lokalne prireditve, zato sem potrdil tudi udeležbo na Nočnem teku v Medvodah. Zjutraj Ratitovec, zvečer “10-ka”, vmes pa je tekel še Elija na svojem drugem teku nasploh. Sobota pred svetovnim prvenstvom v Innsbrucku je bila tako zelo pestra.
Nastopil sem na “Boroši”, tekmi, ki poteka iz centra Zagreba (trg bana Jelačića), na vrh Sljemena, ki se vzpenja severno nad mestom. Sljeme je seveda višje od naše Šmarne gore, zato gre za pravo gorsko tekaško preizkušnjo. Za piko na i je tekma štela tudi za hrvaško državno prvenstvo, kar je bil razlog več, da sem se je letos lotil. Na koncu sem zmagal, postavil tudi rekord proge, vendar ni šlo brez manjšega zapleta – zgrešil sem pot!
Tek trojk je meni ena najbolj ljubih prireditev. Vedno komaj čakam to preizkušnjo, ki je precej neobičajna. Ne zmaga najboljši tekač, temveč usklajena ekipa treh tekačev, katere najšibkejši člen je hitrejši od ostalih teh. Letos smo nastopili znova v malo spremenjeni postavi, in sicer jaz, Miran in Klemen. Tekma je znova minila v znamenju lepega pomladnega dne in veliko obiskanostjo dogodka. Tokrat smo morali krono predati močnejši trojki, ki je odtekla zelo dobro tekmo. Tudi mi smo odtekli minuto hitreje, kot najbolje doslej. Jaz sem se celotno traso počutil sveže in močno, zato me je srbelo pod podplati, da bi pritisnil na polno, vendar to je ekipna tekma in skušal sem jo odteči kot vzoren vodja.
Držati malo, komaj 2,5 kilogramov težko “štručko”, je nepopisno. Jasmina je nekaj dni nazaj rodila najinega drugega sina. Emanuel nas je vse malo presenetil, saj je na svet prijokal več kot tri tedne prej. Z Jasmino sta uredu, Elija pa že komaj čaka svojega mlajšega bratca, seveda pa tudi svojo mamico. Elija je bil poslan k nama, da naju je še bolj povezal, Emanuel pa je potrditev najine vere.
