“Daj Timotej, greva enkrat potem z vašimi na ta Katschberg,” me je prosila Jasmina, zatem ko sva cel dan preživela na belih strminah na Krvavcu. Skupaj nisva smučala odkar se nama je rodil Elija, tako da sva sklenila letos kakšen dan znova spet preživeti skupaj na smučkah. Smučišča čez mejo so vseeno malo večja, modernejša in ponujajo daljše in širše proge, kar sem v najstniških letih izkusil tudi sam, ko smo velikokrat zavili tja. Jasmina je bila seveda z izkušnjo iz Katschberga navdušena, jaz pa sem bil ravno tako vesel, da sem bil po štirih letih znova tam.
Jasmina ni smučala od gimnazije in ko sva se spoznala, sva šla direktno k sosedom na Nassfeld, ne da bi izbrala kaj lažjega. Mi smo veliko smučali, tako da sem bil vajen vseh strmin, Jasmina pač ne in takrat se je verjetno res mučila. Povrhu vsega je bila še megla, padal je sneg in vidljivost je bila posledično zelo slaba.
Vseeno je obudila svoje smučarsko znanje in naslednjič sva šla na Višarje, kjer proga iz vrha do dna tudi ni ravno od muh. Nenazadnje so imele po tej progi smučarke večkrat smuk za svetovni pokal. Tudi to sva preživela, nato pa je Jasmina prosila kolega Tomija, ki je bil včasih trener smučanja, da jo nauči smučanja. In res, kakšen teden kasneje smo šli v Kranjsko goro, kjer sta se učila. In to zelo uspešno. Kasneje sva šla še enkrat na Krvavec in napredek je bil več kot viden.
Zatem pa je sledila dolga “luknja ne-smučanja”, tako za Jasmino, kot tudi zame. Dobila sva Elija, zaradi česar Jasmina tako ali drugače ni mogla smučati, meni pa tudi ni bilo za hoditi samemu. Verjeli ali ne, od takrat pa do letošnje sezone nisem stopil niti enkrat samkrat na smuči. Niti enkrat, pred tem pa smučal preko 20x v sezoni.
Tudi letos sem sprva začel s turnim smučanjem, nisem se zapeljal nekam, kupil karto in se vozil s sedežnico ali gondolo. Moram priznati, da sem se na prvem spustu kar malo lovil, no že na drugem pa znova divjal in peljal smuči skozi zavoje prav nič drugače kot včasih.
Smučal nisem zelo dolgo, kar 3 leta, letošnjo sezono pa začel s turnim smučanjem.
“Js bi tudi enkrat šla zraven,” je izrazila željo Jasmina in res sva se na en četrtek odpravila na Krvavec. Vzel sem dopust, Elija se je čuval pri mami od Jasmine, tako da sva imela cel dan samo zase. Bilo je krasno, edina razlika je ta, da je smučanje postalo le še dražje, kot je bilo. Nič za to, dan je bil koristno in prijetno preživet.
Gužve ni bilo, sredi dneva se je na nebo narisalo sonce in smučala sva osem ur in pol. Sicer med vožnjo na sedežnici na Zvoh človek skorajda zaspi, vendar si tudi odpočije, nenazadnje pa sem imel veliko opraviti s snemanjem in slikanjem, česar v preteklosti nisem počel. Včasih sem želel biti prvi v vrsti za sedežnico in zadnji, ki se je usedel nanjo, preden so jih ustavili, medtem pa sem morda nekajkrat spil kakšno skodelico čaja iz termovke in pojedel kakšen sendvič, pa še to na sedežnici, saj mi je bilo škoda časa za pravo malico. Skratka, samo neumorno sem divjal gor in dol po smučišču.
Tokrat sem težke noge zvečer še malo razpeljal na Tacx-u, Jasmina pa je imela v glavi že novo idejo. “Js bi tudi šla enkrat še nekam drugam, ker vsi pravte kako je fajn.” Pa sem začel naštevati… “Ja, lahko Nassfeld, Višarje, Gerlitzen, Bad Kleinkirchheim… To so vse dobre proge… Al pa Katschberg, sam je pa kr daleč,” sem bil “pameten” kot poznavalec smučišč na avstrijskem Koroškem. “Ja, js bi šla ta Katschberg, to si tud ti skos hvalil.”
“Ja nč… Bova šla ane.” In res, Jasmina se je zelo angažirala in zmenila z mojo mami za datum, saj imajo na Jesenicah na Skipass večkrat karte po ugodnejši ceni. Tudi tokrat je bil četrtek. Elija je znova odšel na počitnice na Štajersko, mi pa smo bili dogovorjeni, da naju poberejo že ob 6:30 in nato odrinemo dalje proti Katschbergu.
Na Jesenicah se je že naredila gneča, tako da sem stal v vrsti okoli pol ure, vendar smo vseeno na prelaz Katschberg prispeli le nekaj minut čez deveto, ko se smučišče tudi uradno odpre. Vmes smo poklicali še mami od Jasmine, ki je imela ravno na ta dan praznovala rojstni dan in skupaj zapeli “vse najboljše”.
Pot na Katschberg.
Preobuli smo se v pancerje, iz truge vzeli smuči, borde in palice, oprtali ruzake s hrano in čajem na hrbet ter v štorasti hoji odracali do smučišča. Prav nič se mi ni mudilo. Z leti opažam, kako sem “ustavil konje” tudi glede smučanja. Včasih sem želel izkoristiti karto od prve do zadnje minute, sedaj pa raje smučam ob Jasmini, vmes malo posnamem in poslikam ter se razgledam. Vtisi se tako bolj močno zasidrajo v mojem spominu. Vedno pravim, da so vsi ti moji vlogi in blogi predvsem naložba zame in za nas kot družino, saj se bomo lahko precej podrobno spomnili vseh naših skupnih doživetij.
“Ta leva” stran Katschberga je predvsem dopoldne obsijana s soncem.
Kakorkoli, sprva smo šli “na levo” stran prelaza, torej zahodno pobočje, kamor se dopoldan upre sonce in nas tako greje. Tega smo se vedno posluževali, ko smo hodili smučat na Katschberg. Tudi tokrat sva šla z Jasmino na to stran. Moderne, oblazinjene in pokrite šestsedežnice v momentu pripeljejo na vrh, kjer se odpre razgled nad alpsko pokrajino Avstrije, ki ji kar ni konca. Povsod so sami dva- ali tritisočaki. Po nekaj vožnjah sem rekel, da jo moram odpeljati na “ta večji” hrib, torej drugo stran prelaza, saj so tam meni najboljše proge.
Smučišče ponuja okoli 70 kilometrov prog. Še posebno znana je “A1”.
Iz Tschaneck-a sva se torej odpravila proti hribu Aineck. Do vrha pelje trisedežnica, ki ni pokrita, tako da ob vetru ni ravno prijetno sedeti na njej, saj je tudi teren popolnoma izpostavljen, vendar na drugo stran, čisto do doline, pa vozijo tri praktično povsem nove gondole, v katerih se človek pelje kot grof. Na vrhu sva spila še en čaj, pojedla kos štrudlja, ki ga je Jasmina naredila dan prej in se podala po belih strminah.
Široke in ravno prav strme proge omogočajo dolge in lepe zavoje.
Proge so izvrstne, ravno prav strme, tako da se za “karvanje” lahko doseže ravno primerna hitrost. Nekajkrat sva šla na “Gipfelbahn”, nato pa si je tudi Jasmina želela spoznati znano progo “A1”, ki se vije iz vrha, torej 2220 metrov visoko, čisto do doline, skoraj 1200 metrov višinske razlike nižje v dolžini okoli 6 kilometrov. Speljana je čisto ob obrobju smučišča in je zelo široka, zato je poimenovana kot “avtocesta”.
Sodobne in prostorne gondole, v katerih se človek pelje zares udobno.
Začetek po vrhu je nekoliko položnejši, nato pa se naklonina malo poveča, vendar na nobenem delu ni prestrma. Zopet, ravno pravšnja za lepe, dolge in široke zavoje. Včasih sem celo presmučal “v šusu”, tokrat pa sem se malo ustavil, se razgledal, posnel, prosim Jasmino da me posname ipd. Na tak način se dejansko kar vleče. Ni in ni ji konca. 6 kilometrov čistega užitka. Tudi Jasmina je večkrat, ko je videla napise ob strani, rekla: “Kaj, a tolk še?”.
Začetek “A1”, ki je 6 kilometrov dolga proga in se spusti 1200 višinskih metrov nižje.
Na dnu čaka povsem nova gondola SilverJet I, ki je nedolgo nazaj nadomestila počasno dvosedežnico, katera je vedno predstavljala ozko grlo tega smučišča. Vedno se je tam naredila gneča. Tokrat pa sva od trenutka, ko sva snela smuči, do tega, da sva sedela na oblazinjeni klopi prostorne gondole, potrebovala ravno minuto. “Uau, to je pa res nobel”, je dejala Jasmina.
Gondola SilverJet je zgrajena čisto na novo in pelje skoraj na vrh hriba Aineck.
Vmes je treba prestopiti na SilverJet II, ki je bila zgrajena nekaj let prej in pelje skoraj na sam vrh, okoli 100 višinskih metrov nižje. Od tam sva se še enkrat zapeljala po A1, nato pa sva lačna že imela v mislih malico. Z Gipfelbahn sva se znova odpeljala do ruzakov in si privoščila obilnejše kosilo, kuhano sladko rdeče zelje in fižol. Jasmina je rekla, naj grem nekajkrat sam in bo tačas malo počila in uživala v razgledu na vrhu. Aineck je ogromen hrib in pogled seže res daleč. Vrhovi in doline so bili pobeljene, zato si oči ob takšnem pogledu res lahko prijetno odpočijejo.
Dva spusta sem izkoristil, da sem užival v malo višjih hitrostih, ampak na koncu ugotovil, da občutek ob tem ni več enak kot včasih. Sedaj se res raje malo ustavim, naredim bolj kvalitetne zavoje, v katerih bolj uživam, kot pa pri divjanju po progi.
Čas je hitro tekel in še dvakrat sva se zapeljala po progi A1 čisto do dna, nato pa ugotovila, da se smučarija izteka. “Dej pejt ti hitro še enkrat”, me je preganjala Jasmina, ko sva se z gondolo še zadnjič pripeljala na vrh. Ura je bila točno 15:55, torej še pet minut, dokler začnejo gondole pospravljati iz “zajle” v garažo. “Pa ne, ne da se mi več noret”, sem bil sprva proti, nato pa le še enkrat vpet pancerje v smuči in se spustil. Brez težav sem ujel vstop in se sam (!) peljal v gondoli, ki ima sicer kapaciteto 8 oziroma 10 oseb. Klop je tako dolga, da sem se lahko celo jaz, ki imam 191 cm v višino, ulegel in iztegnil svoje noge. Krasen zaključek.
Na zadnji vožnji sem se lahko celo ulegel v gondoli. Pravi luksuz.
Na vrhu smo se kot bi se zmenili zbrali vsi, torej poleg naju z Jasmino še moj oče, mama in pa mlajša sestra Julia, ter pravzaprav sami na progi odrinili proti prelazu. Na progo je še sijalo pozno popoldansko sonce in sam sem užival v tej zadnji vožnji. Na dnu smo spili še preostanek čaja iz termovk, še nekaj prigriznili, nato pa se prijetno utrujeni usedli v avto in odpeljali nazaj proti domu.