Se še spomnite, česa sem se lotil lansko leto ob koncu maja? Tisti, ki berete moj blog ali me spremljate preko kakšnega drugega kanala, le pobrskajte po spominu… Nekaj v zvezi s Šmarno goro je bilo… Tako je, tekel sem iz centra Ljubljane, natančneje od Prešernovega spomenika, na vrh Šmarne gore. Pa se spomnite, kako hitro morda?
Kar ne morem verjeti, da je od projekta “Iz Prešernovega trga na vrh Šmarne gore v manj kot šolski uri” že leto dni. Slednjega sem odtekel ravno na termin, ko pišem tale blog, in sicer dva tedna po Balkanskem prvenstvu v gorskem teku. Tudi letos sem seveda bil v Romuniji, zato ne morem mimo tega, da ne bi malo obudil svojih spominov.
Šmarna gora je zelo obiskan hrib, le stežaj stran od Ljubljane, pravzaprav se njeno vznožje stika s Tacnom, za katerega lahko rečemo, da je primestje Ljubljane oziroma njeno “spalno naselje”. Skratka, vrh vsako leto obišče ogromno ljudi, predvsem Ljubljančanov. Gre nekako za “hišni” hrib, pa vendar se večina do tja zapelje z avtom in nato oddela vzpon do vrha in spust nazaj.
Da ne boste mislili, da bi vam želel dati kakršenkoli občutek slabe vesti, tudi sam to še največkrat naredim, vendar pa na vsake toliko časa dejansko odtečem prav od doma na vrh in nazaj. Vsekakor pa nisem ravno vzor glede tega, saj ni preveč pogosta rutina. Trening moram glede na obveznosti čez teden kar najbolje optimizirati, zato slednje ne paše povsem v kontekst. Pot od doma in nazaj pravzaprav ne nanese veliko, borih 11 kilometrov, kar vzamem bolj kot iztek.
Vseeno sem si zamislil, da bi nekako vzbudil idejo, da se ni vedno potrebno odpeljati do izhodišča za obisk Šmarne gore, temveč se z nekaj volje da vožnjo in vzpon združiti v eno pot, torej na vrh “iz kavča”, če le niste predaleč doma. Jasno je, da ne morete tega ravno pogosto izvesti, če ste oddaljeni recimo več kot 15 ali 20 kilometrov, saj je treba priti še nazaj. Seveda pa velja enako za kateri koli drugi grič, hrib ali pa celo goro. Premalokrat se zavemo, da imamo tisti z obema zdravima nogama, privilegij, da se lahko tako svobodno gibljemo naokoli.
No, nekaj podobnega sem izvedel ravnokar. Navadno gremo na Štajersko skupaj, tokrat pa sta Jasmina in Elija že bila tam, jaz pa naj bi sam prišel v petek po službi. “Zakaj pa se ne bi tja zapeljal kar s kolesom?”, mi je padlo na pamet ob tako lepi in ugodni vremenski napovedi. Zdelo se mi je nesmiselno, da se vozimo tja in nazaj vsak s svojim avtom. Jasmina je v soboto praznovala še svoj rojstni dan in povabljeni so bili tudi vsi z moje strani. Pomislil sem, da lahko oni odpeljejo moje kolo zadaj na kljuki in nam, ki bomo tako ali tako imeli nabit avto z vsemi stvarmi, ne bo potrebno tovoriti še kolesa. Nenazadnje bi ga pa lahko pustil tudi tam, saj imam doma še “traktor” (gorsko kolo). Tako sem si doma že med malico pripravil vse potrebno za na pot, v žep stlačil še eno dodatno zračnico in flike, po službi pa takoj odrinil na pot preko Vodic, Kamnika, celotne Tuhinjske doline, Vranskega, Žalca, Celja in Dramlje. Za konec me je sicer čakal še klanec z 250 višinci, vendar sem imel povsem dovolj energije, zahvaljujoč sladoledu, na katerem sem se ustavil v Celju.
Naredil sem točno 95 kilometrov in 1100 višincev, za katere sem porabil dobre tri ure. Ob petkovi gužvi po ljubljanski obvoznici in štajerski avtocesti ubistvu le dobro uro in pol več kakor z avtom. Namesto nekaj litrov nafte sem tako pojedel le kakšno kepico sladoleda več, počutil pa sem se odlično. Pomladni in poletni meseci to omogočajo in v naslednjem takšnem primeru bom ta “eko transfer”, kot sem poimenoval to potovanje, definitivno ponovil.
