TIMOTEJEV B(r)LOG #51 – Kaj je že na sporedu ta vikend?
“3,2,1, buuum”, bo počilo… Kje že, poznate odgovor? Prepričan sem, da večina gorskih tekačev ve, da je vikend, ki prihaja, prvi vikend v oktobru, vedno rezerviran za pravi boj po pobočjih Šmarne gore in Grmade. Program se bo začel s petkovim “Rekordom” in zaključil z vrhuncem v obliki sobotnega Teka na Šmarno goro. Obeh tekem se vsako leto veselim, a hkrati čutim nek dodaten pritisk, saj gre le tekmi, ki ju imam povsem za domači. Jaz sem pripravljen, da dam vse od sebe na teh dveh preizkušnjah, pa vi?
Pa je le prišel tudi ta čas v letu, ko se na Šmarni gori odvije tradicionalna tekma, Tek na Šmarno goro ali “Šmarna gora Race”. V zadnjih letih je bil tej tekmi priključen še Rekord, ki je bil v preteklih letih sicer izpeljan v juniju. Po eni strani gre za krasen “dvojček”, kar je recimo v Italiji že uveljavljena praksa, po drugi strani pa je praktično nemogoče oddelati tako zahtevni tekmi v dveh zaporednih dneh oziroma bolje rečeno v okoli 15-ih urah. Vmes so ubistvu le večerja, spanje in zajtrk.
Progo smo že spoznali, tako v sliki, kot v videu. Glede na deževje v zadnjem času in zelo verjetno tudi na dan obeh tekem zna biti kar “veselica”. Kljub temu je morda sedaj čas še za nekaj zgodovine, tako obeh tekem nasploh, kot tudi moje udeležbe.
Seveda je bolj uveljavljena, odmevna in prestižna definitivno daljša različica, torej Tek na Šmarno goro. No, tudi Rekord je svojevrsten prestiž, saj so se na njem preizkusili vsi slovenski gorski tekači in lahko čase zelo dobro primerjamo, vendar ima Tek na Šmarno goro brez dvoma večjo težo, saj se je uveljavil tudi na mednarodni sceni. Spomnimo se, da je bila izbrana za “The Greatest WMRA Race”, torej najboljšo gorsko tekaško tekmo na svetu.
Vse skupaj se je začelo leta 1979 s čistim entuziazmom, ko so se malo za hec, malo za res podili po Šmarni gori in Grmadi, konec devetdesetih pa se je Tek uvrstil v tekmovalni koledar mednarodne zveze za gorske teke (WMRA). Leta 2004, ob 25. obletnici delovanja zveze, je Tek doživel posebno čast, saj je predstavljal zaključek oziroma finale svetovnega pokala. Vse do predlani je bila ta tekma redno uvrščena na koledar svetovnega pokala.
“Izključena” ni bila zaradi ničesar drugega, kot prestrukturiranja gorskega teka kot športa. Sedaj so masovno popularni t. i. traili, kar pa Tek zagotovo ni, saj je preveč tehničen, prekratek in ubistvu preveč intenziven. Ljudje hodijo na tekaške prireditve s ciljem o doživetju, razgledih ipd., pri tem pa raje izbirajo nekoliko lažje trase, pa čeprav daljše. Da se razume, to je povsem spodbudno, saj toliko ljudi, kot danes, se še nikdar ni ukvarjalo z rekreacijo, z vidika klasičnega gorskega teka pa žal ne. Vseeno verjamem, da se bo tudi slednji še vedno držal na sceni, pa čeprav morda bolj v ozadju. Meni osebno so krajši gorski teki tja do ene ure veliko bolj všeč kot pa daljši, preko ure in pol dolgi traili.
Kdaj pa sem prvič nastopil sam? Za tole sem moral kar konkretno pobrskati po svojem arhivu. Še kako živo pa se spomnim, da sem se po štartu mnogo prehitro zagnal in trpel čisto celo traso. Kaj hočem, bil sem še povsem “zelen” in podcenil zahtevnost proge. V cilj sem prišel v 49:27, celo za prvo žensko, sicer Andreo Mayr, ki velja za najboljšo gorsko tekačico vseh časov. Kot zanimivost, z njo in njenim partnerjem sva pred kratkim z Jasmino veliko govorila v Nemčiji na Hochfelln Berglauf.
Naslednje leto je bilo že bolje (47:27), predvsem taktično sem odtekel bistveno bolje. Še leto kasneje sem doživel enega vrhuncev svoje tedanje kariere, saj sem se uvrstil med deseterico na tekmi svetovnega pokala, rezultat pa popravil za debele tri minute. Ko sem že mislil, da je to to, sem naslednje leto tekel še minuto hitreje in se z rezultatom 43:19 prebil na stopničke. Kako sem bil vesel takrat…
Sledili pa sta dve preizkušnji, ki nista bili običajni. Prva je bila le dan po izjemno napornem Rekordu, druga pa s ciljem v dolini, zato je bil posledično rezultat obakrat logično slabši. Nazadnje, leta 2021, žal ni bilo mednarodne konkurence, vsaj tiste smetane ne, kot sicer vsa leta prej, a tako sem lažje prišel do prve zmage na tem teku, ki pa sicer ni vredna toliko kot tisto 3. mesto leta 2019.
Preidimo še na Rekord, ki jeznan po izjemni intenzivnosti. No, slednja je seveda vezana na to, koliko tekač “da” od sebe. Sam sem vedno iztisnil vse, kar sem imel v nogah. V vsako mišico sem nakopičil toliko laktata, da se je slednji odvajal verjetno še naslednji dan. In ja, vedno sem hlastal za kisikom na cilju. Nočem nikogar strašiti, temveč le poudariti, da niti tako kratko tekmo ni nikoli za vzeti z levo nogo.
“Kok maš ti do gor?”, se pogosto glasijo vprašanja, predvsem med moškimi. Seveda se je včasih marsikaj dalo izmisliti, baje tudi čas pod 10 minut, danes pa že preko GPS ur in aplikacij vsaj malo vidi, kje je kdo. No, spomladi leta 1991 so rekli “stop” govoricam in se odločili organizirati uradno tekmo s preprostim imenom – “Rekord”. Zmagovalec Roman Hojak je s časom 11:54 tako tudi uradno postal rekorder vzpona na Šmarno goro.
Leta 1996 je bil znova organiziran, vendar pozimi, in sicer na prvo soboto v februarju v spomin enega izmed preminulih Šmarnogorcev. Me prav zanima, kako je teči s šprintericami po zamrznjeni poti sredi zime. Pot je sigurno “speglana”, česar v zadnjih letih skorajda ne doživimo več, vprašanje pa je, ali kaj drsi. Zimski termin je ostal vse do 20. obletnice, ki jo je Rekord obhajal leta 2015. Iz tega obdobja še vedno stoji ženski rekord Mateje Kosovelj, ki je vzpon zmogla v času 13:18, pri moških pa ga je najhitreje odtekel Sebastjan Zarnik, in sicer v 11:25. Leto dni kasneje, torej leta 2016, pa je bil Rekord prestavljen na mesec junij, vrhunec sezone. Poteza je bila zelo dobra, saj so povečini najpomembnejše tekme ravno v juniju in začetku julija, ko mora biti tekmovalec v špici svoje forme.
Ne boste verjeli, ravno tisto leto sem si zamislil nastopiti tudi jaz. Dosegel sem 5. mesto s časom 12:25. Bil sem presenečen nad tem, kako dobro mi je šlo. Prav ponosen sem bil na svoj rezultat. Naslednje leto sem zaradi pretreniranosti tekmo izpustil, vrnil pa sem se leta 2018, ko mi je uspelo nekaj neverjetnega. V gladiatorskem boju z Lukom, ko sva drug drugega preganjala do roba moči, sem s časom 11:20 za 5 sekund popravil slovenski rekord. Ob pritisku na “stop” sem le debelo pogledal. Enostavno nisem mogel verjeti.
Apetiti so seveda zrasli, vendar popravek časa za pol ali pa eno minuto naslednje leto je bil povsem nemogoč. Znova sem zmagal s popravljenim “PB-jem” na 11:13. Spet je šlo za mišjo dlako. Šele na ciljni strmini sem se uspel otresti Luka.
Rekord 2018 (levo) in 2019 (desno).
Leto zatem je Tomo privlekel močno mednarodno konkurenco tudi na Rekord. Prvič smo bili tudi priča teku pod 11-imi minutami. Sam nisem bil kos tako močnemu tempu, a dobil ciljni šprint za 3. mesto in za pičlo sekundo popravil svoj najboljši čas. Na cilju sem rabil 45 minut, da sem dokon”no prišel k sebi. Z rezultatom nisem bil tako zadovoljen, saj se nisem počutil močno.
Komaj sem čakal naslednje leto, ko sem želel vedeti, ali sem morda še bližje 11-im minutam. Pa je odpadel… Vsi vemo, zakaj. Zadevo sem vzel v svoje roke in namesto petkovega termina, torej dan pred Tekom, raztrobil, da bom Rekord odtekel v četrtek kar v lastni režiji. Uredili smo skoraj nekakšno uradno tekmo. Priganjati sem se moral sam, kar mi je to delno ustrezalo, saj se mi ni bilo potrebno boriti za pozicijo, hkrati pa je lažje le slediti nekomu. Na vrh sem pritekel v 11:05, kar je seveda neuradno, a sam pri sebi vem, da je to moj najboljši čas, ki ga bom naslednjič skušal še uradno potrditi.
Lani v lastni režiji.
Ja, manjka “le” še 6 sekund. Sliši se praktično nič, a ko bi vi vedeli, kako težko se jih prigara. Od leta 2018, do 2021 sem tako napredoval za le 15 sekund. Treniram vestno, vsak dan, vedno znova se naučim česa novega, pa je odbitek tako majhen. Vse to priča o zahtevnosti te tekme.
Kakorkoli, že čez dva dni bo priložnost, da bomo lahko napadli svoje najboljše čase in jih skušali izboljšati. Upam, da se vidimo!
