Je že prepozno, da bi napisal kaj o pretekli tekaški sezoni, torej sezoni 2022? Če sem se že ravno spravil k pisanju – zakaj pa ne. Zadnji blog je bil iz Morbegna, kjer smo Miran, Klemen in jaz osvojili skupno 3. mesto v štafeti na močni tekmi Trofeo Vanoni. Od takrat sem sicer tekmoval le enkrat, in sicer na Knap Trailu, ki je mimogrede krasen, vendar bolj zaradi podpore dogodku in nekaj spremembe tekmovalnega okolje. V Zasavju sem namreč tekel le enkrat prej. V novembru na podelitvi za “Naj atlet 2022” sem doživel prijetno presenečenje. Z rezultati sem si prislužil 3. mesto v točkovanju v članski kategoriji. Med vsemi atleti v Sloveniji, ne le v gorskem teku, je ta dosežek zagotovo eden prestižnejših uspehov v lanskem letu. Za piko na i sem bil kakšna dva tedna zatem proglašen tudi za “Naj gorskega tekača 2022”. Z Jasmino sva se tudi poročila, vendar ni vse tako rožnato, kot se sliši. Oba z Jasmino sta naju zaznamovali dve izjemno boleči izkušnji…
Kje se je v letu 2022 vse skupaj začelo? Še dobro, da pišem bloge in snemam vloge, saj bi še nasprotno v tako pestrem letu izgubil v obilici spominov. Še posebno je leto 2022 zaznamovala najina poroka, okoli katere je bilo veliko dela in pomladne mesece smo na račun tega dobesedno prešprintali. Vmes sem bil tudi na veliko tekmah, še posebno proti koncu sezone.
Bile pa so marsikatere druge težave, o katerih do danes nisem prav preveč govoril, razen svojim prijateljem in znancem v živo. Danes to z Jasmino lažje deliva, saj bo mogoče iz najine izkušnje kdo lažje splaval. Imela sva namreč dve težki preizkušnji, saj se je Jasminina nosečnost dvakrat končala s spontanim splavom.
Prvič je bilo to še leta 2021, ko sem bil ravno na tekmi v Chiavenni,na drugem koncu Italije. “Timotej, sem na urgenci in moram na splav”, je kot strela z jasnega priletel SMS. “Kaj, kako, zakaj…”, sem bil zmeden in šokiran hkrati. Zdelo se mi je nemogoče. Ko sva izvedela za Elija, se nama je zdelo popolnoma samoumevno, da bo ta otrok pač prišel na svet. Po nekaj potočenih solzah sem vseeno moral nekako razvedriti Jasmino. Pa tega nisem znal. Nikakor se nisem mogel (in znal) postaviti v njeno kožo. Jaz sem to dokaj hitro sprejel in se odločil čimprej pozabiti, na enako miselnost pa prepričati še Jasmino. Vendar to ni enako… Ta otrok je rastel v njej, dobesedno je bil del nje, vendar ga je izgubila za vedno. Vsaj fizično.
Naslednji dan sem imel tekmo za svetovni pokal. Saj nisem vedel, ali je prav da sem tam, ali naj grem kar domov, vendar nisem bil sam in je bila ta možnost praktično nična. Spal sem izjemno slabo, saj so bile misli pri Jasmini. Tako se mi je smilila, da ne znam povedati. Naslednji dan sem tekmoval, vendar se v cilju zjokal kot majhen otrok. Na vrhu vertikala sem se umaknil v samoto in se skušal pomiriti. Težko je bilo, ampak nekako sva morala naprej. Kasneje je tudi Jasmini postalo malo lažje, vendar sva se velikokrat spomnila na ta dogodek. Bilo je toliko težje, saj sva veselo novico prekmalu raztrobila med domače in bližnje. Težko je nato vse skupaj razlagati in pojasnjevati…
Kljub temu se je iz tega vseeno izrodila ena dobra odločitev, in sicer da se junija poročiva. Bila sva zaročena, vendar sva poroko nekako načrtovala po rojstvu. Kaj sva pravzaprav mislila? In dejansko sva se začela na poroko tudi pripravljati, že zaradi tega, da sva lažje vse skupaj pozabila. Govoril sem si, da se je to pač zgodilo in ni bojazni, da ne bi mogla imeti še enega otroka.
Decembra sem se še poškodoval, kar se je vleklo vse do sredine februarja, ko sem končno lahko začel normalno teči. Marca sva šla skupaj z Jasmino na mojo prvo tekmo v letu 2022 – Kokoš trail. Prva zmaga. Zatem sem šel v Kitzbühel na Streif Up in pogorel na celi črti. Enostavno se na ledeni progi nisem znašel in po dveh neuspešnih nastopih sem se letos odločil, da niti ne grem. V aprilu sem suvereno postal državni prvak v disciplini gor-dol, nato maja znova balkanski prvak, vmes pa nastopil še na nekaterih drugih manjših tekmah in vselej zmagal. Šlo mi je kot po maslu.
Obenem je Jasmina znova postala noseča, zato sva vse misli usmerila v dober potek. “Da bi bila na poroki ravno 4 mesece noseča… To bi bilo prelepo”, je dejala večkrat. Prvi pregledi so kazali, da temu bo tako, nato pa znova šok…
Bila je nedelja in sodelavci so se odpravljali na sejem v Beograd. Ker sem doma blizu službe, sem jasno pomagal pakirati in v kombije zlagati vso 3D opremo za predstavitev na sejmu. Zraven sem vzel še Elija, saj se mi je zdelo, da bo kar užival ob tem da bo pomagal. Bilo je res zabavno, saj je imel nekaj smešnih izjav. Krasno delovno popoldne torej. Ko sva prišla domov, sem si nadel kolesarski dres in se usedel na kolo, da bi se odpeljal na Jakoba. Elija in Jasmina sta se zunaj igrala s traktorji, ki sem odšel in v kaki uri bi bil nazaj. Telefon sem imel nastavljen na tiho, zato sem ga na začetku vzpona skušal dati naglas. Nato pa vidim na ekranu, da me je Jasmina kar štirikrat klicala. Takoj sem obrnil in jo med vožnjo klical nazaj. “Joj, kaj zaboga si je Elija naredil… Upam, da se ni kaj polomil s kolesom”, sem že premleval. Z otožnimi in brezupnimi besedami mi je rekla, da je naenkrat začela krvaveti. “Saj bo, to ima več nosečnic in je vse ok… Sigurno bo vse uredu, samo pojdi se pokazat, da to potrdijo… Ma nima bit kaj narobe, sej si bila glih na pregledu… ” . Pa ni bilo tako.
Zgodba se je ponovila in Jasmina je svoj rojstni dan preživela v bolnici ter po treh dneh” pacanja” odšla od tam praznih rok. Sploh ne znam opisati, kako je takrat mene to potrlo. V življenju še nisem bil tako žalosten. Izgubila sva še enega otroka, Jasmina pa je namesto rojstnodnevnega presenečenja in veselja ob praznovanju trpela v bolečinah, poleg tega pa nihče ni smel do nje. Jokal sem zase in še za njo. Bil sem popolnoma iz sebe.
Pred Elijem sva morala biti seveda dobra “igralca”, saj je zadnja stvar, da bi tolažbo ali Bog ne daj kakšno krivdo on prevzemal naše, a včasih to ni šlo. “Mami, zakaj oči joka”, se je večkrat slišalo iz njegovih ust. Če sem bil prvič jaz tisti, ki je tolažil Jasmino, je morala tokrat celo ona mene.
Najbolj iz tega obdobja se spomnim tekme za državno prvenstvo na Ratitovcu. Kljub vsemu sem bil v izjemni formi, saj sem treniral toliko bolj. Enostavno sem se tolažil tudi preko več treninga, saj sem bil kasneje utrujen in zaradi tega boljše spal. Ubistvu je šlo za zlorabo športa, vendar kratkoročno sem to očitno potreboval, da sem dobro funkcioniral. Posledično sem bil res v izvrstni formi. Med vsakim tekom sem se počutil tako lahko, kot bi dejansko letel. Kot zanimivost, verjetno večina zame misli, da vsak dan z lahkoto tečem naokoli in nimam t.i. “težkih nog”, vendar je ravno obratno. To je bolj izjema. No, tisto obdobje sem kar lebdel.
Že od štarta sem imel en cilj v glavi. To, da moram postati državni prvak, sploh ni bilo vprašanje zame, hotel sem priti na vrh v manj kot eni uri. Kljub temu, da je bilo težko, sem se počutil tao močno, kot še nikoli. Kot bi me nekdo spremljal in spodbujal. Morda pa sta bila to najina dva angela. V zadnjih 15-ih minutah tekme, ko so zaradi velike prednosti miali že začele tavati, sem se znova spomnil na vse, kar sva doživela nemalo pred tem. Zagrabila me je panika, komaj sem še normalno dihal in začel sem nekako hropeti. Zadrževal sem solze, telo pa je preplavil adrenalin in pri več kot 30-ih stopinjah me je začelo mraziti. “Timotej, moraš še umiriti…” Nekako sem skušal svoje misli prisiliti, da se fokusirajo na zaključno fazo tekme. Uspelo mi je, vendar česa takega že dolgo nisem doživel. Uspelo mi je tudi priti v cilj v manj kot uri, s čimer sem zrušil svoj rekord proge za skoraj dve minuti. To je bila doslej moja daleč najboljša predstava in letos jo bom težko ponovil.
Za Ratitovcem pa je sledil dogodek leta – najina poroka. Se zavežem, da o njej napišem en blog ob najini prvi obletnici, torej 19.6. Uf, kako naporni so bili dnevi pred poroko. Kasneje je bilo vse poplačano. To je bil eden mojih najlepših dni v življenju, a žal je minil, kot bi trenil.
Praktično takoj po poroki smo se odpravili za dober teden na morje na Pag, kjer je bilo zelo prijetno. Jasmino sem končno lahko začel klicati “žena”. Na morju sem pridno treniral, morda celo pretiraval, kar se je pokazalo na tekmi, na katero sem v sezoni 2022 stavil največ – evropsko prvenstvo, disciplina “navkreber”.
Takoj po dopustu smo z reprezentanco namreč odleteli na otok La Palma, kjer je potekalo Evropsko prvenstvo v gorskem teku. Sam naj bi nastopil na dveh tekmah, torej “gor” in “gor-dol”, vendar tista prva je bila glavna. Po odločnem štartu sem dobesedno pogorel. Bilo je preveč. Očitno je vse skupaj prišlo za mano in na najbolj pomembni tekmi sem se odrezal najslabše. Bil sem besen nase, da sem z določenimi odločitvami povsem zamočil.
Domov sem se vrnil poklapan, vendar me je žena v enem tednu znala spraviti k sebi in motivirati za Grossglockner Berglauf, kjer sem znova nastopil, kot znam in zmorem. Odtlej je vse skupaj šlo le še navzgor. Dejansko je bilo EP zgolj splet naključij. Bil sem znova visoko motiviran in v treningu sem užival. Daleč od tega, da sem kdajkoli počel karkoli na silo, vendar vseeno je občutek, ko ti gre, čisto drugačen.
Konec julija smo šli znova na morje v Crikvenico, kjer sem pridno treniral in se pripravljal na dvojček tekem v Italiji. Dan po prihodu domov sva v Malonno odšla kar oba z Jasmino. Bil sem tako sproščen, da sem bil prepričan v dober rezultat. Vendar ne tako dober! Vertikal sem odtekel kar 50 sekund hitreje kot leto dni prej, ob tem da sem že takrat odtekel vrhunsko. V izdihljajih tekme sem šprintal za 4. mesto in izplen mi je uspel. No, bil pa sem znova 4., ki se me na mednarodnih tekmah že oklepa ko klop. Boste videli, kolikokrat sem potem v nadaljevanju sezone znova bil 4.
Naslednji dan je bil na sporedu trail. Točno na moj rojstni dan. Dosegel sem zelo solidno 6. mesto in ob spodobnem času sem bil rezultata vesel. Z Jasmino sva tako preživela lep tekmovalno-počitniški vikend.
Dva tedna kasneje sem se udeležil vertikala v Idriji kot pripravo za nedeljsko štafeto tekmo v Collini. Gre za tradicionalno štafeto treh koč, kjer tekmovalci tečejo po pravem gorskem terenu. Vmesni del vsebuje celo nekaj plezarije. Največji pokal je romal v slovenske roke, saj smo z Joštom in Maticem (končno!) dosegli 1. mesto. Sam sem bil v prvi predaji 2., a z rezultatom zadovoljen. Po tekmi sem se še naužili razgledov, ko sem skočil malo višje, prvič pa tudi obdelal celotno progo, torej vse tri etape.
Vikend kasneje sem odpotoval na skrajni zahod Italije, v mesto Susa, še malo naprej od Torina. Vožnja je bila izjemno dolga, kar 8 ur. To me ni zmotilo, saj sem se naslednji dan zelo dobro odrezal. “To je najlepša gorsko-tekaška tekma”, mi vedno pritrdi Miran, obenem pa poudari, da tudi ena izmed najtežjih. Zaradi tega sem se je lotil zelo taktično, zato na začetku nisem bil zaletav, temveč varčeval z močmi. Slednje se mi je obrestovalo, saj bi skoraj pritekel na oder za zmagovalcev. Uganite, kateri sem torej bil, če rečem “skoraj”. Tako je, četrti, vendar izjemno zadovoljen s časom.
Po povratku nazaj domov sem se čez 5 dni znova vozil po neskončni avtocesti po Padski nižini, vendar tokrat malo bližje, le streljaj od Gardskega jezera. Na sporedu je bil paket tekem za WMRA World Cup. Obetala se je močna konkurenca, česar sem vedno vesel. Rad se pomerim z najboljšimi. Vikend je bil znova v znamenju dvojčka tekem, kratkega vertikala in daljšega traila.
V soboto sem s solidno predstavo (minuto bolje kot leto prej) pritekel 8. mesto, naslednji dan pa me je naš “menedžer” za italijanske tekme proglasil kar za “the man of the day”. Kar se je zgodilo takrat, še sam težko verjamem. Po previdnem štartu zaradi (vsaj meni) izjemne dolžine tekme (cca. 1h40), sem dobesedno dobil krila in v drugi polovici na glavnem vzponu letel mimo tekmovalcev pred mano, za finiš pa uprizoril še izjemno hiter spust, kjer sem pridobil še dve mesti. Iz 8. sem se prebil na 4. mesto, Pred mano so bili na cilju le trije afriški atleti.
En teden kasneje je bila na sporedu tekma s samim sabo. V petek sem se odločil, da bom v nedeljo napadel naš najvišji vrh – Triglav. Na pomoč sta mi priskočila tekaška kolega Žiga X in Anže, ki sta mi nudila tisti osnovni support, ki sem ga potreboval, torej eno majico in vetrovko za na vrh, povrhu pa še nekaj slik, saj sem telefon pustil v dolini. Projekt je uspel. na vrh Triglava sem pritekel v manj kot uri in 25 minut, natančneje, v 1:24:51, kar je pomenilo nov (neuradni) rekord vzpona. Noro!
Po skoku na Triglav sem si vzel nekaj pavze od tekmovanj. Konec septembra sva šla z Jasmino v Nemčijo na Hochfelln Berglauf. Jasmino sem tja zvabil s trditvijo, da tako lepega razgleda s cilja še ni doživela. Odrinila sva dan prej in se vmes ustavila še v Salzburgu na Mozartovih kroglicah in tortici, nato pa uživala v lenarjenju na deževno popoldne. Žal je naslednji dan celo malo deževalo, Hochfelln pa je bil namesto s soncem obsijan, zavit v meglo. Pogled na Chiemsee je torej splaval po vodi, vendar je bil vseeno zelo lepo. Osvojil sem drugo mesto, a z rezultatom nisem bil zadovoljen. Je pa res, da je bila proga precej spolzka. Nazaj v Slovenijo sva se vrnila kar čez Obertauern in Katschberg, da sem Jasmini malo razkazal avstrijsko pokrajino. Kljub temu, da sva se vmes vsaj petkrat ustavila, da bi si privoščila kosilo, sva vselej naletela na odgovor “nein, nur für die Gäste”.
Hochfelln Berglauf je bil sicer moja generalka pred vikendom na Šmarni. Petkov Rekord me je očitno tako matral, da sem v torek začutil obupno zbadanje pod rebri med tekom, poleg tega pa dobil celo nekaj vročine. Teči sploh nisem mogel, lahko sem le trimčkal s postanki. Tekem seveda nisem želel izpustiti, vedel pa sem, da moja pripravljenost ni 100%. V petek dopoldan sem se v službi z delom dodobra zamotil in prišel na štart praktično iz pisarne.
Proge, na kateri poznam vsak kamen in korenino, sem se lotil previdno, kar se mi je obrestovalo. Imel sem dovolj moči, da sem malo pred polovico pospešil in prednost rutinirano zadržal. Na zadnji strmini tokrat nisem rabil iti v absolutno rdeče številke. Po resnici povedano si tega glede na celoten reden niti nisem upal. Na Rekordu sem torej zmaga in za svojim najboljšim časom zaostal le sekundo. Primarni cilj je bil jasen – čim bolj se približati magični meji 11-ih minut, ali se spustiti celo pod njo, vendar sem ta “plan A” čez teden modificiral v “želim si le zmagati”. Uspelo je, zato sem bil zadovoljen.
Že 14 ur zatem je bil na sporedu tradicionalni Tek na Šmarno goro, tokrat s klasičnem ciljem na vrhu. V tekmo sem šel popolnoma sproščeno. Še danes sem ponosen, da sem se uspel v uvodnih kilometrih brzdati in držati nazaj, saj sem na vzponu na Grmado začel dohitevari vodilne. Že pred sedlom sem se prebil v vodstvo in s hitrim spustim povečal razliko. Eden izmed Kenijcev me je sicer na tistem kratkem vzponu po obratu ujel, a se je prenaglil v tempu in svoje telo očitno preveč “okisal”. To sem znal izkoristiti in toliko dodati k tempu, da sem se odlepil. Do vrha sem z nasmeškom in na krilih domače publike brez težav zadržal prednost in pretrgal trak na cilju kot zmagovalec. Bil sem izjemno zadovoljen, saj zmage niti nisem pričakoval.
Sezona se je bližala koncu, čakali sta me samo še dva tekmovalna vikenda v Italiji, oba v bližini Lago di Como. Prvi je bil zaključek svetovnega pokala v Chiavenni, tako kot lansko leto. Tokrat sem se tja odpravil kar s Tomotom. V soboto sem nastopil na vertikalu in v identičnem času kot lani zasedel zelo dobro 8. mesto. Morda s časom nisem bil najbolj zadovoljen, z uvrstitvijo pa prav gotovo. Štart vertikala je bil kronometrski, kar pomeni, da nismo štartali skupaj, temveč v intervalih po protokolu. Pot do vrha je namreč ozka, na začetku pa omejena z zidovi iz skal, tako da bi bil masovni štart nemogoč.
Popoldne sem šel na krajši iztek ob reki in si lepo odpočil. Pozno popoldan me je čakala še podelitev za končno razvrstitev svetovnega pokala, kjer sem pristal na 7. mestu. Kot sem že dejal, na začetku leta sem dobršno število tekem izpustil, zato je bila tudi uvrstitev temu primerna, a nenazadnje sem bil znova med deseterico.
Naslednji dan je bil na sporedu Val Bregaglia Trail, eden izmed najlepših trailov. Edina negativna točka je ta, da je tekma z negativno višinsko razliko. Štart je torej višje kot cilj. Zjutraj še ni deževalo, tam nekje na polovici tekme pa je začelo vlivati. To me ni nič kaj ganilo, saj sem bil že segret, kvečjemu je malo ohladitve prijalo. Glavnino tekme in kasneje na cilju sem bil na 2. mestu, kar sem tudi pričakoval. Vikend je bil torej zelo uspešen.
Dva tedna kasneje sem se znova vozil mimo Komskega jezera, tokrat v bolj številčni družbi. Na sporedu je bila namreč tradicionalna štafetna tekma v Morbegnu – Trofeo Vanoni. Na jutro tekme sem že čutil boleče žrelo, tako da sem vedel, da me po tekmi čaka kolaps ali “reset” mojega sistema. Zdravje mi je skozi celotno sezono dobro služili, zato se nisem nič kaj sekiral. Vseeno sem vedel, da vpliva na mojo zmogljivost še ne bo. Z Miranom in Klemnom smo se odrezali zelo dobro in tekmo končali na tretjem mestu, za piko na i pa sem bil v individualni razvrstitvi ravno tako na tretjem mestu. Odličen zaključek tekmovalne sezone 2022.
Vsekakor lahko rečem, da sem znova pokazal nivo pripravljenosti višje, kot leto prej. Grenak priokus bo imelo le evropsko prvenstvo, na katerem sem res pogorel. Največji dogodek je bila gotovo najina poroka, ki je tudi ostala v najlepšem spominu. To je bil dan, ki se je odvil svetlobno hitro. Želel bi si, da bi kar trajal in trajal.
Ob pisanju tega bloga sem obudil lanske spomine, ki jih je res veliko, povrhu vsega pa dobil veliko motivacijo za štart v novo sezono, v kateri bo še manj časa, saj bo (upamo in verjamemo) med nas tri prijokal še en član družine.