Pomlad je tukaj in jaz sem se to zimo res nasmučal. Lani sem na ture hodil tudi “prisilno”, saj zaradi poškodbe nisem mogel teči, vendar tudi letos sem raje večkrat pobasal opremo v avto in se zapeljal na Ljubelj, kot pa obul tekaške copate in odšel teči. Še posebno me je impresionirala zadnja tura, ko sem se preko Šentanskega plazu povzpel na Begunjščico. Na vrhu me je pričakalo sonce in imel sem dovolj časa, da sem se naužil sijajnega razgleda. Vas zanima, kaj vse sem doživel čez letošnjo zimo?
Sprva sem si pred sezonomoral popraviti pancerje, saj sem lani utrgal BOA sistem, ki nudi nogi zelo dobro fiksacijo. Nekaj igranja z izvijačem in kleščami je rešilo zadevo, poleg tega pa sem privil še vse majhne “šraufke”, da mi kateri med turami ne bi odpadel.
Prvič sem šel na turo sicer pozno, tam nekje v sredini decembra, a sem kasneje vse nadoknadil. Držal sem se mojega standardnega izhodišča, prelaza Ljubelj, in sicer čisto iz praktičnega vidika. Ob vikendih smo navadno skupaj, zato na turno smučanje hodim povečini med tednom zjutraj, torej pred službo. To pomeni, da je koristno, če je izhodišče dovolj blizu. Iz Medvod potrebujem le dobre pol ure, da se pripeljem na Ljubelj, zato mi je to izhodišče res ljubo.
Od tam nato zavijem proti koči na Zelenici, potem pa po želji nadaljujem desno proti Triangelu (najbolj pogosto) ali pa levo proti pobočju Begunjščice.
Kot veste, sem pristaš “mešanja” športov, še posebno v obdobju, ko na sporedu ni tekmovanj. S tem športnik postane bolj vsestranski in bolj varen pred poškodbami, saj ne gre za stalno enake gibe. Turno smučanje je s tega vidika idealen šport, še posebno za gorskega tekača, saj gre za nabiranje velikega števila višinskih metrov, s tem, da v dolino ni treba teči, temveč se preprosto spustiš, uživaš v zavojih in si pri avtu v nekaj minutah.
Seveda pa so pomanjkljivosti, saj je potrebno s seboj vzeti več opreme, se nekam zapeljati ipd., vendar tako ali tako je turno smučanje šport, ki je v Sloveniji aktualen le nekaj mesecev. Letos smo imeli kar srečo s snegom, saj ga je nekaj padlo v decembru, velika pošiljka pa je prišla še potem v januarju. Tudi sedaj, ko je v dolinah že preko 15°C, je v hribih še precej snega.
Kaj mi je po turnem smučanju pravzaprav tako všeč? Kot prvo, jaz zelo rad smučam, kot drugo pa seveda zelo rad treniram. Turno smučanje predstavlja kombinacijo obojega, saj si je treba smučanje dobesedno prislužiti. Seveda se je lažje usesti na sedežnico ali pa v gondolo, se pripeljati na vrh in potem spustiti po progi, še boljši pa je občutek, ko se po pobočju spustiš z mislijo, da si vse te višinske metre premagal na lastni pogon. Vsak zavoj toliko bolj ceniš. Tistih “pravih” turno smučarskih tur nisem naredil še prav veliko, je seveda treba poudariti, da gre za popolnoma drug teren, ki ni “speglan” s pomočjo ratrakov. Gre torej za smučanje po pristni naravi, ali divjini, če se tako izrazim. Občutek je popolnoma drugačen.
Največkrat torej obiščem Triangel nad Zelenico. Bi moral prav prešteti, kolikokrat sem bil letos na vrhu. Zadnjih nekaj obiskov sem našel celo boljšo pot za vzpon, in sicer ne direktno po smučišču od koče na zelenici, temveč mimo koče v smeri proti stolu, nato pa po kakšnih 500 metrih desno po cesti. Oprijem je tam bistveno boljši, poleg tega pa ni treba vijugati, kot recimo po smučišču. Sploh v primeru pomanjkanja snega ali pa taljenja čez dan in zmrzali čez noč je ta pot boljša, saj precej manj drsi.
Na turo sicer naredim med 1400 in 1800 višincev, kar je odvisno od tega, ali snemam vlog, ali ne. Če se pošalim, vsakič, ko se lotim snemanja, gre torej 400 višincev smučanja po zlu. Seveda se šalim, saj užitek ob ogledu vseh teh posnetkov odtehta ta manjko. Vse bolj iščem nekakšno doživetje, ne le “norenje”. V mladosti sem namreč le divjal po smučišču in si želel odsmučati čim več rund, sedaj pa več dam na to, da nekaj vidim in močneje doživim.
Dvakrat mi je uspelo iti na smučanje na nedeljsko popoldne, ko sva bila z Jasmino sama. Prvič sem obiskal Hajnževo sedlo. Izhodišče je v bližini koncentracijskega taborišča pod prelazom Ljubelj, torej ravno dve serpentini nižje, kjer sicer pustim avto. Pot sprva vodi po zasneženi cesti, nato pa pod planino Korošica vodi proti sedlu. “Cilj” se torej večji del poti vidi. Bilo je krasno vreme – sijalo je sonce in bilo je toplo. Kot zanimivost, vse do Podljubelja je bila nizka oblačnost, nato pa se je pokazalo sonce. Vedel sem, da bo tura izvrstna.
Štartal sem okoli 12ih, ko je bilo sonce najvišje in na vzponu užival v prijetni senci, ki ga je dajala naša najdaljša gora oziroma masiv – Košuta. Proti vrhu je sonce posijalo tudi na pobočje in naenkrat je postalo vroče. Od sedla sem nadaljeval še kakšnih slabih 100 višincev v levo, nato pa sklenil, da snamem kože iz smuči in jo popiham v dolino za nov vzpon.
Pred spustom sem se seveda še dodobra razgledal in si vzel čas, da te lepote malo posnamem in poslikam. Bilo je božansko in najraje bi se kar usedel tam, si nalil topel čaj iz termovke in užival. A kaj ko sem bil povsem prešvican, torej bi me čez čas začelo zebsti, tisti čaj, ki sem ga sanjal, pa je bil v avtu in me je čakal za po turi.
Na “homemade” teleskopsko palico za kamero sem namontiral GoPro Max360°, ki snema vse naokoli, in upal, da bom čim bolje uspel ujeti smučanje v dolino. Vse dokler nisem posnetka naložil na računalnik in ga obdelal, nisem vedel, kako bo izpadlo. No, meni se je zdelo izvrstno, zato sem patent kasneje še večkrat uporabil.
Na spustu sem sicer po neumnosti zlomil palico, tako da sem si na drugem vzponu moral pomagati z leseno. Ni bilo ravno briljantno, a boljše kot biti brez. Zlomljena konca sem dal v ruzak, saj sem vedel, da mi bo sodelavec to znal popraviti, tako kot mi je že eno lani. Sem pač štorast očitno.
Med drugim vzpenjanjem je pobočje obsijalo sonce, zato mi je bilo zelo vroče in moči so mi začele pohajati. Sam nimam ravno ultra lahke opreme, za katero se smatra, da pancerja, smučki in vezi tehtajo skupaj precej manj kot 2 kilograma (par), tako da se pri vsakem koraku zelo pozna dodatna masa. Tekaški copat je v primerjavi s turno opremo bistveno lažji, kar pomeni manjšo porabo energije pri dvigu noge, v mojem primeru pa je ta višek res povzročil konkretno utrujenost. Piko na i je seveda naredila moja neumnost, torej zlom palice, a vseeno sem si želel na vrh po še en razgled in zavoje po svežem snegu.
Ob ponovnem prihodu na sedlo sem se znova razveselil “zmage” in komaj sem čakal zavoje po svežem, še ne zvoženem snegu. BIlo je res krasno.
Naslednje ture sem vse naredil po pobočjih nad prelazom Ljubelj in pod Begunjščico, z izjemo obiska Koble. Jasmina in Elija sta se šla kopat v bazen v Bohinjski Bistrici, sam pa sem se odpeljal kakšnih 500 metrov naprej in parkiral pod smučiščem, kjer obratuje le še ena vlečnica.
To je res škoda, saj se še dobro spomnim, kako sem okoli 15 let nazaj tam smučal kot otrok. Proga od vrha je izjemno dolga, ena najdaljših v Sloveniji, zato je velika škoda, da je to smučišče danes zapuščeno. Do vrha je bilo treba sicer dvakrat prestopiti, vendar ob primerni investiciji v infrastrukturo bi bila ta težava odpravljena. Proga, ki je sedaj že dodobra zaraščena z majhnimi drevesi, v celoti leži na severnem pobočju, kar pomeni, da obstojnost snega ni pod vprašajem. Glede na to, da sem sam lahko smučal dejansko do “podna”, pa je to še pokazatelj več, da s slednjim niti ne bi imeli težav, saj je bil tokrat v celoti naraven.
Kakorkoli, smučišče sem imel čisto zase. Spodaj so se podili oblaki, vmes sem vstopil tudi v pas goste megle, na vrhu pa me je po dobrih 900 višincih pričakalo sonce. Kakšen balzam. Vseeno je bil pogled na zapuščeno sedežnico, ki je torej pred leti prevažala tudi mojo zadnjo plat, žalosten. Že tretjič – kakšna škoda. Kasneje sem tudi malo prebral o obnovi novo imenovanega smučišča “2864”, ki je bila načrtovana, a ne realizirana. Do vrha naj bi peljala gondola z vmesno postajo, smučišče pa bi ponujalo krasen pogled na Triglav. Govora je bilo celo o povezavi s smučiščem na Soriški planini, kar bi bila pika na i. Morda pa se to v daljni prihodnosti le zgodi. Sem mnenja, da bi nam takšno smučišče zavidali tudi naši severni in zahodni sosedje.
Progo sem imel torej čisto zase, a žal ni bila “speglana”, tako kot pred leti. Moral sem tudi malo slalomirati, saj so se na progi razrasla številna drevesa in grmovja. Vseeno sem užival v dolgi smuki, ki sem jo vmes prekinil in naredil še nekaj višincev, saj sem imel ravno dovolj časa. Skoraj pri dnu sem moral vseeno nesti smuči za kakšnih 100 metrov, nato pa sem jih za nekaj zavojev lahko znova zapel.
Vrhunec letošnje sezone turne smuke pa je bil obisk Begunjščice, s katero sem se spogledoval že dlje časa. Vedno sem čakal na stabilne razmere, saj izkušenj z zimskim hribolazenjem res nimam. Razmere so se ustalile, sneg se je zaradi toplejših temperatur čez dan stalil, ponoči pa zmrznil, kar je naredilo podlago popolnoma varno z vidika plazov. Znova sem izkoristil priložnost, ko sva bila z jasmino sama za vikend in se v nedeljo popoldan zapeljal na Ljubelj, s ciljem, da končno osvojim vrh.
Poleti sem bil sicer že večkrat tam, enkrat sem naredil celo krožno pot iz Ljubelja na Roblekov dom, nato pa čez vrh in preko planine Prevale ter Bornovih tunelov nazaj na izhodišče. Pozimi je najbolj obljudena pot na vrh čez Centralno grapo, ki pelje na vrh direktno od koče na Zelenici, sam pa sem se odločil za pristop po manj strmem Šentanskem plazu, ki je sicer klasika za turne smučarje.
Prvi del po servisni cesti že tako dobro poznam, da bi ga odhodil v miže, nato pa sem namesto na desno, zavil na levo. Po kakšnih 100 višincih sem moral sneti smuči, saj mi kože niso več prijele podlage. Bilo je preveč ledeno oziroma po smučini ni bilo dovolj napihanega pršiča, ki nudi dovolj oprijema. Zataknil sem jih za nahrbtnik in s pomočjo palic uspešno napredoval proti vrhu.
Ko sem prilezel iz žleba na greben me je obsijalo toplo popoldansko sonce in na obraz narisalo gromozanski nasmeh. Tam sem lahko na pancerje znova zapel smuči in po grebenu nadaljeval proti vrhu. Celotno pot se mi je kar smejalo, saj sem vedel, da me čaka izjemna smuka. Kot sem že rekel, nekaj čisto drugega je smučati po “dvijini”, kot pa zratrakirani progi. Gre za povsem drugačno doživljanje zavojev.
Na vrhu je bilo prijetno toplo in nikamor se mi ni mudilo. Razmere so bile povsem spomladanske. Poelg mene sta bila na vrhu še dva Avstrijca, ki sta si privoščila čaj iz termovke. Sam tega nisem imel, a manjkalo mi ni prav nič. Malo sem posnel razgled, nato pa znova namontiral GoPro Max360° na moj “izum” in pripravil svoj fokus na spust. Pri smučanju je potrebno biti vedno zbran. Užival sem predvsem v smučanju po južni strani grebena, podlaga po Šentanskem plazu pa je bil precej trda in malo manj udobna.
Tura mi je bila tako všeč, da sem jo čez teden še enkrat ponovil, vendar na vrhu žal ni bilo sonca, saj je bil zavit v meglo. vremenarji so napovedovali “šajbo”, a tega nisem dočakal. Vmes je celo malo snežilo. Vseeno je bilo doživetje vrhunsko in v službo sem se vrnil poln energije.
S to turo sem najverjetneje zimske obiske gora tudi zaključil, saj so višje temperature sneg dodobra pobrale. Sicer ga je v Julijcih še vedno dovolj, vendar za tamkajšnje obiske nimam dovolj časa, poleg tega pa je na sporedu že veliko tekem. S številnimi turami sem tako znova naredil precej trdno bazo, ki mi bo dobro služila v nadaljevanju sezone. Lani sem te koristi že občutil, zato verjamem, da bo tudi letos tako. Se vidimo na tekmah!
