Prva tekma sezone je za mano. Udeležil sem se izjemno zanimive preizkušnje na Belopških jezerih pri zahodnih sosedih, tik za našo mejo pod severozahodno steno mogočnega Mangarta – Tarvisio Winter Trail. Belopeška jezera se imenujejo tudi Mangartska jezera, Fužinska jezera ali Klanška jezera. Gre za dve ledeniški jezeri pod zares mogočnimi gorami, okoli katerih smo tudi tekli, nato pa zavili še pod visoke gore. Proga je bila v 95% speljana po snežni podlagi, kar je naredilo tekmo tako specifično. Po tesnem boju sem na koncu osvojil 2. mesto.
Sezono je enkrat treba začeti, saj so tekme tiste, ki spravijo tekača v formo. Z leti sem se naučil, da v kolikor zgolj treniram, pa četudi zelo dosledno, ni dovolj za dosego vrhunske forme. Šele na tekmi je človek dejansko primoran iz sebe iztisniti malo več, kot na treningu. Odločil sem se torej, da za prvo tekmo letos izberem Tarvisio Winter Trail.
Vedel sem, da gre za specifično preizkušnjo, saj se praktično v celoti teče po sneženi podlagi, zato nisem vedel, kaj pričakovati. Vseeno sem boljši tekač “na odboj”, kot pa v pretežno koncentričnem gibanju. “Probat ni greh”, sem si rekel.
Prav posebno pripravljal se nisem, saj sem komaj začel s pripravami na novo sezono. Čez zimo sem pridno nabiral volumen treninga za dobro bazo, načrtnih in strukturiranih intervalov pa nisem izvajal. Vedel sem, da tekma ne bo kratka, kar pomeni, da je v prvi vrsti pomembna vzdržljivost, za kar pa sem bil prepričan, da jo imam.
Elija je dan pred tekmo odšel na počitnice na Štajersko, tako da sva imela z Jasmino prost vikend. Žal je bil štart tekme šele ob 14. uri, zato sobote nisva mogla ravno v celoti izkoristiti. Vseeno pa je bila to priložnost, da sva zjutraj obiskala mojo poročno pričo Franka, ki je imel v sklopu službe dan odprtih vrat za mobilne hiške. Lepo ga je bilo videti po dolgem dolgem času.
Četudi je bil štart pozno, se je dopoldne hitro obrnilo in že sva se peljala po gorenjski avtocesti v smeri Kranjske Gore. Vmes sva se na Petrolu ustavila na kavici, na strmini pod Vitrancem pa celo videla smučarja, ki se je ravno podal na progo med količke. Na ta vikend je bil namreč na sporedu pokal Vitranc.
Po kratkem spustu od naše meje sva zavila ostro levo proti Belopeškim jezerom. Tam smo se pred leti celo slikali. Elija je bil star ravno dobre pol leta. Parkirala sva pri zgornjem jezeru, le nekaj korakov od celotnega dogajanja.
Po dvigu štartne številke sem kuverto z njo celo izgubil (ne me vprašat, kako, ker ne vem…), kar so sporočili po mikrofonu in je prišlo na uho mojima vadečima, Tatjani in Poloni. Ne vem, kaj bi sicer naredil, ko bi si 15 minut pred tekmo želel na majico pripeti štartno številko. Zatem sva šla z Jasmino še na Nortec “štant”, kjer sem imel rezervirane mikro tekaške dereze. Slednje je za mano vzela še Jasmina. Svoje je namreč že pred leti strgala, in sicer na delu, kjer se zajla vone v silikonski del, sedaj pa so ta kritični del ojačali s plastičnim obročem in zadeva funkcionira vrhunsko.
Imela sva še obilo časa, da sem se zleknil v avto in malo počival, nato pa se odpravil k ogrevanju. Malo sem odšel preverit snežno podlago, da bi videl, koliko se udira. Po delih, kjer je podlago obsijalo sonce, je bilo dejansko zelo zoprno teči saj je bil sneg povsem mehak. Bilo je kot bi tekel po zelo finem pesku ali mivki. Na senčnih delih pa je bilo odlično, saj se ob pristanku ni nič udrlo in korak je bil zaradi tega siguren in učinkovit.
Jasmina je odšla malo naprej po progi, sam pa sem se odpravil proti štartnemu prostoru. Nadel sem si še dereze in se postavil v 2. vrsto. Vse skupaj je povezoval izjemen “speaker”, ki je vsem pognal adrenalin v kri. Po poku štartne pištole sem sklenil teči ob robu, saj se je tam najmanj udiralo. Izbral sem levo stran in se po nekaj 100 metrih prebil v vodstvo. Tega sicer prej nisem želel, vendar tempo je bil počasen.
Sledil je zelo blag vzpon, kjer smo se zaradi podlage premikali kot polži. Ravno tam je glasno navijala Jasmina. Vedela je, da bo kaj več znanega ob ponovnem prihodu mimo, saj smo sprva naredili krog okoli obeh jezer in šele zatem zavili pod stene visokih gora, našega Mangarta recimo.
Že pred štartom sem vedel, da bo moj glavni konkurent Italijan Del Pero, ki je sicer zelo dober v t.i. skyrunningu. Dobesedno se mi je prilepil na hrbet in nisem se ga mogel otresti niti na ravninski delih. Sklenil sem, da tempo nekoliko umirim in poizkusim kasneje. Vmes je bilo celo nekaj suhih delov proge, kjer sem mislil, da bom uničil dereze, a so bile na koncu praktično brez praske.
Krog okoli jezer sva odtekla kar hitro in prečkala štartno-ciljni prostor kot prva dva tekmovalca. Sledil je približno kilometer dolg isti odsek, ki smo ga tekli takoj po štartu. Na blagem vzponu, kjer je navijala Jasmina, sem znova skušal malo dodati k tempu, a bil neuspešen pri “odklapljanju tovora”. Očitno je bil Italijan dovolj močan, da je brez večjih težav sledil. Ubistvu je bilo izjemno naporno kakorkoli pospešiti, saj je šlo v nič ogromno energije zaradi mletja pod nogami.
“Nič, naslednjič probam pa na pomzrnjenem delu”, sem si rekel. V senčnih delih, kjer je prej sicer sijalo sonce, je bilo obupno. Nekajkrat se mi je udrlo do polovice goleni, tako da sem se opotekel.
Vzpon, ki sem ga tako dolgo čakal, je bil celoten v senci. Narekovanje tempa je bilo še vedno v moji domeni, a me je kasneje Italijan v tem zamenjal. Zastavil je vsaj prestavo višji tempo, a sem mu lahko sledil. Bil sem ravno na meji, ali držim, ali spustim. Vendar nisem spustil. Kot sem že dejal, vzpon je bil lepo pomrznjen, tako da je dejansko letelo po strmini.
Zgornji del je bil bolj položen, saj smo dosegli nekakšen plato, na katerem leži tudi koča Zacchi. Tam je bil tudi vmesni šprint, za katerega sem se sicer boril, a potegnil “ta krajšo”. Od koče je šlo le še navzdol. Spust je bil mestoma kar nevaren, saj smo tekli z veliko hitrostjo po shojeni (beri: ledeni) potki. Slednja se je v zgornjem delu v serpentinah vila v dolino. Na tem delu sem pobudo znova prevzel jaz in skušal narediti nekaj razlike, a se mi je še enkrat udrlo in tokrat sem dejansko padel po tleh. Bal sem se celo, da sem izgubi svoj prstan.
Nižje, že v dolini, se je pot znova položila in razširila. Bližali so se zadnji kilometri. Skušal sem znova malo dvigniti tempo, a se ni zgodilo nič drugega, kot da mi je odrivanje od mehke podlage vzelo še več moči. Vedel sem, da bom težko zmagal. Edina šansa je ostala v obliki ciljnega šprint, vendar je Italijan svojo potezo storil že prej. Kakšnih 500 metrov pred ciljem je pospešil in sam mu nisem mogel slediti. Enostavno preveč se mi je mlelo pod nogami, da bi sploh lahko pritisnil. Srce bi, ampak noge nikakor niso mogle.
V cilju sem se moral tako zadovoljiti z 2. mestom. Seveda rad zmagam, vendar tokrat sem bil povsem zadovoljen. Glede na to, da sem s treningi komaj resno začel, je to super popotnica. Z Jasmino sva na ciljnem prostoru vztrajala vse dokler ni zašlo sonce. Sam sem se šel še malo izteči, vendar ne prav veliko, saj sem imel kar načete noge.
Morala sva še v Trbiž na podelitev, ki je bila predvidena slabi dve uri kasneje. Škoda, da organizatorji niso tega izvedli kar na belopeških jezerih, saj bi bilo vsega skupaj bistveno hitreje konec, vendar tudi ta opcija ni bila slaba. Na poti sva se ustavila še pri spodnjem jezeru in se malo sprehodila, saj je bilo res lepo.
Ko sva prispela, sva prvo poiskala neko gostilmo/lokal, kjer sva naročila kalamare in pico. Ura je bila že skoraj šest, midva pa dejansko nisva tisti dan pojedla nič konkretnega. Poleg arogantnih in “nataknjenih” kelnaric je bila hrana super. Dejansko se nama je že kar mudilo, vendar zaman, kar sva spoznala kasneje. Podelitev se je namreč začela več kot uro in pol kasneje, kot je bila predvidena.
Kljub temu ni bilo nič hudega, saj sva bila sama in se nama ni nikamor mudilo. Tarvisio Winter Trail je bil tako krasna uvertura v sezono 2023. Seveda bi jo bilo še lepše začeti z zmago, vendar s predstavo sem resnično zadovoljen, kar je najbolj pomembno.
