Tokrat sem sneg zamenjal s povsem drugo podlago – nazobčanim kraškim apnencem. Teden dni po Tarvisio Winter Trail, ki je potekal na belopeških jezerih, smo se vsi skupaj odpravili v drug “kot” Slovenije oziroma znova tik čez mejo. Na sporedu je bil Kokoš Trail v mestecu Bazovica, tik za našo mejo. Nastopilo je okoli 500 tekačev, vendar znova smo po najvišjih mestih posegli Slovenci. Tako kot lani, mi je tudi letos uspelo zmagati. Kot zanimivost, tekli smo po skoraj povsem drugi trasi, kot lani, pa čeprav gre za isto tekmo. Organizator namreč vsako leto traso spelje po drugih stezicah v okolici, ki so mimogrede krasne. Vsako leto tekač torej doživi novo izkušnjo.
Obetala se je lepa in topla nedelja, še posebno na Primorskem. Predlagal sem, da po tekmi skočimo še do morja, ki od Bazovice, kjer vsako leto poteka Kokoš Trail, ni daleč. Za Elija je bila to seveda glavna novica, vendar tudi sam gre zelo rad zraven na tekme, saj uživa v navijanju. Pravzaprav je zelo zahteven navijač, saj od mene vedno pričakuje zmago. Jasmina mu težko razloži, da temu ni ravno vedno tako, vemdar on misli, da je njegov oči pač najhitrejši, ker po njegovih besedah “veliko vadi”. On naju s svojimi izjavami večkrat nasmeji do solz. Res ga “biksa”.
V Bazovici smo bili prej kot v eni uri. Bili smo malo pozni, saj smo tja prispeli ravno 40 minut pred štartom, a kljub temu je bilo dovolj časa za vse, tudi kratke pogovore s poznanimi tekači. Ogreval sem se ravno 15 minut, saj sem imel slednje podaljšati še v prvi kilometer tekme. Elija in Jasmino sem usmeril malo naprej po trasi, ampak seveda narobe. Štart je bil speljan malo drugače kot lani, pa čeprav sem mislil, da je prvi kilometer in pol enak. Očitno nisem dovolj pozorno gledal karte na spletni strani organizatorja.
Na štartu se je nabralo lepo število ljudi. Bilo naj bi nas kar 500. Pravzaprav je Kokoš Trail vsako leto zelo dobro zastopana tekma. Ko sem se postavil v prvo linijo, so bili ob meni sami Slovenci. Nekaj let nazaj, ko mene ni bilo na tej tekmi, so se zbrali dejansko vsi najboljši in bilo je kot nekakšno neuradno državno prvenstvo. No, tokrat nas je bilo malo manj, a vseeno vsi aktualni ali pa bivši reprezentanti Slovenije.
Po poku štartne pištole so se v ospredje prerinili sami Italijani. Naenkrat sem bil na 10. ali pa celo 15. mestu. Ob meni je tekel Marko Tratnik, katerega je moja prisotnost takoj zmotila: “Kej ti tukej delaš, ka me delaš živčnega. Bejž naprej.” Oba sva se nasmejala, jaz pa sem odvrnil, naj počaka kakšno minuto, pa me ne bo več.
Po 500 metrih se je divji tempo spredaj umiril in vsi so se praktično ustavili, zato sem se v nekaj sekundah premaknil na vodilno pozicijo in konkretno dodal k tempu. V trenutku sem se želel otresti konkurence in nadaljevati sam.
Baje mi je sledil eden izmed Kenijcev, vendar sam nisem niti enkrat pogledal čez ramo, tako da še danes ne vem, kaj točno se je dogajalo.
Prvi štirje kilometri so bili podobni krosu, saj se je trasa rahlo vzpenjala oziroma spuščala, vmes pa smo morali vijugati po s kamni posutimi potkami sredi travnikov. Obdajali so me zelo prijetni občutki, saj je bila kraška pokrajina čudovita. Za tem delom pa je prišel malo daljši klanec, praktično edini daljši na tekmi. Letošnja izvedba Kokoš Trail je bila dolga 16 kilometrov, a premagati smo morali le dobrih 500 višincev, kar pomeni, da ni bilo ravno veliko klancev.
Vzpon sem štartal suvereno, a previdno. Vedel sem, da bom največ razlike naredil na vzponih, na spustih pa grem lahko zavoljo tega tudi malo počasneje. Pot je bila znova posuta z ostrim kamenjem, kar je značilno za kraški teren, bili pa so tudi deli, kjer smo tekli po zemlji.
Klanca je bilo po kakšnih 10-ih minutah konec in na vrsti je bil položen spust po makadamski cesti. Takrat smo bili verjetno znova v Sloveniji. Vmes se je proga znova malo vzpela, pa spet spustila in tako naprej. Res je šlo za razgibano preizkušnjo polno preklopov in sprememb ritma. Ravno tovrstni treningi mi malce manjkajo, zato je vsekakor to “plus”.
Na spustih sem skušal odteči čim bolj sproščeno, brez pretiranega bremzanja, bolj “skakljanja” po poti. V kolikor se tekač preveč zaustavlja, hitro v žargonu rečeno “nabije” noge, zaradi česar postanejo trde in lene. V kolikor je cilj na dnu spusta, to ne predstavlja problema, vendar na Kokoš Trail temu ni tako.
Proti koncu preizkušnje sem začel prehitevati tudi tiste, ki so se udeležili 6 kilometrov dolgega pohoda. Zadnja dela obeh tras sta bila namreč ista. Nekajkrat sem tako moral povsem iz poti in malo po grmovju, saj pohodniki niso pričakovali tekača, ampak to me ni nič motilo.
Kakšen kilometer pred ciljem sta me v gozdu čakala tudi moja dva navijača. Elija je baje izjavil, da sem zelo spreten. Ko sem to slišal v cilju, sem se znova do solz nasmejal. Saj vsi starši poznate ta občutek, ko tako mali človek uporablja takšne “učene” besede. V cilj sem pritekel sproščeno z dvignjenimi rokami. V drugem delu nisem pretiraval, tako da niti nisem bil preveč utrujen. V kolikor bi šlo na nož, pa verjamem, da bi me trasa pošteno zdelala.
Po končani tekmi sem jima šel nasproti in skupaj smo spodbujali še ostale tekače, z drugimi navijači ob progi pa spregovorili kakšno besedo. Prav neverjetno, koliko ljudi vse je teklo.
Na štartno-ciljnem prostoru, kjer je potekala tudi podelitev, je nekaj velikih nogometnih igrišč. Eno ima umetno travo, tako da je že lepo zeleno. Seveda je Elija moral sprostiti višek energije, tako da se sem moral loviti po dolgem in počez. Postal je celo utrujen, kar je prava redkost. Na tak način smo hitro dočakali podelitev, nato pa se odpravili proti naši obali.
Predlagal sem, da se zapeljemo do Izole, saj je obala kolikor toliko urejena, če bi Elija hotel kaj namočiti svoje noge v vodo (v kar seveda nisva dvomila). Gospodič je v avtu ravno zaspal, midva pa sva si na Petrolu privoščila še eno kavico “to go”, ki je mimogrede najboljša kava, kar sem jih kdaj koli pil. Niti v najbolj znanih kavarnah ne naredijo tako dobre. Me prav zanima, v čem je skrivnost.
Vmes, ko je Elija še spal, sva iskala Simonov zaliv, vendar so bile vse ceste zaprte. Potekala je namreč kolesarska dirka, med katero so tekmovalci štirikrat naredili krog tudi čez mesto, tako da smo morali malo počakati. In kot nalašč, Elija se je zbudil ravno ko smo parkirali na bližnjem parkirišču.
“Kdaj gremo na morje”, je takoj začel preganjati. Popakirali smo nekaj dodatnih oblačil, saj sva vedela, da bo gospodič moker, in odšli do obale. Elija je komaj dočakal, da je svoja mala stopala namočil v vodo. Kar skakal je po plaži in čeprav sva ga slekla do spodnjih hlač, je bil kmalu cel moker. Je pač tako vesel vode, pa čeprav velikokrat čez zimo, obiščemo Atlantis, kjer neumorno skače v vodo, se šprica in plava. Pravzaprav se plavanja uči kar sam…
Po kakšnih 15-ih minutah sva ga vseeno morala pregovoriti, da se bo treba obleči. Niti ni bilo tako toplo, le 14°C, nič kaj več kot doma torej. To sva najlažje storila z naslednjimi besedami: “Elija, pridi, gremo na pico.” Že prej sva mu namreč obljubila pico za malico. Slednje res obožuje. Najraje od vsega ima makarone z bolognese omako in pa pico. Italijanska kuhinja torej.
Do picerije, ki smo si jo že prej ogledali, smo se kar sprehodili. Bila je kakšen kilometer stran, vendar je točno po tisti cesti potekala kolesarska dirka, ki je še ni bilo konec, zato je sprehod ob gledanju in navijanju hitro minil.
Z Jasmino sva vzela tunino pico, Elija pa svojo klasiko, margerito. Tudi po tem je pravi Italijan, saj je “original” pica ravno margerita. Najina je bila odlična, za njegovo pa ne veva… Vzela sva le eno, saj se jaz vedno nadejam kakšnega kosa od Elija, tokrat pa sem ostal praznih ust. Zmazal je celo! Ja, čisto sam, celo veliko pico. Midva sva samo gledala…
