“Kaj zdej, a gremo na” Naj naj” (Najlepši in najtežji mali maraton) al v Sežano? “, sem tam sredi februarja vprašal Jasmino. V Sežano so me namreč prijazno povabili, da bi nastopil na Malem kraškem maratonu, vseeno pa sem si enkrat želel nastopiti tudi na “Naj naj”, ki poteka praktično po mojih domačih hribih. Več ali manj smo v Medvodah in vedel sem, da bi Jasmina vsekakor rada tudi malo zamenjala okolje, zato sem se odločil, da se na povabilo v Sežano odzovem pritrdilno. In vesel sem, da sem se tako odločil. Preživeli smo namreč krasen vikend na Krasu. V soboto dopoldan smo bili celo v dežju na domači tekmi kluba KGT Papež, že popoldne pa sva z Elijem v Sežani v krasnem hotelu namakala svoji zadnji plati v jacuzziju, medtem ko je Jasmina počivala v vrhunski suiti. V dveh dneh mi je uspelo obakrat zmagati. Med tekmama sem se počutil odlično, samovoljno pa je prvič na otroškem teku sodeloval tudi Elija – in bil vidno navdušen.
Kmalu po novem letu sem dobil na email povabilo s strani organizatorjev Malega kraškega maratona, na katerem sem doslej dvakrat že nastopil. Gre sicer za polmaratonsko preizkušnjo, vendar je trasa zelo razgibana, zato mi tudi nekako ustreza. Na takšnih trasah imam veliko več možnosti, kot pa na povsem ravninskih polmaratonih, saj sem v prvi vrsti gorski tekač. V zadnjih letih sem se tudi nekako odrekel ravninskim preizkušnjam, saj me veliko bolj vleče v gorski tek. Vseeno za dober rezultat potrebujem tudi nekaj ravninske hitrosti, saj je na naših preizkušnjah tudi veliko spustov, kjer mora biti gorski tekač pač hiter. Takšen polmaraton je tako za začetek sezone odlična izbira, da se človek spravi k hitrejšim treningom po ravnini.
Letos čez zimo nisem imel nobene poškodbe, vendar verjetno tudi zaradi tega ne, ker sem povsem spustil intenziteto treningov, predvsem po ravnini. S pripravami (če temu lahko tako rečem) sem začel vsega 10 dni prej. Že ob prvem treningu sem videl, da prav veliko svoje hitrosti sploh nisem izgubil. Opravil sem trening na anaerobnem pragu, 20 x 400 metrov s 30 sekundami pavze med vsako ponovitvijo, in brez pretiranega naprezanja sem jih naredil v zadanem povprečju. Vse čase namreč vpišem v Google Spreadsheets, kjer vodim evidenco vseh “resnih” treningov. V tem primeru sem vnesel vseh 20 časov, naredil seštevek in ga delil z 20. Tako sem dobil povprečni čas za eno “štiristotko” v sekundah. Slednjega nato še delim s 4 in množim z 10, da dobim nam bolj poznano številko, torej hitrost v min/km. Malo matematike med blogom tudi ne škodi 😊
Kakorkoli, vedel sem, da bom pripravljen brez nekih težav držati tempo okoli 3:20 min/km, kar je bil tempo za moj predviden čas okoli 1:10-1:11. Po drugi strani pa sem se zavedal, da nikakor še nisem pripravljen za krajše in zelo intenzivne preizkušnje, kot je recimo Tek k sv. Primožu, ki je bil na sporedu dan pred Malim kraškim maratonom. Te tekme seveda ne smem zamuditi, saj jo organizira naš klub, KGT Papež.
Za sobotno dopoldne je bila vremenska napoved obupna – lilo naj bi kot iz škafa. Jasmini sem svetoval, naj ostaneta doma in se v miru spakirata za odhod v Sežano, saj smo imeli namen iti tja takoj po kosilu. V dežju je namreč vse skupaj logistično težje, saj je potrebno imeti s seboj tri komplete cunj. Starši boste vedeli, o čem govorim. Ali pa z Jasmino pretiravava, vendar Elija je vedno tako živahen, da težko ostane kaj suho.
Sam sem se zbudil ob 6:30, saj sem hotel pojesti normalen zajtrk. Nimam namreč rad, da bi jedel preblizu tekmi, po drugi strani pa ne maram, da bi pojedel samo kakšno banano in spil kavo. Ko sem pripravljal vso potrebno opremo za tekmo, sta se Jasmina in Elija ravno zbudila in imela sta željo iti zraven. Čeprav bi ju brez problema počakal, je Jasmina vztrajala, da naj grem pač naprej, onadva pa bosta prišla za mano navijat. Nenazadnje je bila odločitev dobra, saj nismo bili vezani drug na drugega niti po tekmi, v kolikor bi se podelitev zavlekla.
Parkiral sem praktično na štartni liniji, prevzel številko, oddal ruzak za na vrh ter se vrnil v ogret avto. Zunaj je bilo le 6°C. Z ogrevanjem sem začel 25 minut prej, ravno ko sta se pripeljala moja dva navijača. Hitro sta krenila peš po cesti proti vrhu, saj sta imela namen priti na cilj, ki je oddaljen približno 3,5 km, a tudi skoraj 400 metrov višje. Elija je trenutno dejansko hitrejši od Jasmine, ki tovori dobrih 15 kilogramov več. No, to seveda velja, če ga ob poti kaj res pretirano ne zanima in se zaradi tega ustavi.
Sam sem se ravno prav ogrel, odvrgel vsa nepotrebna oblačila v avto ter se pomaknil proti štartu. Kot zanimivost, mladinci so se izstrelili iz štartne linije, tako da sem na vodilno mesto prišel šele po kakšnih 200 metrih. Nisem ciljal na noben rekord, kar me sicer zelo mika, še posebno ker sem ga dve leti nazaj zgrešil za pičlo sekundo, zato sem za začetek zastavil tempo in ga imel namen nekoliko stopnjevati.
Počutil sem se odlično in noge so dobro sodelovale. Na roko mi je šlo tudi hladno vreme, ki mi ugaja. Takšne razmere imam bistveno raje kot pa neznosno poletno vročino. “Dajmo oči”, se je slišalo, ko sem dosegel svoja dva navijača. Do vrha sem dejansko zelo dobro stopnjeval tempo in prišel v cilj v spodobnem času (16:08) in ne preveč utrujen. Eden izmed ciljev te tekme je bila tudi dobra aktivacija na nedeljski Mali kraški maraton.
Iz nahrbtnika sem vzel le majico z dolgimi rokavi in vetrovko ter jo mahnil proti dolini do Jasmine in Elija. Srečal sem ju nekje na polovici. Imel sem namen odteči nazaj do štarta in še enkrat do vrha. Spotoma sem iz avta vzel še sok za Elija, saj si je mali pohodnik zaželel okrepčila.
Na vrhu smo se znova vsi trije (štirje) dobili in v topli koči počakali na podelitev. Imel sem celo čast, da sem kot aktualni “naj gorski tekač” podelil nagrade najmlajšim tekačem. Podelitev je bila hitro zaključena, tako da smo lahko skupaj odrinili proti dolini. Prej sem spraševal Dušana Papeža, ali se morda v kakšnem džipu najde prostor za dva, da bi se Jasmina in Elija peljala v dolino, vendar mali mož je vztrajal, da bo šel do avta kar peš. Nisva mu oporekal, temveč bila vesela, da ima voljo, da v takšnih razmerah uživa. No, prepričan sem, da v kolikor bi sijalo sonce, pa se prevozu ne bi odrekel. Ima pač rad luže in skakanje po njih. Pri avtu je pojedel še juho, ki jo je Jasmina vzela s seboj v termovki, potem pa se je peljal domov z mano, po njegovo s “ta črnim” avtom. Med vožnjo je seveda zaspal, tako da sem ga spečega prenesel iz sedeža v spalnico, kjer je potegnil še za eno uro. Vmes sva z Jasmino ravno pojedla, nato pa je sledilo pakiranje in odhod na Primorsko.
Med tem časom se je nebo razjasnilo in namesto dežnih kapljic so nas sedaj prijetno božali sončni žarki. Tokrat nismo imeli pretirano veliko prtljage, kot je sicer v naši navadi. V Sežani smo bili v eni uri. Najti smo morali še Hotel Grahor, kjer smo imeli rezervirano namestitev. Ob prihodu je sonce sijalo tik nad obzorjem in bila je krasna kulisa. Dobili smo izjemno suito in ob vstopu smo vsi obnemeli. Moram priznate, da v lepši in prostornejši hotelski sobi še nisem bil. Obsegala je vežo, dve spalnici opremljeni z ogromnima posteljama in televizijama, balkon po celi dolžini s pogledom na sončni zahod, ogromno kopalnico z ločenim straniščem, poleg tega pa še romantičnim kaminom. Tako čez palec bi rekel, da je bila suita velika kakšnih 50 kvadratnih metrov. Pravo stanovanje pravzaprav. Takoj mi je bilo škoda, da bomo v njej preživeli le en večer, kratko noč in jutro.
Z Elijem sva si nadela kopalna plašča, saj je v pritličju Hotela Grahor ogromen wellness center, ki ponuja kar štiri različne savne, jacuzzi in pa veliko ležalnikov za počivanje. Elija sicer ne bi smel tja, vendar sva poizkusila svojo srečo, preden bi naju zasačil receptor. Na vhodu naju je lepo sprejela prijazna gospa in dobil sem občutek, da ne bo nič narobe, če gre noter tudi Elija. Ko sva prišla noter, je komaj dočakal, da sva slekla plašč, saj je nemudoma ugledal jacuzzi oziroma bazen po njegovo. Seveda slednji ni bil namenjen skakanju v vodo, temveč sproščanju. K sreči sva bila sama, saj v nasprotnem primeru skakanje ne bi prišli vpoštev.
Kakšne pol ure je Elija neumorno skakal v vodo, se tunkal in res užival. Potem je počasi postal že utrujen, kar je bilo meni povsem logično, saj je dopoldan prehodil preko 7 kilometrov in naredil 400 višincev. Pridružil se nama je še starejši par iz Koroške, s katerima sem se takoj zaklepetal, saj sta bila oba tekača in tam sta bila z namenom, da se naslednji dan udeležita teka. Po kakšni uri namakanja v vodi je Elija izrazil željo, da se vrneva v sobo.
Bilo je že pozno in preganjal sem, da gremo na večerjo. Vedel sem, da se prestavi ura in bomo tako prikrajšani za eno uro spanca, poleg tega pa ni ravno primerno jesti pozno, pa čeprav smo bili na “počitnicah”. Zapeljali smo se v Sežano v eno izmed gostiln oziroma picerija, kjer je bilo nabito polno. “OK, tuki že more bit ful dobr za jest”, sem takoj rekel Jasmini. Bili smo zelo hitro postreženi, hrana pa je bila zelo okusna. Elija je sprva seveda dobil juho, nato pa še pico, z Jasmino pa sva si privoščila ocvrte kalamare, saj so na drugih mizah izgledali odlično. Za piko na i smo naročili še jagodni tiramisu, ki je bil ravno tako slasten. S polnimi trebuhi smo se tako privalili nazaj v suito in zaspali.
Zbudil naju je Elija, in sicer ob 8. uri oziroma ob 7-ih po “tastari uri”. Odgrnil sem zavese in pokukal čez panoramsko okno. Sijalo je sonce in obetal se je krasen dan za tekmovanje. Kmalu smo se odpravili na zajtrk, kjer nam je bilo ponujeno dobesedno vse, še kraški pršut povrhu. En mali košček sem probal in bil je odličen. Za konec sem si privoščil še dve kavi za dodaten pospešek na štartu.
Do Sežane smo se odločili zapeljati z avtom, saj je bil štart oddaljen kilometer in pol. Morda bi lahko šli tudi peš, vendar potem je potrebno tovoriti vso opremo v nahrbtnikih in to puščati ob kakšnih ograjah. Elija je oblekel tudi svojo majčko za tek, saj se je nepopisljivo veselil nastopa na otroških tekih. Z Jasmino ga nisva želela čisto nič siliti, vendar ob tem, ko je izrazil željo, da bi on tudi tekel, sem ga seveda prijavil. Mimogrede, on že danes govori, da me bo nekoč premagal in da zato že pridno vadi. Glede na njegovo aktivnost, v to niti najmanj ne dvomim.
Čeprav je bilo do njegovega štarta še dobrih 20 minut, je bil v popolni pripravljenosti. Niti lulat si ni upal iti, kljub temu, da sva ga prepričevala, da je še dovolj časa. Vmes so imeli štarte že starejše kategorije otrok, zato je verjetno mislil, da bo takoj na vrsti. Saj odrasel ne more vedeti, kaj vse se podi po otrokovi glavi.
Sam sem odhitel še v športno dvorano, kjer je imel Mizuno svoj razstavni prostor. Sam se namreč pred kakšnim mesecem pod okriljem istega uvoznika postal ambasador za znamki Mizuno in Merrell. Bom o tem napisal en poseben blog, ko se spoznam s copati in bom lahko podal kakšen komentar tudi na to. Tam sem prevzel tekmovalni dres, nato pa odtekel nazaj proti štartnemu oboku, pod katerim je že stal Elija. Postavil se je tja nekje v deseto vrsto. Z Jasmino sva se seveda umaknila za navijanje, ko pa so otroci začeli teči, sem po pločniku tekel tudi sam, da bi malo posnel Elija pri njegovem prvem teku. Ne znam opisati, kako je kar žarel, ko je tekel. Še posebno je užival, ko sem mu rekel, da lahko brez problema prehiti druge. Sam je namreč zelo uvideven in si sploh ni upal naprej. Na koncu je že tako šprintal, da sem ga sam komaj dohajal. V cilju se je smejal od navdušenja, še posebno, ko so mu okoli vratu nadeli medaljo. Bil je tako zelo ponosen na svojo prvo trofejo. Jasmini je razlagal, kako je on prehiteval in divjal vmes in ponosno kazal svojo medaljo. Če sem iskren, naju je nekoliko skrbelo, kako bo odreagiral na dejstvo, da ne bo prvi. Ko midva tekmujeva v čemer koli, mora vedno on zmagati. Ni variante, da sem jaz pred njim, saj v trenutku povesi nos in igre je konec. No, to je bila njegova zadnja skrb med tistim tekom. Niti omenil ni, da hoče biti prvi ipd. Posebno to naju je oba zelo razveselilo.
Kakorkoli, sedaj pa sem bil na vrsti jaz! Odpravili smo se do avta, da odložimo vsa nepotrebna oblačila, saj je vmes postalo prijetno toplo. Kakšnih 20 minut prej smo se vrnili nazaj proti štartno-ciljnemu prostoru. Počasi sem se začel ogrevati. Med atletsko abecedo je Elija začel ponavljati vaje za menoj in z Jasmino sva se lahko zopet nasmejala njegovi prikupnosti. Kakšnih pet minut pred štartom sem skočil čez ograjo v prvi boks in zasedel pozicijo za štart polamaratonske preizkušnje. Elija in Jasmina sta odšla naprej po trasi, tja na prvi most preko železniške proge, ki ga morajo prečkati prav vsi tekači, tudi tisti, ki tečejo na 10-kilometrski trasi.
S še nekaj tekači sem se malo zaklepetal, tako da so minute v trenutku minile. Seveda sem se malo ozrl tudi po konkurenci, da bi vedel, komu naj na začetku sledim. Že prej sem si izdelal taktiko, da prepustim kakšen kilometer ali dva komu drugemu, da je v ospredju, sam pa malo prisluhnem svojim nogam, da vidim, kako se odzivajo na hitrejši tempo.
Na začetku so seveda vsi sveži, zato kar veliki skupini ni bil problem teči 3:15/km. Sam se v prvem kilometru skoraj zadihal nisem, tako da sem vedel, da sem svež in bom lahko brez večjih težav držal ta tempo, pri čemer sem seveda računal, da se bom otresel ostalih. Pri prehodu preko mostu sem še zadnjič pred ciljem pomahal mojima navijačema, nato pa se fokusiral na svoj korak.
Od mostu je sledil kratek spust, na katerem smo v ospredju ostali trije tekači. Bil sem edini, ki bo naredil “ta večji” krog, saj sta druga dva tekmovala na 10-kilometrski trasi. Pri naslednjem krožišču pa se je zgodil manjši kiks. Tekača pred mano sta zavila v desno, sam pa sem nadaljeval po levi, saj trasa pelje v tisto smer. Še danes ne vem, ali sem s tem kaj skrajšal traso, vendar kasneje ob pregledu slik sem videl, da so nato ostali šli za mano, zato ni bilo očitno nič narobe. V tistem momentu sem ostal sam, saj smo pred tem imeli nekaj prednosti.
Sam pri sebi sem si rekel, da čakal sigurno ne bom in v enakem ritmu pač nadaljeval svojo pot. Sicer sem mislil, da bom dlje časa v družbi, vendar me to ni nič motilo, saj se nisem rabil na nikogar ozirati.
Prvi del trase, ki vodi proti kobilarni Lipica, se počasi dviguje. To mi je seveda ustrezalo in moj korak je bil močan. Klanci me sploh niso utrudili. Užival sem v prelepi kulisi, ko sem tekel med ograjami, kjer se sicer pasejo konji. Okolica je bila prav filmska. Šel sem tudi mimo prve okrepčevalnice, na kateri pa nisem vzel nič. Ni bilo vroče, zato je bila nevarnost pred dehidracijo odveč, usta pa tudi še nisem imel suha. Prostovoljcem sem samo pomahal in se jim nasmehnil.
Na nogah sem imel Mizuno Wave Rider Neo, ki so mi zelo ugajale. Gre za copat, ki sicer ni povsem tekmovalnega značaja, vendar žal pošiljka v obliki modela Wave Rebellion Pro še ni prispela. Kot nalašč, v Slovenijo je paket prispel dan zatem. Vseeno se je Wave Rider Neo izkazal za zelo udobnega in dovolj odzivnega za polmaratonsko preizkušnjo. Kmalu sem prečkal slovensko-italijansko mejo in trasa se je začela spuščati.
Iz preteklih dveh nastopov sem vedel, da tam nekje od 7. pa do 15. kilometra lepo “leti”. Trasa ima malo padca, poleg tega pa tekačem ponavadi še malo pomaga burja, ki piha točno, v, hrbet. No, cesta se ni spremenila, vetra pa ni bilo, prej je pihal jugozahodnik od strani. Korak sem skušal čim bolj spustiti. Kilometri so hitro tekli in na 10. kilometru sem bil v Bazovici, kraju, ki gosti tudi Kokoš Trail. Tokrat smo tekli le po glavni cesti skozi kraj, kjer je bilo sicer ogromno navijačev.
Kakšnih 100 metrov pred menoj je stalno vozil spremljevalni avto z veliko uro na strehi, tako da mi na svojega Garmina niti ni bilo potrebno škiliti. Pri naslednji okrepčevalnici sem vseeno vzel lonček vode in naredil kak požirek ter si osvežil usta, ostalo pa zlil po obrazu. Na nekje 16. kilometru trasa zavije v desno, nazaj proti Sežani. Iz ceste smo tekači zavili na kolesarsko pot, ki pelje iz Italije nazaj v Slovenijo. Tam je avto odpeljal malo naprej, tako da sem ostal povsem sam. Vmes je bil tudi odsek kar grobega makadama, na katerem sem bil vesel, da sem imel obut Wave Rider Neo in ne Wave Rebellion Pro.
Zadnji del tudi že kar dobro poznam, še posebej zaradi tega, ker se obe trasi dobra dva oziroma slabe tri kilometre pred koncem združita. Tako nisem bil več sam, temveč prehiteval tekače iz krajše trase. Nekaterim sem dal celo “petko” in jih vzpodbujal, da so že skoraj v cilju. Spoštujem takšne, ki se lotijo preizkušnje, pa čeprav za njo porabijo več kot še enkrat več od zmagovalca. Z vidika motivacije je to kar težko, vendar oni imajo svoj cilj in verjamem, da so na koncu z doseženim zadovoljni, kar najbolj šteje. Žal mora biti nekdo na tekmi tudi zadnji.
V zadnjih kilometrih mi torej ni bilo dolgčas, pa čeprav se mi tudi prej trasa ni nič kaj vlekla. Morda je razlog tudi ta, da se nisem rabil naprezati preko svojih “udobnih meja”. Na krožišču pred ciljem sta čakala Jasmina in Elija, ki sta vmes prepoznala številne znance in navijala za njih. Švignil sem mimo, saj sem vedel, da se bomo kmalu dobili v cilju.
V cilj sem pritekel v času malo pod 1:11. S tako lahkoto še nikoli nisem pretekel polmaratona, kar se mi je zdelo super. Dal sem kratek intervju in že kmalu sta v cilj prišla drugi in tretji. Med tekmo nisem niti enkrat pogledal čez ramo, saj sem bil prepričan, da me nihče ne bo ujel. Pri zadnji izvedbi mi je ves čas, kakšnih 15 sekund za petami tekel Aleš Žontar, s katerim sva imela res konkretno borbo. Tokrat je bilo malce drugače in veliko bolj prijetno je bilo, da nisem rabil panično pogledovati nazaj.
V ciljnem prostoru sem dobil še vetrovko, katero sem si kasneje nadel, saj je malo zapihalo, sam pa sem imel na sebi le moker dres. Kmalu sta prišla tudi Jasmina in Elija, tako da sem lahko preoblekel. Elija je bil seveda navdušen, da je oči zmagal. Komaj je čakal, da gre z mano na oder in prejme še eno medaljo.
Podelitev je v Sežani izvedena takoj, ko s progo opravijo prvi trije moški in ženske absolutno, kar je precej hitro. Pohvale tudi za to, saj nam tekačem ponavadi ni ravno pri srcu čakati tudi po več ur na podelitev.
Ura je bila že veliko in Elija je navadno že spal, tokrat pa smo morali še na kosilo. Jaz sem dobil joto s klobaso v sklopu prireditve, za Jasmino in Elija pa smo šli v isto restavracijo, kot večer prej, saj je bilo zelo okusno. V hotelu smo se namreč uspeli dogovoriti, da lahko svoj odhod podaljšamo do popoldneva. Ni nam bilo torej že zjutraj vsega parkirati in vlačiti s seboj, temveč smo se lahko tudi umili in v miru odšli. Elija je med kratko vožnjo nazaj do hotela zaspal, tako da sem ga nesel v sobo, da je dremal naprej.
Obljubila sva mu, da ko se bo zbudil, bova šla še enkrat na bazen. Ko je odprl oči, sva seveda nemudoma odšla v pritličje, kjer je wellness. Žal je bil tokrat obisk bazena precej kratek, saj je po naju prišel receptor, da otroci pač ne smejo v wellness. To sem seveda razumel, saj so nas že prej opozorili, pa smo malo kršili pravila, vendar v kolikor bi kdo prišel, bi seveda Elija nehal skakati. Z obljubo “n hudga Elija, bomo šli jutr v Atlantis”, sva mu vlila nove energije, pa čeprav je tudi on razumel, zakaj morava ven.
V suiti smo še malce poležali, nato pa spakirali kovčke in odrinili proti domu. Z nami je ostal zelo lep spomin na vikend, saj smo ga preživeli zelo polno, po drugi strani pa tudi uspešno. Se že veselim izvedbe v letu 2024, saj terminsko Mali kraški maraton povsem ustreza mojemu tekmovalnemu koledarju.