Pohorski kerlc ali na škrge od spodnje do zgornje postaje vzpenjače na Pohorju nad Mariborom. Takšen nekako je bil moj občutek po tekmi. Joj, kako sem tokrat šel v rdeče. Udeležil sem se namreč tekme, ki poteka do vrha, no skoraj vrha, Mariborskega Pohorja, in to čisto od spodaj. Tokrat nisem zmagal, saj me je v zadnjih petih minutah prehitel Italijan Moia, vendar smo prvi vzpon premagali v vsega 24-ih minutah, kar se mi še danes zdi fascinantno. Kdo mislite, da je prej na vrhu – tekač ali gondola? Malo sem pobrskal tudi po zgodovini mariborske vzpenjače…
Bil je večer, ko sem v kleti kolesaril na Tacx-u. Vmes delam marsikaj, med drugim pišem tudi recimo tale blog. Lani in predlani sem večinoma gledal filme, sedaj pa dejansko “delam” vmes. Pri brskanju po Facebook-u se mi je prikazala reklama za nek tek na Pohorje, natančneje “Pohorski kerlc“. Ker je šlo za novo tekmo na sceni, je tako vzbudila mojo pozornost. Seveda sem kliknil na reklamo, da vidim, o čem je govora. Terminsko je tekma odlično sovpadala z mojim planom treninga, saj sem si želel kakšne krajše tekme, da “odprem ventile” do konca in testiram svojo pripravljenost na primernem terenu. Mali kraški maraton s tega vidika ne more biti ravno merodajen, saj gre bolj za ravninski preizkušnjo, Pohorski kerlc pa je po karakteristikah bolj spominjal na krajši vertikal, kar je gotovo boljši pokazatelj.
Odločil sem se, da bom na tej tekmi nastopil. Čeprav ne tečem za denar, saj bi v tem primeru raje igral nogomet ali se ukvarjal s športom, ki je bolj dobičkonosen, je bil mamljiv tudi nagradni sklad. Malo tekem v Sloveniji ponudi zmagovalcu 1000 evrov. Ena izmed teh je RedBull 400 v Planici in pa tekma, ki je ni več, Tek na Grintovec, potem pa se seznam v mojem spominu konča.
Nedelja, 2. april, je bila torej rezervirana za “napad” na Pohorje. Na Pohorju sem sicer smučal skoraj 20 let nazaj, pa se lani vrnil tja s turnimi smučkami in oddelal nekaj tur, da pa bi na vrh tekel, pa nisem še nikoli. V preteklosti je bila po približno enaki trasi organizirana tudi zimska liga “Peš na Pohorje”, ki je nažalost ni več. Po slikah in videih sodeč je šlo za zelo obiskano, zato je res škoda, da ne obstaja več. Morda pa se zadeva obudi, kdo ve.
Na Štajersko smo prišli v soboto dopoldan in Lord seveda ni mogel dočakati svojega teka z mano, tako da sva praktično takoj odrinila. Dan pred tekmo nisem želel pretiravati, zato sva naredila klasično turo iz Žičke Kartuzije na Skalo. Dobro uro lahkotnega tempa torej. Sam grem zelo rad na Skalo. Nekako čutim enako močno pozitivno energijo, kot recimo na Šmarni gori. Ne vem zakaj, vendar nekaj v meni me vleče tudi tja gor. Lord je bil seveda presrečen, da se je “zlaufal”, vendar popoldan ga je čakal še nekdo, da ga utrudi – Elija. Onadva po eni strani ne moreta drug brez drugega, po drugi strani pa je stalno neko nerganje, pritoževanje in tudi jok, ko sta skupaj. Elija seveda jezi, da mu Lord vzame njegov frizbi in obratno. No, na koncu je predvsem veliko smeha in divjanja.
Nekega “carboloadinga” nisem imel v planu, saj je Pohorski kerlc relativno kratka izkušnja. Računal sem na čas okoli 25 minut. Ubistvu je najbolj pomembno, da je tekač pred takšno tekmo svež in poln energije, saj mora biti zbran in v tistem kratkem času pač izvleči maksimum iz sebe.
Preostanek sobote smo preživeli zunaj na svežem zraku, zvečer pa sem se spravil spat kar skupaj z Elijem. Med tednom mi morda malo primanjkuje spanca, saj vedno zvečer še kaj delam oziroma treniram, zato rad izkoristim vikend, še posebno pa dan pred tekmo, da grem prej v posteljo.
Žal je bila tekma ravno na cvetno nedeljo, zato sva se z Jasmino morala odpovedati nedeljski maši, je pa tja šel Elija, tako da naju je tokrat on opravičil. Nekako lažje se nam je zdelo, da greva sama, predvsem pa tudi zaradi tega, ker sem Jasmini zabičal, da ne bi slučajno šla slabih 8. mesecev noseča v tako strm breg za 700 višincev. Od tega Elija res ne bi imel prav veliko, zato je ostal na kmetiji, šel k maši in nato divjal z Lordom do kosila.
Med vožnjo sva se ustavila še na Petrolu, kjer je Jasmina častila kavico. Da ne bo kdo kaj mislil, da delam tako reklamo za to Petrolovo kavo… Vedno jo plačamo. Gre za res najboljšo kavo, ki človek lahko pije. Nič koliko sem jih že spil tudi pri naših zahodnih sosedih, ki slovijo po vrhunski kava, vendar nobena ni niti blizu tej s Petrola. Vseeno ni ravno “nabita” s kofeinom, da bi lahko rekel, da gre za nek učinek na zmogljivost, je bolj za crkljanje.
V Mariboru sva bila hitro, v dobre pol ure. Res ni daleč. Pogled na zgornjo postajo vzpenjače se mi ni zdel tako krut, kot je bila kasneje tekma. Vse skupaj je izgledalo tako blizu, pa čeprav 700 metrov višje. Šel sem prevzet štartno številko, malo pokramljal z drugimi, nato pa sva se vrnila k avtu, saj sem se želel malo dlje časa ogrevati. Moral sem biti povsem pripravljen, saj sem vedel, da bo šlo že od štarta na polno.
Obul sem svoje Merrell MTL Long Sky 2, si nadel dres, čez pa dal še eno ogrevalno majico, saj je bilo še malo hladno. Za ogrevanje sem zavil proti snežni areni in tam malo potrimčkal, nato pa naredil daljšo in nekoliko bolj intenzivno atletsko abecedo. Sledilo je še nekaj šprintov in bil sem pripravljen. Z Jasmino sva odkorakala proti štartni liniji. Gondola je tisti dan stalno vozila, tako da ni bilo bojazni, da bi me zamudila na vrhu. Je pa res, da časa na pretek pa ni ravno imela.
Postavil sem se v prvo vrsto in čakal. Na štartu se je dejansko zbrala zelo močna konkurenca. Prišel je tudi lanski italijanski podprvak v vertikalu, Moia. Vedel sem, da bo težko premagljiv, vendar na začetku sezone je težko predvidevati, v kakšni formi so drugi in tudi seveda sam zase. Eno je teči polmaraton, kot je bil recimo Mali kraški maraton, saj je intenzivnost nižja in prednjači dolgotrajna vzdržljivost, medtem ko je tekma na vrh Pohorja zaradi krajšega trajanja zelo intenzivna.
Po poku pištole je pobudo prevzel Moia, sam pa sem mu le sledil. Z nama je bil še Klemen, ostali pa so pomojem že takoj ostali malo zadaj. Tempo je bil dokaj udoben in po telesu me ni preplavil laktat.
Prvi kilometer poteka po široki makadamski cesti, na enem izmed ovinkov pa smo skrenili z nje in nadaljevali po strmi peš poti. Italijanu sem se prilepil za hrbet in se ob intenzivnem tempu počutil močno. Naslednji odcep pa sva malo zgrešila, saj bi morala zaviti desno tik za ograjo, šla pa sva naravnost. To je izkoristil Klemen in si pritekel nekaj sekund prednosti. Kmalu sem se podal v lov za njim, saj v tempu ni čisto nič popuščal. Ravno obratno, razlika se je kvečjemu povečevala.
Vmes je bil kratek ravninski del, kjer sem poizkušal spustiti korak, vendar Klemna nisem ujel. Šele kasneje na izjemno strmem delu sem zbral dovolj moči, da sem ujel priključek in prešel v vodstvo. Morda sem v tistem trenutku tudi pretiraval, saj me je kasneje ta skok v “ultra rdeče” stal prvega mesta.
Pred Italijanom sva imela oba s Klemnom že kar lepo prednost, vendar je več kot očitno tekel pametneje od obeh. Mene je ujel na zadnji strmini, niti ne 5 minut pred ciljem in njegovemu koraku nisem bil zmožen slediti. Daleč za mano ni bil niti Klemen, ki je na tej tekmi res grizel. Sam dobro vem, koliko zagona ti lahko da domač breg.
Slabi dve minuti pred ciljem je glasno navijala Jasmina (kot vedno). Prav videla je, kako trpim in stiskam vse iz svojega telesa. Navadno si uspel nadeti “poker face”, kot recimo Kipchoge, ki se med maratoni stalno smehlja, kar naj bi pozitivno vplivalo na premagovanje napora, vendar tokrat moj izraz tokrat ni lagal, saj mi je bilo resnično težko.
S kislimi nožnimi mišicami mi je vseeno uspelo prečkati ciljni obok pri zgornji postaji vzpenjače. Čeprav sem takšen čas kar malo pričakoval, se mi je vseeno zdelo neverjetno, da smo iz doline prišli tako hitro. Sam sem vzpon zmogel v 24:23.
Kot zanimivost… Ob udeležbah na novih tekmah vedno rad malo pobrskam po zgodovini kraja, tamkajšnjih znamenitostih, atrakcijah ipd. Tokrat sem se “zapičil” ravno v Pohorsko vzpenjačo, ki deluje že od davnega leta 1957.
Prva izvedba je bila izdelana v Impolu, in sicer kabina s prostorom za štiri. Po nemotenem delovanju jo je leta 1978 kompletno prenovilo švicarsko podjetje Doppelmayr. Te gondole, v katerih pa se prevažamo še danes, pa so leta 2009 izdelali v italijanskem podjetju Leitner. Vožnja do vrha (ali do dna),med katero premaga skoraj 700 višincev, je na začetku znašala 15, nato 14, danes pa dobrih 10 minut, če se seveda vmes kaj ne ustavi.
Kakorkoli obrnemo, gondola torej še vedno zmaga v primerjavi s tekačem, vendar tudi mi nismo tekli po najbližji trasi do vrha, kar bi bilo zanimivo preizkusiti.
Ko sem se nadihal, sem se vrnil malo nižje do Jasmine, ki je takoj vprašala, če je okisan obraz že kaj bolje nasmejan. In bil je. Morda sem v trenutku, ko sem prehitel Klemna, pretiraval s tempom, kar sem v zaključni fazi tekme plačal, vendar nasploh sem bil zadovoljen. Kmalu pa smo bili priča “infarktni” končnici odločitve o ženski zmagovalki, saj so bile Martina, Mojca in Špela še 100 metrov pred ciljem praktično poravnane z ramo ob rami. Troboj je dobila Martina, sledila je Špela, Mojca pa je zasedla 3. mesto. Vsekakor takšnega zaključka na gorskih tekih še nisem videl. Morda najbolj “epski” je bil moj in Miranov spopad na Ratitovcu leta 2019. Tekma je štela za državno prvenstvo in komaj sem zdržal Miranov tempo do vrha, kakšnih 30 metrov pred ciljem pa vklopil “turbo” in tako v šprintu za las zmagal. Tega ne bom nikoli pozabil.
Kmalu sem se tudi preoblekel, saj je bilo na vrhu Pohorja kar sveže. Prestaviti smo se morali kakšnih 200 metrov (ne višinskih) metrov nižje po smučišču do koče, saj je bila tam organizirana prehrana za tekače in pa seveda podelitev. Organizatorji so se izkazali tudi s pogostitvijo. Jota in klobasa sta idealna “hribovska” kombinacija. Tudi podelitev je bila hitro izpeljana, tako da smo bili nekaj minut čez poldne že “fraj”. Izveden je bil tudi bogat žreb, v sklopu katerega so podelili kar štiri vrhunske tekaške ure. Sicer nisem bil srečni dobitnik, vendar lahko rečem, da so se z organizacijo v Mariboru res zelo potrudili.
Sledil je le še povratek v dolino, in to po predsedniško – z gondolo. Naj poudarim, da je vzpenjača na Pohorje res poceni. Za povratno karto je treba odšteti le 6, za enosmerno pa 4 evre. Če primerjam te vsote z ostalimi smučišči po Gorenjskem, lahko rečem, da nas zelo dobro obirajo. Recimo na Krvavcu je povratna karta skoraj 3x dražja, ravno tako tudi enosmerna. Mariborčani, luksuz imate! To super opcijo prevoza v dolino vam kar malo zavidam. V kolikor bi živel v Mariboru, bi definitivno kupil letno karto za vzpenjačo, saj bi se lahko tako v dolino peljal in prišparal noge. Če ne drugega, pa bi se ob nedeljah zapeljal na vrh na kavico.
Pohorski kerlc je bila vsaj zame zelo zanimiva tekma, na katero se bom naslednje leto gotovo vrnil. Vsekakor si želim izboljšati tudi svoj čas. Verjamem, da z nekaj več intenzivnega treninga lahko pridem na vrh prej kot v 24-ih minutah. Pa da vidimo, ali bom to izpolnil.
