Držati malo, komaj 2,5 kilogramov težko “štručko”, je nepopisno. Jasmina je nekaj dni nazaj rodila najinega drugega sina. Emanuel nas je vse malo presenetil, saj je na svet prijokal več kot tri tedne prej. Z Jasmino sta uredu, Elija pa že komaj čaka svojega mlajšega bratca, seveda pa tudi svojo mamico. Elija je bil poslan k nama, da naju je še bolj povezal, Emanuel pa je potrditev najine vere. Jasmina je morala prestati kar veliko preizkušenj, vendar od 24.04.2023 se bo marsičesa lažje spominjati.
Po rojstvu Elija sva si seveda z Jasmino želela še enega otroka. Sam izhajam iz družine, kjer smo bili trije otroci, saj imam še dve mlajši sestri, Jasmina pa je edinka. Že ona ve, da ti v otroštvu večkrat manjka družbe ipd., če si edinec. Ni pa seveda nujno. Nekateri kasneje niti ne morejo imeti še enega. Skratka, želela sva si vsaj še enega otroka.
O težavah, ki sva jih imela v zadnjih dveh letih, sem pisal že zadnjič, in sicer Jasmina je morala iti čez dva splava. To sta bili tudi zame grozni, a žal neizbežni izkušnji. Z obema zarodkoma očitno nekaj ni bilo uredu. Pri prvem sem se nekako tolažil, da se to pač zgodi, čeprav sem bil ob novici popolnoma šokiran, pri drugem pa se mi je skorajda sesul svet. Prve dni, še posebno takrat, ko je bila Jasmina v bolnici, sem bil popolnoma na dnu. Nisem vedel, zakaj se je moralo to zgoditi še enkrat.
Svoje občutke sva nekako morala skriti pred Elijem, pa čeprav je bilo to težko. Definitivno pa nisva izgubila vere, da bova imela vsaj še še enega sina ali hčerko. Predvsem jaz sem si želel, da bi Elija imel sorojenca, saj se otrok skozi to nauči marsičesa, predvsem pa prilagajanja.
In res, septembra 2022 mi je Jasmina znova prišepnila, da je noseča. Bil sem izjemno vesel, hkrati pa me je prevzel strah. “Kaj pa če bo spet kaj narobe?”, “se je vprašanje kar samo postavljalo naslednjih nekaj mesecev. Menjala je tudi ginekologinjo, ki jo je priskrbela žena od bratranca mojega očeta, in slednja se je res zavzela v preiskavah ter nudila maksimalno podporo.
Oba predhodna splava sta se zgodila okoli 10. tedna, tako da sva z Jasmino dobesedno trepetala, da bo otrok šel čez to kritično mejo. To se je uresničilo, a kmalu so prišle težave. K sreči je bila ginekologinja tako zavzeta, da je vse rešila. Jasmina je z meseci počasi “vzhajala” in mene je vse skupaj nehalo skrbeti. Nekako sem dobil občutek, da se bo vse izteklo, kot se mora. Edini problem je postal ta, da mi je “pokradla” vse zimske bunde, majice, jopice, puloverje ipd. K sreči sem si lansko zimo nabavil tri jakne oziroma bunde, tako da nisem hodil gol naokoli.
Nosečnice veste, da to obdobje ni ravno romantično, kot se sicer opisuje, saj je stalno nekaj. Prve tri mesece te skrbi, ali bo vse šlo, kot mora, drugi trimester je nekako še najbolj stabilen, v tretjem pa, če ne drugega, svoje naredi večja teža, ki žensko pač naredi okorno. Seveda se je povsem drugače premikati z okoli 10-30 kilogrami več in pa “žogo” v trebuhu. Jasmina je že pri Eliju pridobila natanko 20 kilogramov in tehtala točno toliko, kot jaz, tudi tokrat pa je vse kazalo, da bo enako “Kako mene peče ta zgaga?”, sem slišal nekajkrat dnevno. Jasmino je namreč precej matral pekoč občutek v grlu. Bolj kot se je bližal termin poroda, bolj jo je to peklo. Sam sem bil prepričan, da bo po porodu to nemudoma izginilo, in res tudi je. Skratka, težavam večkrat kar ni bilo videti konca, vendar vsaj jaz sem imel res veliko vero in zaupanje, da bo vse uredu. Dobil sem nek notranji občutek, na katerega sem se zanašal.
Vmes smo šli velikokrat tudi na Šmarno goro. Skupaj smo parkirali, nato pa sem sam z ruzakom na hrbtu oddrvel na vrh, ga odložil, ter naredil še dva hitra in stopnjevana vzpona, nato pa smo se vsi trije (oz. štirje) dobili na vrhu, si privoščili kak čaj, miške, žgance, juhi, štrudelj in podobne dobrote iz Gostilne Ledinek. To prakso smo imeli kar dvakrat tedensko in meni je bil to eden izmed ljubših delov dneva.
Elija je bil v zadnjem času seveda hitrejši od Jasmine. “Oči, veš, danes sem moral pa stalno čakati na mami”, naju je večkrat s kakšno tako izjavo nasmejal do solz. Dejansko on že teče na Šmarno goro. Nama se zdi prav neverjetno, vendar Elija ima skorajda neomejeno količino energije. On bi stalno tekel, plezal, se lovil, skrival ipd. To naju seveda veseli, pa čeprav sem moral sam, namesto nekaj sedenja po težkem treningu, narediti vedno še kakih 20 krogov okoli cerkve na vrhu Šmarne gore.
V zadnjem tednu, ko smo Šmarno goro obiskali dvakrat, pa tudi Jasmini hoja ni več ustrezala. Stalno jo je nekaj tiščalo, zabadlo in sama sva rekla, da je to zadnjič do poroda. In res je tudi bilo tako, kot bi vedela, da se bo v naslednjih dneh nekaj zgodilo.
V soboto smo bili povabljeni na praznovanje odhoda v penzijo s strani Jasminega strica na Štajerskem. V ponedeljek je imela Jasmina naročen pregled, tako da sva se odločila, da Elija ostane še kak dan dlje na kmetiji in uživa. Že v noči iz petka na soboto je imela Jasmina občutek, kot da ima popadke. Imela je krč na vsakih recimo 10 minut. Vseeno je zaspala in zjutraj teh bolečin ni imela več, vseeno pa mi je to omenila. Sam sem sicer računal, da bo otrok rojen pred rokom, saj je bilo tako tudi pri Eliju, a sem bil vseeno malo presenečen, da pa tako zgodaj.
Praznovanje smo dali uspešno skozi in Jasmine ni več nič matralo. Tudi v nedeljo dopoldan je bilo še vse uredu, vendar jo je stalno nekaj pritiskalo. V ponedeljek je imela termin za pregled, zato je bilo dogovorjeno, da Elija ostane na Štajerskem, midva pa si privoščiva še kakšno skupno večerjo. Med pakiranjem mi je Jasmina naposled dejala, da ima redne krče na vsakih pet minut in da je občutek enak, kot pred porodu Elija in obeh splavih. Sam sem bil sicer malo presenečen, da vseeno tako zgodaj, vendar takoj sem vedel, da je to to in bomo najkasneje naslednji dan imeli otroka zunaj.
Preventivno se je stuširala, nato pa sva odrinila proti domu. Vmes sva malo tudi štopala krče oziroma popadke in bilo je točno tako, kot piše v knjigi – na 4 do 5 minut po 45 sekund. Drugega kot priprava na porod to ni mogla biti. “Joj, dej morava še domov, da vse polikam,” je Jasmino postalo malo strah. “Dej nehi, likam lahko že js, direkt v porodnišnco greva,” sem vztrajal. Vseeno sva zavila domov v Medvode po oblačila za Jasmino, nato pa se obrnila nazaj proti Ljubljani.
V porodnišnico sva prispela malo pred polnočjo. Jasmino so lepo sprejeli, nato pa presenečenje – v službi je bila ravno “babica”, katero sva klicala dan prej za kakšen nasvet, od očetovega bratranca žena. Boljše ne bi moralo biti. Priznam, da sem se v tistem trenutku povsem sprostil, pa čeprav nisem bil nič nervozen, vendar dobil sem prepričanje, da bo vse potekalo, kot mora.
Ob 3:03 je k meni v roke prinesla čisto kopijo Elija. Bilo je, kot bi se vrnil dobre štiri leta nazaj. Emanuel, kot sva poimenovala svojega drugega sina, je bil na prvi pogled namreč na las podoben svojemu starejšemu bratcu. “Pa to je Elija, ne Emanuel,” nisem mogel verjeti svojim očem.
Takoj sem dobil solzne oči, vendar tokrat so bile to solze sreče. Neizmerno sem bil vesel, da smo dobili še enega družinskega člana. Res je bilo težko iti čez vso to kalvarijo, vendar takšno je pač življenje. Sam verjamem, da se vse zgodi z nekim tehtnim razlogom.
Z Jasmino sva pomoč našla tudi v veri, še posebno Jasmina. Izhajava iz vernih družin, tako da imava “korenine”, ki so v zadnjih dveh letih postale vse globlje. Tudi naš župnik se je izjemno zavzel za normalen potek nosečnosti. Preko poznanstev je priskrbel mnogo najrazličnejših pregledov in vselej naredil križ in blagoslov čez Jasminin trebuh, ko je šla po obhajilo pri maši. Ta isti župnik naju je seveda tudi lani poročil in ne bi si mogla izbrati boljšega. Župnija Preska si lahko šteje v čast, da jo vodi takšen župnik – župnik s srcem. Kasneje, ko sem ponoči doma pošiljal SMS-se vsem domačim, sem ga poslal tudi njemu. Ne boste verjeli, vendar bil je prvi, ki mi je odgovoril, in to okoli 4:30 zjutraj: “Ooo, kako lepo… In kako lepo ime. Čestitke. Bogu hvala”. Res hvala Bogu…
Emanuela so stehtali, izmerili in oblekli. Bil je 48 centimetrov dolga in 2650 gramov težka “štruca”. Rojen je bil v “36/6”, torej dan pred 37. tednom, zato je uradno, pa čeprav le za en dan, nedonošenček. Nič za to, Jasmina je vedno imela dovolj mleka, zato ne dvomim, da bo kmalu težak 5 kilogramov, kot je bil Elija v trenutku.
Po kakšnih 20-ih minutah so na postelji pripeljali še Jasmino in seveda sem nemudoma dal Emanuela k njej. Da otrok in mati navežeta stik je nekaj najbolj pomembnega. Naredili smo še eno hitro sliko, nato pa smo se poslovili.
Bilo je že proti jutru, tako da sem zelo dvomil, da bom kaj zatisnil oči. Seveda jih nisem. Bil sem preveč vzhičen. Poslal sem nekaj SMS-jev, malo pospravljal po hiši, nato pa se nekaj čez 6. uro odpravil teči. Kljub neprespani noči sem bil seveda poln energije, tako da je bil korak povsem lahkoten.
Takoj ob 8. uri sem šel v službo in prosil, če lahko ta teden hodim ven ob 14. uri, saj so med 15. in 17. uro v porodnišnici obiski. V delu sem bil kljub utrujenosti zelo produktiven. Želel sem si seveda čim več postoriti preden grem na obisk.
Po kosilu sem postal še bolj zaspan in komaj sem premikal svoje oči. Nekaj dela in že je bil čas za odhod na obisk. Vozil sem se seveda dolgo, a prišel pravočasno.
Videti Emanuela in Jasmino je bilo prelepo. Novo življenje je nekaj neverjetnega, še posebno če je “tvoje”. Emanuel je pretežno spal, vmes malo pojedel in znova zaspal. Znova, kot Elija. Celo jok in ostale poteze imata enake. Dve uri sta v hipu minili in moral sem iti domov, kjer me je seveda čakalo ogromno gospodinjskih del, saj z Jasmino nisva pričakovala tako hitrega prihoda na svet. Morda pase bova za v tretje kaj naučila.
Vsak dan sem torej hodil na obisk. V četrtek, na dela prost dan, sem se udeležil tudi Mekinjskega krosa, kjer sem zmagal. Sicer smo mislili iti tja vsi trije, da bi tudi Elija sodeloval na otroških tekih, vendar bomo to izvedli pač drugo leto. Med tekmo sem se počutil odlično in odtekel celo najhitreje do sedaj, kljub temu, da prejšnji dan nisem ravno počival.
Po tekmi sem zavil še na kratek “turistični izlet” na Stari grad nad Kamnikom, saj tam še nisem bil. Želel sem si izkoristiti prost čas do podelitve in to mi je uspelo v polnosti. Razgled z vrha je namreč fantastičen. Nazaj sem tekel tudi mimo gigantskega mamuta, ki so ga v Kamniku postavili pred kratkim. Dejansko je narejen v naravni velikosti, torej 1:1. Po podelitvi sem se od hitel domov stuširat in nato takoj naprej na obisk.
Jasmina je morala zaradi nekaj težav ostati v porodnišnici vse do sobote, nato pa sva ju skupaj z Elijem odšla iskat in odpeljala domov, kjer se bosta gotovo počutila še bolje.
Vsekakor bodo naslednji meseci nekoliko spremenjeni, saj verjamem ostalim staršem, da je preskok iz enega na dva otroka kar zahteven, vendar ne dvomim, da se ne bi imeli lepo.
