Tek trojk oziroma Pot ob žici je meni ena najbolj ljubih prireditev. Vedno komaj čakam to preizkušnjo, ki je precej neobičajna. Ne zmaga najboljši tekač, temveč usklajena ekipa treh tekačev, katere najšibkejši člen je hitrejši od ostalih teh. Letos smo nastopili znova v malo spremenjeni postavi, in sicer jaz, Miran in Klemen. Tekma je znova minila v znamenju lepega pomladnega dne in veliko obiskanostjo dogodka. Tokrat smo morali krono predati močnejši trojki, ki je odtekla zelo dobro tekmo. Tudi mi smo odtekli minuto hitreje, kot najbolje doslej. Jaz sem se celotno traso počutil sveže in močno, zato me je srbelo pod podplati, da bi pritisnil na polno, vendar to je ekipna tekma in v prvi vrsti sem si jo želel odteči kot vzoren vodja.
Po zimskem tekaškem premoru je mesec maj vedno hitro naokoli. Letos še posebno, saj smo nestrpno pričakovali dojenčka. Prvi, vikend v maju, natančneje prva sobota, je vedno rezerviran za Tek trojk v sklopu prireditve Pot ob žici. Praktično vsak tekač pozna ta dogodek, saj je edinstven. Bazira na dogodkih iz zgodovine in ima bogato tradicijo. To sem omenil že lani, pa bom verjetno kar vedno – Tek trojk je bila moja prva uradna tekaška preizkušnja. Niti ne vem točno katerega leta, vendar okoli 13. ali 14. leta sem se skupaj s staršema udeležil ravno te krajše trase. Takrat smo jo zmogli v nekaj več kot eni uri. Neverjetno, vendar v zadnjih štirih letih pa sem bil član zmagovalne trojke z okoli tretino boljšim časom. Nikoli prej si ne bi mislil, da bo nekoč tako.
Tudi letos smo načrtovali nastop v naši primarni postavi, torej jaz, Miran in Gašper. V taki trojki smo tekli prvi dve leti, nato pa je Miran dvakrat žal moral odpovedati nastop. Letos je vse kazalo, da bomo ponovili tradicijo, a je Gašper javil, da se je poškodoval. Hitro sem napisal SMS Klemnu, ki je pritrdilno odgovoril. Klemen je že lani zamenjal Mirana, tokrat pa Gašperja. Zanesljiva rešitev za menjavo torej.
Naj poudarim, da Tek trojk vsako leto z navdušenjem pričakujem, saj mi je celotna prireditev zares vrhunska. Všeč mi je, saj gre za nek drug format tekme, ki malo spominja na ekipne športe. Praviloma vedno tekmujemo le zase in iščemo svoje meje zmogljivosti, tukaj pa se je treba prilagajati drug drugemu in snovati optimalno taktiko, da ekipa doseže kar najboljši čas.
V četrtek smo bili torej dogovorjeni, da štartamo v spremenjeni postavi. Jaz niti nisem gledal konkurence, mi pa je Miran prišepnil, da sta dve trojki kar močni, in sicer ekipa “Modri tekači”, ko so jo sestavljali Primož Kobe, Klemen Vilhar in Jani Mulej, ter Celjani iz AD Kladivar, Jan Brešan, Lucijan Zalokar in Simon Navodnik. Vse naštete poznam, s Klemnom in Lucijanom smo celo veliko trenirali skupaj v enem obdobju, tako da sem znal oceniti, kako se bodo lotili tekme. Vedel sem, da je prva ekipa težko premagljiva, saj so vsi trije hitri po ravnini, v drugi pa se mi je trasa zdela vseeno malo predolga za Luca, da bi zdržal tak tempo. Luc, kot ga kličemo kolegi, je sicer zelo hiter na krajših razdaljah, saj ima osebni rekord na 400 metrov okoli 49 sekund, na 800 pa 1:49. Še v živo se spominjam, kako me je vedno z lahkoto “pihnil” na krajših intervalih, pri daljših pa se se poznalo, da vseeno v preteklosti ni toliko treniral aerobne kapacitete, temveč bolj anaerobno. Aja, pa tudi že dve zelo zelo dobri knjigi je izdal, tako da priporočam branje.
Skratka, vedel sem, da bo boj za prvo mesto potekal med našo trojko in “Modrimi dirkači”. Nekako sem prilagodil taktiko naši trojki. Miran je izmed nas morda najmanj “na ti” z ravnino, zato sem mu predlagal, da se držimo tempa 3:20/km, nato pa v klanec dodamo kolikor pač lahko in skušamo ujeti vodilne. Zdelo pa se mi je, da bo v položen klanec težko priklopiti.
Zjutraj sem se zbudil že zelo zgodaj in bil popolnoma naspan. Kljub temu, da je v našo družino prišel Emanuel, z Elijem kar dobro spiva, Jasmina pa malo manj, saj sliši vsak šum. Sedaj sem tudi z vidika službe bolj prost, kar se očitno tudi malo pozna. Je pa seveda veliko dela z dvema otrokoma, to boste starši gotovo pritrdili. Skratka, bil sem spočit in pripravljen na tekmo. Pojedel sem zajtrk, si skuhal kavico in počasi odrinil proti Ljubljani. Želel sem biti malo prej tam, da bi dobil parking v Tivoliju in se mi ne bi bilo treba ukvarjati z iskanjem. Tako kot lani, ob mojem prihodu skorajda še ni bilo žive duše. Vseeno mi ni bilo žal, da sem šel toliko prej od doma, saj sem lahko v miru pripravil vse moje snemalne naprave.
Pred odhodom sem v avto vrgel še svojega MTB, saj sem prosil Benjamina, da bi nas malo posnel med tekom do Golovca, tako kot je to izvedel lani. Zaradi razkopane ceste na Kodeljevem me je vprašal, če imam morda kolo, ki ima malo širše gume od njegovega trekinga, tako da sem mu ponudil svojega “gorca”. Kmalu se je na parkirišču pojavil tudi Klemen, nemalo za njim pa še Benjamin. Vzeli smo vse potrebne stvari in se počasi premaknili proti centru Ljubljane, kjer je štart Teka trojk. Z Miranom smo bili zmenjeni kar na štartni liniji, kakšnih 20 minut pred samim štartom. Na Kongresnem trgu sta prevzela še Mizuno copate, saj smo vsi trije tekli v tej znamki, da bi bili usklajeni.
Jaz sem odtekel še kratek krog za ogrevanje, nato pa je bilo potrebno počasi na Tromostovje, torej štart tekme. Tam je že ogret čakal Miran in skupaj smo splezali čez ograjo ter se postavili v prvo vrsto. Pravzaprav niti ne vem, kolikokrat sem se udeležil te tekme, vendar sklepam, da je bilo to sedmič. Vsakič sem bolj sproščen. Zmenili smo se, da se držimo zastavljene taktike in od nje ne odstopamo. To odgovornost sem prevzel jaz in rekel Miranu naj mi zgolj sledi.
Po štartu sem se torej s Klemnom postavil spredaj in držal zastavljen tempo. Takoj je naprej potegnila ekipa Modri tekači. Sam na pospeševanje nisem trznil, temveč nadaljeval po našem planu. Prvi kilometer smo obrnili v 3:19, kar je bilo povsem v okvirjih dogovora. Ravno tako drugega, tretji pa je bil le sekundo počasnejši. Vmes sem Mirana večkrat vprašal, ali je tempo primeren. Pritrdil je, da se počuti dobro in da lahko tako tudi nadaljujemo. Vmes nam je ekipa spredaj ušla za okoli 15 sekund. S tem si nisem belil glave, saj sem vedel, da hitreje ne smemo iti. Z nami pa je tekla tudi trojka iz Celja, vendar sem vedel, da se jih bomo v klanec znebili, če ne celo malo prej.
Tempo je bil zame zelo udoben, saj sem imel očitno izjemen dan. Tudi kasneje sem se počutil zelo sveže in noge so odrivale kar same od sebe. Redko kdaj se človek tako počuti in na tem teku se mi je zdelo, da bi lahko kar poletel. Vendar ne, dovolj dolgo sem treniral ekipni šport, da vem, da je ekipi potrebno podrediti svoj ego, saj je v nasprotnem primeru izplen vedno slabši.
Kilometri do Golovca so tako hitro stekli in sledil je “naš” del – klanec. Slednji sicer ni ravno “gorski”, je pa nenazadnje vzpon. Naklon bi tako čez palec rekel, da nikoli ne preseže 7 ali 8 odstotkov, tako da je bolj kot ne blago nagnjena ravnina.
Preden je cesta zavila desno na makadamsko cesto na Golovec, sem poškilil na uro, da bi videl, koliko prednosti ima trojka pred nami. Slednja je znašala 22 sekund. “Ajde, zdej je pa naš del”, sem spodbudil Mirana in Klemna, se postavil v ospredje in začel narekovati malo močnejši tempo. Prednost smo malo stopili, vendar ob pogledu nazaj sem opazil, da je tempo morda malo prehud. Takoj se umiril ritem, počakal, da sta Miran in Klemen priklopila, nato pa malenkost dodal. Po kakšni minuti sem znova pogledal nazaj in videl, da bo preveč, saj je Klemen celo malo zaostal. Hotel sem jima olajšati tek, da bi le sledila in ne mislila na tempo, a sem šel malo prehitro.
Mirana sem spustil predse in počakal na Klemna ter ga malo potisnil, da nama Miran ne bi ušel. Trudil sem se, da bi ujeli prve, a se mi je že nekje na sredini vzpona zdelo, da nam tokrat ne bo uspelo. Trojka pred nami namreč ni popuščala niti na vzponu, sledili pa so še valoviti del po vrhu Golovca, spust in ravnina, torej segmenti, kjer so bili nasplošno gledano močnejši od nas. Če bi hoteli zmagati, bi morali ne le izničiti prednost, temveč jo celo obrniti v našo korist, da bi imeli nekaj rezerve po ravnini. Ni šlo, vendar obupati nikoli ne pride v poštev.
Med tekom pa vrhu Golovca sem se znova postavil v ospredje in skušal držati optimalen tempo, ravno tako tudi na spustu. Vodilne trojke sedaj nismo niti več videli, zato mi je hitro postalo jasno, da je praktično nemogoče, da jih ujamemo. Edini scenarij za našo zmago bi bil ta, da bi enega izmed njih povsem odrezalo, kar pa je za tako kratko preizkušnjo težko pričakovati. Vendar zopet, nikoli se ne sme obupati prav do ciljne črte.
Ko smo pritekli iz Golovca, sem narekovanje tempa prepustil Miranu. “Nič, potrudili smo se, ampak danes so pač boljši”, sem rekel obema in predlagal, da nadaljujemo v bolj zmernem tempu. Zadnje kilometre ob Ljubljanici smo tako pretekli tudi z varno prednostjo pred zasledovalno trojko in se kljub vsemu veselili drugega mesta. Tekli smo minuto hitreje, kot najbolje doslej, kar je tudi dober znak.
Predvsem presenečen je bil Miran. Naj povem, da se mi zdi neverjetno, da lahko človek, star 55 let, tako hitro teče. Lahko ste prebrali, da mu ni problem držati tempa 3:20/km po ravnini, da o klancu ne govorim. Res impresivno in vesel sem, da sem lahko imel vedno ob sebi takega mentorja. Po drugi strani pa je Klemen še mlad in ima tako obilo možnosti za napredek, vedno pa ga rad vzamem na tekmo, saj k stvari pristopi resno.
V cilju je bilo že kar vroče, saj se je ozračje tudi prvič letos segrelo nad 20°C. To je sicer kar pozno, saj je ponavadi temperatura kar praviloma nad to vrednostjo, v izjemah imamo tudi že kakšen manjši vročinski val. Takoj sem torej stankal celo plastenko vode. Dali smo še nekaj intervjujev, se poslikali, nato pa krenili proti avtom, da se osvežimo pred podelitvijo.
Tokrat smo dobili napačno informacijo o času podelitve, tako da je bila namesto ob 10:30, ob 11:30. Miran je rekel, da gre na kavo, Klemnu pa sem predlagal en daljši iztek okoli Rožnika. Strinjal se je, da mu malo razkažem tekaške poti po Ljubljani, z nama pa je šel tudi Benjamin na mojem kolesu. Prav prijetno je bilo kramljati ob počasnem tempu, vendar sva oba proti koncu dobila kar malo težke noge. Sam bi sicer najraje šel popoldan malo na kolo, vendar me sedaj doma čakajo trije, ne le ena, kot je bilo to štiri leta nazaj, ali dva, kot je bilo to dobra dva tedna nazaj. Ne želim biti preveč sebičen in čas, ko smo lahko skupaj, porabiti za trening, temveč biti z družino, torej Jasmino, Elijem in Emanuelom. Jasno da si vzamem čas za trening, vendar ga skušam umestiti v čas, ko oni spijo. Čas do podelitve sem tako želel čim bolje izkoristiti in definitivno je bil to odličen način.
Ob 11:30 smo se tako znova zbrali skupaj za podelitev. Ponosno smo stopili na drugo stopničko in nadejam se, da bomo na tej tekmi nastopili tudi naslednje leto.