TIMOTEJEV B(r)LOG #65 – Boroša (hrvaško državno prvenstvo)

Iz centra mesta na vrh “hišnega hriba” – vam to zveni znano? Podobnega projekta sem se lotil dve leti nazaj, ko sem po najkrajši poti tekel iz centra Ljubljane, torej Prešernovega trga, na Šmarno goro. No, tokrat sem za podoben izziv, vendar v obliki uradne tekme, skočil k našim južnim sosedom. Nastopil sem na “Boroši”, tekmi, ki poteka iz centra Zagreba (trg bana Jelačića), na vrh Sljemena, ki se vzpenja severno nad mestom. Sljeme je seveda višje od naše Šmarne gore, zato gre za pravo gorsko tekaško preizkušnjo. Za piko na i je tekma štela tudi za hrvaško državno prvenstvo, kar je bil razlog več, da sem se je letos lotil. Na koncu sem zmagal, postavil tudi rekord proge, vendar ni šlo brez manjšega zapleta – zgrešil sem pot!

“Jessy, kako bova letos tole z balkanskim midva speljala”, sem nekje sredi marca vprašal ženo. Jasmina je imela namreč rok poroda na 16.5., kar je ravno dva dni za balkanskim prvenstvom v gorskih tekih, kjer bi branil drugi zaporedni oziroma lovil tretji naslov balkanskega prvaka. “Ja kaj, šel boš, ne.” Kljub temu, da je letos potekalo v Črni gori v mestu Nikšić, ki je vseeno bližje, kot Campulung Moldovenesc v Romuniji, sem bil vsak dan bolj skeptičen, saj si nisem želel biti predaleč od doma.

Emanuel je svet prijokal mnogo prej, kar tri tedne pred rokom, tako da so se vsi dvomi razblinili – na balkansko prvenstvo gotovo ne bom šel. Sem pa se vse bolj nagibal k nastopu na Boroši. Gre za tekmo, ki me je že dlje časa privlačila, saj se mi zdi zelo posebna. Iz centra glavnega mesta države na vrh “hišnega hriba”. Zveni zelo zanimivo, kaj?

Nekaj podobnega sem si izmislil dve leti nazaj, ko sem tekel iz Prešernovega trga na vrh Šmarne gore. Za projekt sem nabral tudi številno ekipo, da smo v prvi vrsti zadevo varno izpeljali, saj ni šlo za nobeno zaporo cest, po drugi strani pa sem si želel imeti podvig posnet. Najbolj zagret za pomoč je bil Tomo, ki je predlagal tudi čas štartal – nedelja zjutraj ob 6:30. “Jaz vedno v takem terminu merim traso za Ljubljanski maraton in nikoli ni žive duše po cestah”, je argumentiral svoj predlog. In res, v nedeljo zgodaj zjutraj smo le mi zganjali galamo sredi Ljubljane. Podvig je uspel in do vrha Šmarne gore sem potreboval 42:17, kar je bilo celo malo nad pričakovanji.

Vseeno to ni bila uradna tekma, zato sem se Boroše toliko bolj veselil. Še več, Sljeme je bistveno višji hrib od Šmarne gore, center Zagreba pa leži nižje od centra Ljubljane. Boroša na približno 12 kilometrski trasi premaga kar 900 višinskih metrov, medtem ko je pot do Šmarne gore dolga slabih 11 kilometrov in premaga le slabih 400 višincev. Gre za pravo gorsko tekaško tekmo torej. V kolikor bi bilo še kakšnih dvesto višincev več, bi bila že primerljiva z našim Ratitovcem ali pa Veliko planino.

Zagreb tudi ni daleč od nas, tako da me zaradi oddaljenosti od doma ni skrbelo. Odločitev je v nekaj dneh prerasla v prijavo. Obenem sem predlagal, da z Elijem odpotujeva na Štajersko k tašči in tastu, da se Elija malo igra, Jasmina pa spočije. V soboto, dan pred Borošo, je bil le nekaj kilometrov stran tudi Tek na Rifnik, ki se je ponudil kot odlična aktivacija. Gre za strm hrib, ki se dviga nad Šentjurjem. Miran je lani postavil čas 10:26, zato sem imel referenco, kako časovno dolga je trasa.

Od doma sva šla že v petek po službi, tako da sem zjutraj lahko kar dolgo spal in se tudi dejansko naspal. Že v četrtek me je mučila nekakšna utrujenost, zato sem v petek zjutraj naredil samo krajši iztek, saj sem si želel spočiti za pester tekmovalni vikend. Spanec je pomagal in bil sem poln elana.

Štart Teka na Rifnik je bil v športnem parku pod tem hribom, na jugovzhodnem delu Šentjurja. Z Miranom, ki je parkiral nekaj sekund za mano, sva bila med prvimi na prizorišču. Prav vsi so bili veseli, da bo na štartu močna konkurenca. Škoda, da nas je na štart stalo le nekaj več kot 30, saj je sicer prireditev narejena s srcem in ji prav nič ne manjka. Ima celo marsikaj več, kot ostale že uveljavljene prireditve. Verjamem, da bo z leti pridobila na udeležbi.

Na tekmi sem dosegel zmago in postavil nov rekord – 10:09. Prepričan sem, da se to 1,9 km dolgo progo s 300 višinci lahko preteče v manj kot 10-ih minutah. Že letos je bilo nekaj rezerve zaradi razmočene podlage. Tekme je bilo tako hitro konec, da sem komaj kaj na uro pogledal. V trenutku smo se povzpeli preko strmine na vrh. Tam nas je pričakal kradem razgled proti severu. Že mi je bilo žal, da si nisem vzel več časa in snemal vlog, vendar nekako sem se šparal za naslednji dan.

Z Miranom sva naredila še 20-minutni iztek po dolini, nato pa smo se zbrali na igrišču, kjer je potekala podelitev. Ena izmed domačink je pripravila tudi slasten narezek. Poizkusil sem prav vsak kruhek z različnimi namazi in nisem se mogel odločiti, kateri je najboljši, saj so bili vsi izjemno okusni. Malo sem se tako že podprl, a tudi podelitev je bila hitro na sporedu. Med čakanjem sem opazil dve škatli, v katerih sta bili steni za orodje. “Joj, kaj bi dal, da bi tole dobil. Samo sigurno bo šlo v kak žreb”, sem na glas razmišljal. In veste kaj, ravno Miran in jaz sva dobila ti dve škatli za prvi dve mesti. Poleg konkretno napolnjene štartne vrečke z uporabnimi stvarmi, ostalih koristnih nagrad ter 100 evrov nagrade za prvo mesto, sem bil te stene za orodje najbolj vesel, kot otrok. Ravno danes, ko sva šla z Elijem malo po nakupih orodja, pri čemer sva kupila “štemarco”, “bohrmašino”, “fleksarco”, svedre za les, beton in kovino, “šraufencigre” in podobne drobnarije, sem slednjo tudi namontiral na steno in tako posortiral svoje orodje. Prav dobro izgleda.

Kakorkoli, Tek na Rifnik lahko ocenim z desetko, saj so se pri organizaciji res potrudili. Uspela mi je odlična aktivacija in z veseljem sem pričakoval naslednji dan, ko sem imel namen “pohoditi” na polno.

Ponoči pa sem tokrat spal zelo slabo. Morda sem bil celo preveč naspan od prejšnjega dne, ali pa me še vedno mučila neka utrujenost oziroma glavobol. Nisem bil čisto pravi. Zbudil sem se v deževno in turobno jutro. Nič kaj obetavno ni izgledalo, bolj dan za kuhanje in ležanje na kavču pred televizijo. Z vidika tekme je tako ali tako vseeno, kakšno vreme je, morda je celo boljše, da dežuje, saj ni vroče, vendar bi bilo vse skupaj lažje in lepše v sončnem vremenu.

Na pot smo se odpravili skupaj s Frankom, mojo poročno prično, in njegovim kolegom oziroma sosedom Mariom. Živita takoj za mejo na Humu na Sutli, zato sem se sprva namenil proti mejnemu prehodu Rogatec, nato pa niti 500 metrov stran parkiral avto in prisedel k njima. Za ožnjo od Huma do Zagreba se glede na Google Maps porabi uro in 15 minut, tako da smo imeli vmes precej časa za nešteto štosov.

Dež ni pojenjal, v center Zagreba pa smo prispeli dovolj zgodaj. Seveda nas je vse tiščalo na WC, tako da je bila to prva skrb po prihodu, zatem pa sem odšel še malo na trg bana Jelačića, da sem si ogledal to precej veliko skulpturo hrvaškega heroja na konju. Po Zagrebu vozijo tudi tramvaji, tako kot so nekoč po Ljubljani, zato so za nas Slovence prava mala atrakcija. Pogledal sem si tudi začetni del proge, saj je po nekaj deset metrih zaradi dela na cesti že neko zožanje.

Po kratkem ogledu sem smuknila nazaj na toplo v avto ter začel pripravljati tekmovalno opremo. Za copate sem si izbral Mizunov cestni model Wave Neo Wind, ki sem jih imel tudi na Teku trojk. Ponujajo zelo dober oprijem v mokrih razmerah, zato sploh nisem nič razmišljal. Vedel sem, da je prvih 5 kilometrov skorajda ravnih, zato copati za gorski tek niso prišli vpoštev, iz cestne flote pa je Wave Neo Wind gotovo najbolj primeren za tisti “gorski” del trase, torej vzpon proti Sljemenu. Kot zanimivost, nekateri so se pod začetkom klanca kar preobuli, kar se mi zdi sicer smešno, a ob hitri menjavi niti ne napačno. Vseeno se kaj takega ne bi šel, četudi bi bil na domačem terenu in imel to možnost.

Z Mariem sva se začela ogrevati kakšnih 20 minut prej, saj je deževalo. Naredila sva kratek krogec okoli parka pri katedrali, abecedo, pospeševanja in bila sva pripravljena. Frank je šel zraven bolj za spremstvo, in sicer po našem štartu se je na vrh zapeljal z avtom, da sva imela v cilju suha oblačila, saj je bilo res obupno vreme. Na Sljeme sicer pelje povsem nova gondola, vendar le do vznožja, tako da bi bila pot nazaj do centra še vedno kar dolga.

Kakorkoli, na štartu so se zbrali sami “našpičeni” Hrvatje, saj so ineli na Boroši imeli državno prvenstvo. Baje take konkurence sploh še ni bilo. Niti ne vem, ali so me poznali, za nekatere vem, da so me, vendar verjetno si niso mislili, da jim bo štrene pri vrhu mešal en “prišlek”.

Po poku štartne pištole so se najboljši hitro postavili spredaj. Pred tekmo sem malo govoril s kolegi s Hrvaške in dejali so, da je nekaj zelo dobrih ravninski tekačev, ki bodo ta prvi del trase držali zelo hiter ritem. Glede na napovedi sem si rekel, da jih bom spustil naprej, nato pa ujel v klanec. Kljub temu mi tega ni bilo potrebno storiti, saj je bil tempo ravno pravšnji zame.

Sprva nas je bilo v skupini več, a se je s kilometri pošteno razredčila. Tempu sem se povsem prepustil in se skrival v zavetrju za prvima dvema tekačema. Zaradi vetra, ki je pihal delno v prsi, delno iz strani, sem na ta način želel privarčevati čim več energije.

Trasa vseeno ni ravna v prvih kilometrih, temveč se vsak kilometer vzpne za 20 oziroma 30 metrov. Stalen rahel naklon mi je odgovarjal, saj mi hitrejši ravninski tekači niso mogli uiti. Glede na slike bi celo rekel, da so se oni bistveno bolj mučili, kot jaz.

Slednje se je pokazalo tudi ob prehodu v klanec. Slednji sprva ni tako strm in prva dva tekača sta se verjetno ravno zaradi tega zapodila vanj. Sam sem držal enakomerno intenziteto in na ta račun celo zaostal kakih 10 metrov. Nekajkrat sta pogledala nazaj in si verjetno mislila nekaj v smislu “a, tale je že pečen”, vendar nista poznala moje strategije.

Sledilo je nekaj stopnic, kjer sem omenjena v nekaj korakih ujel in prehitel, od tam naprej pa dal v prestavo višje in začel z narekovanjem močnega tempa. Eden je takoj obupal s sledenjem, drugi pa me je spustil po kakšni minuti. Od tam naprej sem vedel, da tečem solo tekmo in da me nihče ni več sposoben ujeti. Vseeno sem si želel priti na vrh čim hitreje, zato nisem imel namena popuščati. Na Borošo nisem prišel le po zmago, temveč tudi dobro trening tekmo v solidni ter predvsem nepoznani konkurenci. Želel sem si pustiti pečat.

Začetni del vzpona mi je bil izjemno všeč. Steza je bila široka kak meter in se je vila v serpentinah. Niti ni bila strma, zato je bil korak dolg in hiter. Sledila je daljša prečka v levo, nato pa se je teren odprl. Prišli smo na nekakšno križišče kolovozov. Zastavice oziroma trakovi, ki so bili zelo skrbno postavljeni, so nas zopet usmerili na planinsko pot, ki je bila precej podobna tisti na začetku.

Moram priznati, da sem pričakoval malo drugačno pot, in sicer bolj podobno recimo naši Šmarni gori, torej posejano s koreninami in tudi manjšimi skalami, vendar temu ni bilo tako. Prav do vrha je peljala lepo “speglana” planinska steza, po kateri se je dalo zelo hitro teči. Pohodnikov na poti ni bilo ravno veliko, kar je bilo glede na vreme povsem pričakovano. Pralo nas je od štarta pa do cilja, brez prestanka. Tik pred štartom ni skoraj nič deževalo, zato se nisem odločil za kapo s šiltom, vendar sem kasneje to malo obžaloval, saj sem se zaradi pršenja stalno kremžil.

Vso pot sem se trudil držati enakomeren in visok tempo. Vmes nikoli nisem zaspal v tem, kljub otožnim razmeram. Nadaljeval sem močno in skrbel za visoko frekvenco korakov. Sem pa malo zaspal v fokusu na traso. Zastavice in trakovi so bili resda zelo dobro postavljeni, vendar nekako mi je uspelo zgrešiti traso. In to skoraj na koncu tekme, le 4 minute do cilja!

Namesto ostro levo iz široke na ožjo pot sem nadaljeval po prvi. Kljub napaki sem nekaj časa tekel naprej po tek poti in k sreči sem kmalu prišel na travnik oziroma smučišče, kjer pred menoj ni bilo nobene zastavice več. Nisem vedel, kam naj sedaj grem, saj v bližini ni bilo nikogar. Po nekaj sekundah sem sprejel odločitev, da se vrnem po poti, od koder sem prišel in skušam najti pravo. K sreči ni bilo daleč do razcepa, kjer sem zgrešil, zato nisem izgubil preveč. Vsaj mislil sem tako. Kasneje, ko sem gledal svojo tekmo preko Strave, sem ugotovil, da je šla po zlu točno minuta. K sreči sem imel dovolj prednosti, da to ni vplivalo na kasnejšo zmago, v primeru tesnega boja pa bi bil lahko ta kiks usoden.

Na pravi trasi me je tako čakal le še vzpon pod vlečnico. Prvič se je pot postavila konkretneje pokonci. Del sem hitro preletel in prišel na ciljno ravnino. Kljub gosti megli sem videl ciljni obok, sicer pa je bila vidljivost nična. Ljudje me še niso pričakovalo, zato je bil prihod v cilj prav čuden. Zdelo se je, kot da bi se nekdo zmotil in tekel skozi ciljni obok, saj so vsi le debelo gledali. Končno se je našel nekdo, ki me je vprašal, če sem prvi. “Pa to bi morali vedeti vi”, sem si mislil. Že med potjo so bili ljudje vedno zmedeni, ko so me zagledali, z izjemo ene okrepčevalnice, kjer so imeli že vse pripravljeno. Tudi fotograf me je zamudil, in to le mene. V cilju pa me je zamudil tudi Frank! Še dolgo smo se hecali, da je on prišel gor kot drugi, takoj za mano, kar sicer drži. Kot vidite je tudi z avtom pot do vrha precej dolga. Na začetku je bila cesta tako ali tako zaprta, vmes pa so morali vsi tudi malo čakati, saj smo enkrat prečkali glavno cesto, kar je pomenilo, da se takrat nihče ni smel peljati mimo.

Kakorkoli, uspelo mi je dobiti tekmo in postaviti nov rekord proge, pa čeprav sem po neumnosti na njej pustil še celo minuto. Razgled z vrha Medvednice oziroma njenega najvišjega vrha (Sljeme, 1030 m) ni ravno obetal, saj je bila napoved za cel dan slaba. Videl se ni niti vrh televizijskega stolpa, ki je sicer ogromen, saj je visok kar 145 metrov. Razlogov, da se torej vrnem v prihodnjih letih je vsekakor več. Sama proa mi je bila zelo všeč in tudi konfiguracija mi je pisana na kožo. Definitivno se še vrnem.

Po prihodu v cilj sem dobesedno letel do avta, kjer sem imel topla oblačila. Lilo je kot iz škafa in bilo je le 6 oziroma 7°C. Ko je v cilj prišel še mario, ki je tudi izboljšal svoj lanski čas, smo se usedli v kočo, nekaj popili in pojedli, ter počakali na razglasitev. Napovedovalec je bil prav zabaven, saj je ob napovedi mojega imena dodal še kopico smešnih izjav, kot recimo to, da sem prej igral košarko, a sem šel v tek, ker je bil moj “šut” slab, pa potem do tega, kako je možno, da v gorskem teku zmaga nekdo, ki je višji od Dražena Petrovića ipd. Dobre volje res ni manjkalo.

Po podelitvi smo kar takoj odšli, saj se je Franku mudilo na pico. Pravzaprav je to namero skrival, vendar moram priznati, da je bila pica res vrhunska. Ustavili smo se kakih 5 minut po spustu iz Sljemena v malo večji vasi. Parking je bil nabito poln, kar je že samo po sebi dober pokazatelj kakovosti hrane. Da ne govorim o velikosti “navadne” pice, ki smo jo pojedli vsi tirje skupaj. Takšni pici bi pri nas rekli družinska pica. Za piko na i smo se v Zaboku ustavili še na sladoledu. Baje je to najboljši sladoled daleč naokoli. In res je bil. Prava mala eksplozija okusov v ustih. Jasno, kdor pridno tekmuje, se lahko tudi malo nagradi. Se beremo na naslednji tekmi, lahko pa si pogledate tudi VLOG iz Boroše in ta tekmovalni dan podoživite skozi moje oči:

Leave a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *