TIMOTEJEV B(r) LOG #72 – Od konca, k novemu začetku

Letošnja sezona ni šla ravno po planih. Imel sem ogromno težav z boleznimi in trikrat sem imel temperaturo skoraj 40°C. Po tekmah Vertical in Trofeo Nasego sem tako sklenil, da naredim križ nad sezono. V planu sem imel še nekaj izjemno močnih tekem, vendar ni šlo. Nisem pa mogel izpustiti domačega Teka na Šmarno goro. Po dobrem mesecu sem tako znova stal na štartu. Nisem vedel, kaj sploh lahko pričakujem. “Kar bo, pa bo.”

Timotej Bečan - programi treninga

VERTICAL & TROFEO NASEGO

Prvi vikend v septembru sem imel na sporedu še drugi tradicionalni italijanski dvojček, in sicer Vertical in Trofeo Nasego. Že četrtič. Lani sem ravno na Trofeo Nasego opozoril nase, ko sem dosegel zelo visoko 4. mesto. Tudi letos sta tekmi šteli za svetovni pokal in želel sem si priti do nekaj točk.

V Casto je bil namenjen tudi Tomo, zato smo se mu jaz, Miran in Klara pridružili v avtu. Moram priznati, da prav paše, ko vozi nekdo drug. Sicer zelo rad vozim, vendar te italijanske ravnine sem pa res že naveličan. Po uspešni tekmi v Susi sem si obetal dve dobro predstavi. Dejansko sem bil znova v neki spodobni formi.

Med vožnjo mi je bilo zelo vroče v glavo, kar sem pripisal pač toplemu ozračju. Drugod me ni “kurilo”, le v glavo mi je bilo grozno vroče. Na poti smo se ustavili še v mestu Desenzano ob Gardskem jezeru, kjer smo šli na pijačo. Popoldan je bila namreč predstavitev podjetja Valsir, ki je glavni sponzor svetovnega pokala in pomembno je, da smo se dogodka udeležili tudi mi kot slovenski predstavniki, še posebno pa Tomo kot predsednik WMRA. Tudi ob sprehajanju sem se čudno počutil, a se nisem obremenjeval. “Naporen teden je za mano, danes bom mirno in dolgo spal, pa bo”.

Zvečer smo šli še na podelitev številk in upali, da bo ceremonije čim prej konec, saj Italijani radi vse skupaj malo potegnejo, predvsem pa gre za pozno uro. Zjutraj sem se že počutil bolje, a v meni ni bilo nekega tekmovalnega naboja. Kot sem že zadnjič napisal, v Susi sem se počutil kot nek pes čuvaj, ko se strga z verige. Imel sem tisto željo po borbi in grizenju, tokrat pa adrenalina ni bilo prav veliko.

Vertical sedaj že zelo dobro poznam. Prva polovica je bistveno bolj položna od druge, ko se v cca. 1,7 km naredi kar 500 višincev. S tem v mislih sem štartal previdno in sklenil, da skušam dodati v drugi polovici. Taktika se mi je obrestovala, saj sem se po kakšnih 300 višincih že zelo približal zasledovalni skupini, ki je lovila prvo četverico. Od tam dalje pa ni več steklo. Skušal sem odriniti, a moči v nogah ni bilo. Mislil sem, da se premikam hitro, a sem se dejansko zelo počasi.

Do vrha sicer nisem izgubil prav veliko mest, a vse bolj me je prevzemala nemoč. Želel sem si iti hitreje, vendar noge niso sodelovale. V cilj sem tokrat dejansko prihodil, ne pretekel, v daleč najslabšem času doslej. Vse mi je bilo jasno, tudi tista vročina v glavo dan prej. Še dobro, da nimam nikoli s seboj termometra, ker verjetno sicer sploh štartal ne bi. Ali pa bi bilo celo bolje… Slab rezultat ni le momentalen. Prinese kup posledic, še posebno pa se je treba soočiti z dejstvom in se motivirati za naprej.

Skratka, sploh nisem bil razočaran, saj sem vedel, da enostavno nisem pravi. Bolj mi je bilo škoda, da se nisem mogel boriti za najvišja mesta in na koncu uživati v krasnih razgledih. Letos nam je bilo naklonjeno tudi vreme in res škoda, da nisem bil v pravi koži.

Z Miranom sva se napila čaja, nato pa počasi sestopila proti dolini. Vmes sva dobila celo prevoz, kar nama je prihranilo cca. 400 višincev. Žal letos nisem imel nič s podelitvijo, saj nisem bil dovolj visoko uvrščen. Kasneje nas je Tomo prijazno odpeljal nižje do hotela, kjer smo šli kar takoj na kosilo. Vsaj hrana je bila res vrhunska. No, drugega tako nisem pričakoval, saj sem bil tukaj že velikokrat in vselej je odlično poskrbljeno za vse.

Po kosilu sem se malo ulegel in si odpočil. Res je pasalo. Pozno popoldan sva šla z Miranom še na kratek iztek po okolici, in sicer v neko sotesko ali kanjon, mimo katerega poteka trail. Nikoli nisem niti opazil tega, zato mi je bilo zanimivo raziskati okolico v malo mirnejšem tempu. Pravzaprav je narejen pravi adrenalinski park s feratami in drugimi zahtevnini potmi. Užival sem in vesel sem bil, da sva šla. Že lani sva storila enako, vendar v drugem kraju in naslednji dan sem bil kot prerojen. No, tokrat sem vedel, da se bo težko zgodil nek čudež čez noč.

Po večerji je bila znova na vrsti ceremonija s predstavitvijo tekačev. Z malo grenkim priokusom sem stopil na oder med vse tuje tekače, saj sem se zavedal, da trenutno res ne spadam tja, pa čeprav sem lani zelo presenetil s 4. mesto v ravno taki konkurenci. Spal sem slabo in predvsem malo, kar je bila še pika na i ne ravno dobremu počutju.

Zjutraj ni bilo prav veliko časa pred štartom, saj se vse tako hitro odvija. Taktika je bila preprosta. Štartal bom počasi in ob dobrem počutju dodal. Pa sem šel… Čeprav sem štartal res počasi, se mi še ni zgodilo, da bi tekel ob bok z vodilnimi ženskami, celo malo za njimi. Kasneje sem šel sicer naprej v lov, a v nogah ni bilo nikakršne svežine. Počutil sem se zelo težko in brez prave energije.

Po cca. sedmih kilometrih sem sklenil eno zelo redkih odločitev – odnehal bom. Tako je, nisem se bil sposoben boriti s progo in loviti ter prehitevati druge. Enostavno ne. Sem pa sprejel tudi odločitev, da tekmo seveda v celoti odtečem. Še vedno sta bili moji nogi nepoškodovani, le počutje ni bilo na mestu. Sem mnenja, da v kolikor enkrat odstopiš, boš to naslednjič storil še toliko lažje in prej, zato ta opcija nikoli ni bila niti v mislih. Seveda je drugače, če si recimo (hudo) zviješ gleženj, pri čemer bi bilo neumno nadaljevati in sanacijo poškodbe le podaljšati.

Tekači so me kmalu zatem, ko sem popolnoma spustil tempo, začeli seveda prehitevati. Tudi prve ženske so šle kmalu mimo in pa seveda Miran. “A si uredu”, ga je vseeno zaskrbelo. “Sem sem, edino nikamor žal ne gre”, sem odvrnil in ponudil še svoj gel za na pot. To je bilo nekje na 9. izmed 21-ih kilometrov. Trasa je sicer tudi tehnično malo bolj zahtevna, sploh v drugem delu.

Sam sem nadaljeval kot na nedeljskem izteku. Malo sem gledal naokoli, spodbujal druge, vendar sem lani, ko se mi je na tem glavnem vzponu na progi “odprlo” in sem prehiteval kot po tekočem traku, užival bistveno bolj.

Navijači so me poznali še od lani in verjetno jim je bilo malo čudno, da grem sedaj tako po polžje. “Just a bad day”, sem pojasnjeval. Trasa se mi je seveda zdela tudi bistveno daljša, saj sem šel res počasi. A imel sem čas…

V cilj sem pritekel brez neke napovedi, predvsem zaradi tega, ker so bili tisti prvi že zdavnaj v cilju. Najtežje me je šele čakalo. Glede na vse težave z zdravjem, sem se odločil, da letošnjo sezono enostavno zaključim, in to sredi najmočnejših tekem. Moral sem odpovedati tudi nastop na RedBull Dolomitenmann, močni mednarodni štafetni preizkušnji, saj bi bil kruto povedano zanič in daleč najšibkejši člen ekipe. Seveda smo hitro našli menjavo zame, sicer nastopa ne gre kar tako odpovedati. Bil sem v ekipnem športu 10 let, zato vem, da se ekipe ne sme pustiti na cedilu.

Odpovedal sem tudi Hochfelln Berglauf, ki je eden meni najljubših in še eno tekmo v Italiji. Žal je naneslo tako. Kljub temu je bil september lep zaradi prav posebnega dogodka, in sicer poročila se je moja sestra.


Po najini poroki je bila to seveda prva, na kateri sem bil in zares sem užival. Še posebno sem se vživel v vlogo lažne neveste, ko sem našminkan, z nalakiranimi nohti, umetnimi joški in blond dolgimi lasmi pridrvel iz domače hiše in ženina Klemna skušal prepričati, da sem njegova Lucia. Seveda ni vžgalo, bilo pa je nekaj smeha, kar je vedno dobrodošlo. Nekaj prav posebnega je bila tudi “šranga”, nato pa seveda še poročna maša in “ohcet” pozno v noč, dokler nisem sam še prej omagal kot Elija in Emanuel. Krasen, redek in nepozaben dogodek.

Vmes sem se dodobra spočil. Popoldneve smo preživeli skupaj in teči je začela tudi Jasmina. Elija je sedaj že tako “zmogljiv”, da brez težav prekolesari tudi več kot 10 kilometrov. Večkrat sva šla tako skupaj na “iztek”. Vmes sva se ustavila ob kakšni vodi ali pa pogledala kakšen traktor na polju, da mu je bilo še bolj zanimivo, sicer pa je z veseljem gonil zraven, sploh ob dejstvu, da me zlahka prehiti. Enako sta tekla tudi z Jasmino.

To pa še ni bilo vse v septembru. Privoščili smo si tudi 3-dnevni oddih v Moravskih toplicah, kar je bilo še poročno darilo od Jasmininih staršev. Imeli smo svoj del hiške v t.i. Panonski vasi. Celoten dan je bil namenjen uživanju in namakanju v termalni vodi. Celo prvič me v termah ni zeblo. Tako kot mora imeti morje zame vsaj 28 stopinj, rako imam rad bazene, kjer ima voda vsaj 33 stopinj, da sem lahko dolgo notri.

Z Jasmino sva se na vsake toliko časa zamenjala v varstvu Emanuela, drugi pa je pazil na Elija, medtem ko je neumorno čofotal. V Termah 3000 imajo krasno postavljena skupaj otroški bazenček in pa jaccuzi, tako da lahko starš svojega otroka pazi iz udobja tople vode z masažnimi šobami. Kdorkoli si je to izmislil, pa naj bo to načrtno ali pa ponesreči, je opravil vrhunsko.

Nazadnje smo bili tam pred dvema letoma za božične praznike, zaradi česar je bila ogromna gneča, tokrat pa smo bilo skorajda sami na bazenu. Dejstvo, da je bilo vsaj pol ležalnikov prostih, pove marsikaj.

Vsako jutro, ko so ostali še spali, sem šel malo poteči naokoli, nato smo odšli kar takoj na zajtrk in direktno na bazen. Tam smo bili do okoli enih, nato pojedli kosilo, spat, vmes sem znova malo raziskoval Prekmurje, ter nazaj na bazen vse do večerje. Prehitro je minilo. Tudi tekaški tereni so bili izvrstni.

Zadnji dan pa je Elija odkril nekaj prav posebnega – tobogane. Kot seveda vsi otroci, sprva si ni upal, ko pa sva se prvič spustila skupaj, se ni mogel naužiti voženj. Kasneje sva šla še na zunanje tobogane, ki bistveno bolj “letijo”. Še dobro, da ni bilo zraven Jasmine, saj sem Elija pustil, da je šel kar sam na tobogan, sam pa sem ga počakal spodaj v bazenu. Seveda, bil mi je stalno na očeh. Vsi so se mu smejali, ko se je tako majhen pogumno spustil po drči kar sam. Kot pravim, prehitro je minilo.

TEK NA ŠMARNO GORO

Bližala pa se je domača tekma na Šmarni gori. Jasmina me je vseeno prepričala, da se je udeležim. Sprva sem godrnjal, da nimam tam kaj iskati, potem sem se odločil da grem in pokažem, da ni nujno vedno iti na tekmo z željo po zmagi, temveč le sodelovati, na koncu pa pristal na odločitvi, da pač grem tako hitro, kot me bodo nesle noge. Rekordu sem se zapriseženo odrekel, saj nisem bil niti malo zmožen iti na 100% svojih zmogljivosti. Dejstvo je bilo, da od konca avgusta nisem naredil niti enega hitrejšega treninga, le trimčkal in kolesaril sem naokoli. Ni variante, da bi se lahko dobro odrezal na tako kratki tekmi, na kateri moraš biti “navit”.

Tek na Šmarno goro pa je drugačna zgodba. Vseeno gre za malo daljši tek, kjer do izraza pride tudi vzdržljivost, ne le zmožnost v nekaj minutah iztisniti vse iz sebe. Kot po naključju, ravno v tednu pred tekmo sem se začel počutiti tudi bolje. Dobil sem tisto pravo tekaško moč oziroma svežino nazaj v noge. In zgodilo se je še nekaj pomembnega, bil sem malo nervozen. To je znak, da ti je za tekmo mar. Že dlje časa nisem občutil tega, zato sem vedel, da je to dober znak. Za nastopom na Teku tiči še najbolj največji razlog, zakaj sem se odločil tako, kot sem se. Na Šmarni gori me/nas vsi poznajo, poleg tega pa cenim trud Tomota in ekipe, ki mu pomaga, poleg tega pa je naredil veliko dobrega eksplicitno zame, zato je najmanj, kar lahko vrnem, da sem “gost” na tej tekmi. Po drugi strani mi je sama tekma izjemno všeč, saj mi je tudi pisana na kožo.

In tako sem na eno izmed prvih jesenskih sobot znova stal na štartni črti Teka na Šmarno goro. Vedel sem, da ne bom tako zanič, kot na tistih dveh tekmah v Italiji, nisem bil pa povsem prepričan, ali bom lahko tam pri vrhu. Dva sta nam takoj po ravnini ušla, jaz pa sem se usidral na rep večje zasledovalne skupine. Po ravnem sem vedel, da bo šlo, nisem pa bil prepričan za klanec. Po vsega treh minutah in pol smo prispeli do vznožja vzpona. “Ajde, da vidimo.” Začuda so bile noge lahke, odriv pa znova močan. Nekaj časa sem še vztrajal v ozadju, nato pa se prebil kar naprej in sam začel z lovom vodilnih, ki sta bila kakšnih 15 sekund pred nami.

Ne bo rekel, da mi je bilo lahko, vendar imel sem moč in zaradi tega tudi voljo. Pri “štengah” so me pričakali moji trije navijači. Nasmehnil sem se, pomahal in odtekel mimo z močnim korakom. Kmalu je bil na vrsti morda najbolj zahteven odsek na tekmi, tehničen vzpon po Mazijevi stezi do vrha Grmade. Lotil sem se ga z glavo, a pogumno. Razliko sem vztrajno topil in na grebenu, malo pod vrhom Grmade, tudi prevzel vodstvo. Zdelo se mi je neverjetno. Vodil sem, za nameček pa niti nisem skuril preveliko energije.

Sledil je spust, ki ga že tako dobro poznam, da bi ga lahko odtekel v miže, zato se je prednost pred zasledovalci povečala. Na sedlu je bilo ogromno navijačev, ki so mi dali še dodatna “krila”. Jasmina, Elija in Emanuel so me čakali ob stičišču poti čez korenine in iz Šmartnega. Jasmina pomojem ni mogla verjeti, da vodim, in to z lepo prednostjo. Vmesna časa na vrhu Grmade in pa na dnu, ko znova obrnemo nazaj proti Šmarni gori, sta bila za nameček zelo dobra.

Po izkušnjah sem ta prehod med spustom in ponovnim vzponom naredil še bolj previdno, kot sicer in svojo “mašino” znova navadil na rdečo cono. Šlo mi je odlično, vendar začel sem čutiti utrujenost. Jasno, kajpak. Logično je, da se takšna tekma ne more dobiti v coni udobja. Nadaljeval sem dokaj hitro, vendar sem ravno pri kapelici zaslišal sopihanje, ki je bilo stalno bližje. Ravno v momentu, ko sem začel verjeti, da lahko tekmo celo zmagam, so se te sanje začele oddaljevati. Vedel sem, da nimam dovolj moči, da bi lahko sledil komu, ki bi me prehitel. To pa je posledica tega, da nisem več kot mesec dni treniral. V sebi nisem imel tiste “dodatne cone”, ki sicer ostaja v tebi, ko se gre za najvišja mesta. Prehitel me je eden, pa kmalu zatem še eden in na ciljni strmini še eden. Na 9. kilometru od 10-ih sem še vodil, in to z zelo dobrim vmesnim časom, nato pa moral priznati premoč trem tekmovalcem in v cilj sem tako prišel kot 4.

Grenak priokus? Niti malo. Nisem si mislil, da se bom dejansko zmožen boriti za zmago, saj se tekmo vzel bolj kot nekakšen povratek. Praktično brez treninga sem dosegel celo nekaj sekund boljši čas, kot lani, in sicer 43:45. Počutil sem se super. Kmalu so prišli na vrh tudi moji navijači, seveda veseli, da mi je uspela dobra tekma. Ljudi na vrhu je bilo ogromno. Bil je krasen sončen dan, kajpak. “či, greva čez cilj”, je vsaj 10-krat ponovil Elija, tako da sem tisto ciljno ravnino dodobra naštudiral, pa čeprav sem vedno izgubil.

Imel sem tudi čast podeljevati medalje najboljšim v mlajših kategorijah. Seveda sem z veseljem prevzel to nalogo, kasneje pa smo na oder, tik pod stopničke prišli tudi mi trije fantje. Emanuel se je zaradi dolgega dne že malo pritoževal, vendar je zdržal, med sprehodom v dolino pa seveda zadremal. Našega dneva pa še ni bilo konec. Morali smo namreč peljati našega kmeta Elija na kmetijski sejem v Komendo. Tam smo se srečali tudi s kolegom Tomijem, ki je imel razstavljene JCB bagerje in seveda je bilo največje navdušenje za Elija, da je lahko sedel v takem stroju.