TIMOTEJEV B(r)LOG

Leta 2020, ko sem postavil neuradni rekord vzpona na Triglav, se je v meni vzbudila ideja, da bi določena doživetja prelil na papir oziroma bolje rečeno “odtipkal” na telefonu ali računalniku. “Timotejev b(r)log”, kot sem sam poimenoval to rubriko, zajema moj vsakdan – od treningov, tekem, službe, drugih hobijev, do družinskega življenja. Jasno, največ pišem o posebnih doživetjih, kot so tekme skozi sezono, kjer skušam nekaj zakulisja tekmovalca. Uživajte v branju!

TIMOTEJEV B(r)LOG

Leta 2020, ko sem postavil neuradni rekord vzpona na Triglav, se je v meni vzbudila ideja, da bi določena doživetja prelil na papir oziroma bolje rečeno “odtipkal” na telefonu ali računalniku. “Timotejev b(r)log”, kot sem sam poimenoval to rubriko, zajema moj vsakdan – od treningov, tekem, službe, drugih hobijev, do družinskega življenja. Jasno, največ pišem o posebnih doživetjih, kot so tekme skozi sezono, kjer skušam nekaj zakulisja tekmovalca. Uživajte v branju!


Naroči se na BLOG!
Si želiš dobiti obvestilo, ko se na moji spletni strani pojavi nov BLOG? Bodi med prvimi, ki ga bodo prebrali 😉😎
Naroči se na BLOG!
Si želiš dobiti obvestilo, ko se na moji spletni strani pojavi nov BLOG? Bodi med prvimi, ki ga bodo prebrali 😉😎

VSI BLOGI

  • TIMOTEJEV B(r) LOG #72 – Od konca, k novemu začetku
    Letošnja sezona ni šla ravno po planih. Imel sem ogromno težav z boleznimi in trikrat sem imel temperaturo skoraj 40°C. Po tekmah Vertical in Trofeo Nasego sem tako sklenil, da naredim križ nad sezono. V planu sem imel še nekaj izjemno močnih tekem, vendar ni šlo. Nisem pa mogel izpustiti domačega Teka na Šmarno goro. …

    TIMOTEJEV B(r) LOG #72 – Od konca, k novemu začetku Read More »

  • TIMOTEJEV B(r) LOG #72 – Od konca, k novemu začetku
    Letošnja sezona ni šla ravno po planih. Imel sem ogromno težav z boleznimi in trikrat sem imel temperaturo skoraj 40°C. Po tekmah Vertical in Trofeo Nasego sem tako sklenil, da naredim križ nad sezono. V planu sem imel še nekaj izjemno močnih tekem, vendar ni šlo. Nisem pa mogel izpustiti domačega Teka na Šmarno goro. …

    TIMOTEJEV B(r) LOG #72 – Od konca, k novemu začetku Read More »

  • TIMOTEJEV B(r)LOG #71 – Collina & Stellina
    Verjetno celo več tekem na sezono “oddelam” pri naših zahodnih sosedih, in tudi avgust ni bil izjema. Dva vikenda zapored sem se udeležil dveh tekem v Italiji. Prva je bila na sporedu klasična štafetna preizkušnja v Collini v Karnijskih alpah, druga pa v krasnem mestecu Susa na skrajnem zahodu Italije, le streljaj stran od Francije. Na prvi mi ni šlo najbolje, na drugi pa sem se dobesedno izstrelil po sicer skrajšani različici legendarne mednarodne tekme “Challenge Stellina”. Trenutno sem znova v Italiji, vendar se bom v tem blogu posvetil krasnemu dnevu v Karnijskih alpah ter zame odlični predstavi na tekmi v Susi.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #70 – Nova raketa na cesti: Scott Addict 10
    Letos sedim na nečem novem! Po dobrih 1500 kilometrih lahko brez dvoma podam mnenje o vožnji na svojem novem kolesu. Po enajstih letih je bil namreč čas, da sem svojo dokaj dotrajano “belo damo” zamenjal z vrhunskim biciklom. Sedaj obračam pedala na povsem novem modelu Scott Addict 10.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #69 – Tekmovalno uspešen julij
    Julij je bil letos zame morda manj tekmovalno obarvan mesec vendar znova mi je uspelo nekaj, kar sem sicer v prejšnjih letih opravil z lahkoto – postal sem državni prvak v teku “gor”. Za “ogrevanje” ali bolje rečeno test forme sem dva tedna prej nastopil še na dveh močnih, meni že zelo poznanih tekmah v Italiji, in sicer Piz Tri Vertikal in Fletta Trail. Na prvi sem se sicer odrezal najslabše doslej, tako s časom, kot uvrstitvijo, vendar pa mi je dan zatem uspel zelo dober nastop na drugi, tako da sem z optimizmom zrl na naše državno prvenstvo, ki se je premierno odvijalo na Poreznu.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #68 – Grossglockner Mountain Run
    Druga sobota v juliju je zame že 4. leto zapored rezervirana za tek pod Grossglockner. Tek iz Heiligenbluta do Franz Josefs Höhe je eden izmed najlepših tekov, na katerih sem do sedaj bil. Trasa teče po slikovitih pobočjih nad ledeniško reko in jezeri, v drugi polovici pa je celo stalno viden sam najvišji vrh Avstrije. Jasno da tekmovalci trga med tekmo ne vidimo, vendar tokrat je jasno vreme pričaralo krasno kuliso ob prihodu na cilj. Uvrstitev na teku je bila dobra, čas malo manj, a se je na koncu vse “poglihalo” z izjemno dobrim “Kaiserschmarrn” (šmornom) in prelepimi razgledi na najvišjo avstrijsko goro in ledenik pod njo.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #67 – Svetovno prvenstvo v gorskem teku – Innsbruck 2023
    Težko sem se spravil k pisanju bloga o svetovnem prvenstvu, saj mi tam res ni šlo najbolje od nog. Kljub temu se zavedam, da je za vsak uspeh potreben tudi neuspeh, pa čeprav se je lahko precej težko pobrati. Kakorkoli, tudi rezultat ni vedno vse, saj sem v tednu v Stubaitalu, kjer smo bili nastanjeni, ter v Innsbrucku, kjer sem imel tekmo “gor-dol”, doživel marsikaj lepega. Zame so prišli navijati tudi moji najbližji navijači, za kar seveda prej nisem vedel oziroma niti najmanj slutil. Trenutno sem v precej boljši koži, saj mi tudi treningi lepo stečejo, zato bo slab rezultat po dobrem hitro pozabljen. Seveda je vsake priložnosti škoda, vendar to je šport.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #66 – Ratitovec in Nočni tek Medvode
    Dve tekmi v enem dnevu – vam to zveni smiselno? Meni prav nič, a sem to prepričanje omajal in naredil izjemo. Teka na Ratitovec se že tradicionalno udeležim vsako leto, saj je eden redkih “originalnih” gorskih tekov, po drugi strani pa nekako čutim dolžnost, da podpiram lokalne prireditve, zato sem potrdil tudi udeležbo na Nočnem teku v Medvodah. Zjutraj Ratitovec, zvečer “10-ka”, vmes pa je tekel še Elija na svojem drugem teku nasploh. Sobota pred svetovnim prvenstvom v Innsbrucku je bila tako zelo pestra.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #65 – Boroša (hrvaško državno prvenstvo)
    Nastopil sem na “Boroši”, tekmi, ki poteka iz centra Zagreba (trg bana Jelačića), na vrh Sljemena, ki se vzpenja severno nad mestom. Sljeme je seveda višje od naše Šmarne gore, zato gre za pravo gorsko tekaško preizkušnjo. Za piko na i je tekma štela tudi za hrvaško državno prvenstvo, kar je bil razlog več, da sem se je letos lotil. Na koncu sem zmagal, postavil tudi rekord proge, vendar ni šlo brez manjšega zapleta – zgrešil sem pot!
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #64 – Pot ob žici – Tek trojk 2023 (12,5 km)
    Tek trojk je meni ena najbolj ljubih prireditev. Vedno komaj čakam to preizkušnjo, ki je precej neobičajna. Ne zmaga najboljši tekač, temveč usklajena ekipa treh tekačev, katere najšibkejši člen je hitrejši od ostalih teh. Letos smo nastopili znova v malo spremenjeni postavi, in sicer jaz, Miran in Klemen. Tekma je znova minila v znamenju lepega pomladnega dne in veliko obiskanostjo dogodka. Tokrat smo morali krono predati močnejši trojki, ki je odtekla zelo dobro tekmo. Tudi mi smo odtekli minuto hitreje, kot najbolje doslej. Jaz sem se celotno traso počutil sveže in močno, zato me je srbelo pod podplati, da bi pritisnil na polno, vendar to je ekipna tekma in skušal sem jo odteči kot vzoren vodja.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #63 – Rodil se je Emanuel
    Držati malo, komaj 2,5 kilogramov težko “štručko”, je nepopisno. Jasmina je nekaj dni nazaj rodila najinega drugega sina. Emanuel nas je vse malo presenetil, saj je na svet prijokal več kot tri tedne prej. Z Jasmino sta uredu, Elija pa že komaj čaka svojega mlajšega bratca, seveda pa tudi svojo mamico. Elija je bil poslan k nama, da naju je še bolj povezal, Emanuel pa je potrditev najine vere.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #62 – Pohorski kerlc 🥈
    Pohorski kerlc ali na škrge od spodnje do zgornje postaje vzpenjače na Pohorju nad Mariborom. Takšen nekako je bil moj občutek po tekmi. Joj, kako sem tokrat šel v rdeče. Udeležil sem se namreč tekme, ki poteka do vrha, no skoraj vrha, Mariborskega Pohorja, in to čisto od spodaj. Tokrat nisem zmagal, saj me je v zadnjih petih minutah prehitel Italijan Moia, vendar smo prvi vzpon premagali v vsega 24-ih minutah, kar se mi še danes zdi fascinantno. Kdo mislite, da je prej na vrhu – tekač ali gondola? Malo sem pobrskal tudi po zgodovini mariborske vzpenjače…
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #61 – Mali kraški maraton
    “Kaj zdej, a gremo na” Naj naj” (Najlepši in najtežji mali maraton) al v Sežano? “, sem tam sredi februarja vprašal Jasmino. V Sežano so me namreč prijazno povabili, da bi nastopil na Malem kraškem maratonu. Odločil sem se, da se na povabilo v Sežano odzovem pritrdilno. Uspelo mi je zmagati, samovoljno pa je prvič na otroškem teku sodeloval tudi Elija – in bil vidno navdušen.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #60 – Kokoš Trail
    Tokrat sem sneg zamenjal s povsem drugo podlago – nazobčanim kraškim apnencem. Teden dni po Tarvisio Winter Trail, ki je potekal na belopeških jezerih, smo se vsi skupaj odpravili v drug “kot” Slovenije oziroma znova tik čez mejo. Na sporedu je bil Kokoš Trail v mestecu Bazovica, tik za našo mejo. Nastopilo je okoli 500 tekačev, vendar znova smo po najvišjih mestih posegli Slovenci. Tako kot lani, mi je tudi letos uspelo zmagati. Kot zanimivost, tekli smo po skoraj povsem drugi trasi, kot lani, pa čeprav gre za isto tekmo. Organizator namreč vsako leto traso spelje po drugih stezicah v okolici, ki so mimogrede krasne. Vsako leto tekač torej doživi novo izkušnjo.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #59 – Tarvisio Winter Trail
    Prva tekma sezone je za mano. Udeležil sem se izjemno zanimive preizkušnje na Belopških jezerih pri zahodnih sosedih, tik za našo mejo pod severozahodno steno mogočnega Mangarta. Proga je bila v 95% speljana po snežni podlagi, kar je naredilo tekmo tako specifično. Po tesnem boju sem na koncu osvojil 2. mesto.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #58 – Turno smučanje čez zimo
    Pomlad je tukaj in jaz sem se to zimo res nasmučal. Lani sem na ture hodil tudi “prisilno”, saj zaradi poškodbe nisem mogel teči, vendar tudi letos sem raje večkrat pobasal opremo v avto in se zapeljal na Ljubelj, kot pa obul tekaške copate in odšel teči. Še posebno me je impresionirala zadnja tura, ko sem se preko Šentanskega plazu povzpel na Begunjščico. Na vrhu me je pričakalo sonce in imel sem dovolj časa, da sem se naužil sijajnega razgleda. Vas zanima, kaj vse sem doživel čez letošnjo zimo?
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #57 – (Tekaška) sezona 2022
    Je že prepozno, da bi napisal kaj o pretekli tekaški sezoni, torej sezoni 2022? Če sem se že ravno spravil k pisanju – zakaj pa ne. Z Jasmino sva se tudi poročila, vendar ni vse tako rožnato, kot se sliši. Oba z Jasmino sta naju zaznamovali dve izjemno boleči izkušnji…
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #28 – Prijetno s koristnim
    Ni nekaj najboljšega združiti zgornji dve besedi? Seveda to v športu zame velja pravzaprav vedno, a vendar je pri turnem smučanju to še potencirano. Jaz zelo rad smučam, hkrati pa seveda treniram. Niti gorski tek ni s tega vidika tako mamljiv. Gor konkretno švicamo, na vrhu hriba oziroma gore ujamemo sončni vzhod ali zahod, ali pa vsaj razgled, ter odsmučamo v dolino, po možnosti po sveže posutem pršiču. Seveda pa ni vse tako preprosto, kot pri gorskem teku, kjer si le zavežemo copate in odtečemo.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #56 – Premiera Avatarja
    Čim se je končala moja tekmovalna sezona, že sem preusmeril svoje misli na izvedbo pomembnega dogodka v službi – naš “3WAY Open House. Za ta dogodek smo pripravili nekaj posebnega – 3D natisnjenega Avatarja.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #55 – Jesen na Šmarni gori
    Čeprav je zunaj že precej zimsko, sploh pa bo v vikendu pred nami, je koledarsko na sporedu še kar jesen. Vsi govorijo o zimskem, jaz pa imam na letni bazi bolj jesensko spanje. Letos sem si sploh po sezoni privoščil pavzo v pravem pomenu besede.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #54 – Trofeo Vanoni Morbegno
    Trofeo Vanoni Morbegno ali tekma za konec sezone. Ja, seveda bi si želel iti na svetovno prvenstvo na Tajsko, vendar s Trofeo Vanoni, tradicionalno štafetno tekmo v Morbegnu, se je zame najverjetneje končala tekmovalna sezona 2022. Tokrat smo se v postavi jaz, Miran in Klemen, prvič zavihteli na stopničke. Znova je bila tekma napeta do zadnjega, a tokrat smo zmogli do 3. mesta.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #53 – Zaključek svetovnega pokala v Chiavenni
    Po precej uspešni sezoni 2022 je prišel tudi čas za zaključek tekem WMRA svetovnega pokala. Dva tedna nazaj sem nastopil še na zadnji v tem sklopu, in sicer vertikal kilometru. “Kilometro Verticale Chiavenna – Lagunc” je bil že drugo leto zapored sklepna tekma. Gre za zahtevno tekmo po številnih granitnih stopnicah, ki pripeljejo na krasno razgledno točko, od koder razgled seže tudi v sosednjo Švico, na tritisočake nad Sankt Moritzem. Odrezal sem se podobno kot lani, s tem da sem bil dve mesti boljši, torej 8. Naslednji dan je sledil Val Bregaglia Trail.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #52 – Dvojna zmaga na tekmovalnem vikendu na Šmarni gori!
    Drugega, kot reči, da mi je uspelo, res ne morem. Celo leto sem imel v glavi ti dve domači tekmi in izjemno sem vesel, da mi je uspelo iztržiti največ – obakrat zmagati. Govora je seveda o Rekordu in Teku na Šmarno goro. Pa ne boste verjeli, ni šlo vse kot po maslu. V torek po službi nisem bil pravi, dobil sem celo 38°C vročine, še cel teden pa me je tako zbadalo pod rebri, da sem komaj sploh lahko tekel. Ampak tudi iz tega sem se izvlekel, pametno nastopil na obeh preizkušnjah in ju dobil.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #51 – Kaj je že na sporedu ta vikend?
    “3,2,1, buuum”, bo počilo… Kje že, poznate odgovor? Prepričan sem, da večina gorskih tekačev ve, da je vikend, ki prihaja, prvi vikend v oktobru, vedno rezerviran za pravi boj po pobočjih Šmarne gore in Grmade. Program se bo začel s petkovim “Rekordom” in zaključil z vrhuncem v obliki sobotnega Teka na Šmarno goro. Obeh tekem se vsako leto veselim, a hkrati čutim nek dodaten pritisk, saj gre le tekmi, ki ju imam povsem za domači. Jaz sem pripravljen, da dam vse od sebe na teh dveh preizkušnjah, pa vi?
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #50 – Rekord vzpona na Triglav
    Pretekli vikend sem se lotil prav posebnega projekta, in sicer čim hitrejšega vzpona na Triglav. Že preden sem se začel resneje ukvarjati z gorskim tekom, sem si želel vedeti, kako hitro lahko pridem na Triglav. Vsi tovrstni podvigi so seveda povsem neuradni, saj je za kaj takega potrebno organizirati tekmo, a dandanes se preko športnih ur vse skupaj da precej “uradno” zabeležiti in deliti preko aplikacij. Kakorkoli, z vzponom iz doline Krma do dotika Aljaževega stolpa na vrhu Triglava sem opravil v 1:24:53, kar je nov najboljši čas. Jasno, neuradni, ampak zame dovolj nazoren, da sem po dveh letih precej napredoval, saj sem izboljšal svoj čas za skoraj dve minuti. Vas zanima, kako sem se podviga lotil tokrat?
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #49 – WMRA Vertical & Trofeo Nasego
    Tečem in prehitevam. In kar ne neham. Zares zavem, kaj mi je uspelo, se šele na cilju. In prav je tako, saj je šele ciljna črta tista, ki točno določi, da pa je tekme res konec. Osvojil sem 4. (ja, spet ja…) mesto na Trofeo Nasego, tekmi svetovnega pokala! Ob dejstvu, da sem zaostal le za afriškimi tekači, sem rezultata še toliko bolj vesel. Dan prej pa nisem ležal in počival, temveč “čistil” in do maksimuma odpiral svoje ventile na Vertical Nasego, vertikal kilometru, ki je ravno tako štel za svetovni pokal. Slednje me je prisililo k počasnejšemu štartu nedeljskega traila, na katerem sem v drugi polovici, ko je na sporedu dolg klanec, dobesedno dobil krila in se iz 9. mesta prebil tik pod stopničke. Še Jasmina ni verjela, ko sem ji sporočil svojo uvrstitev.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #48 – Challenge Stellina
    “Ena izmed najlepših in najtežjih”, mi jo je opisal Miran. Na “Challenge Stellina”, tekmi v italijanskem mestu Susa v deželi Piemont, še nisem bil. Letos sem si želel preizkusiti to zahtevno tekmo, na kateri je zmagovalni čas v moški konkurenci navadno okoli ure in 20 minut. Ta podatek pove, da je časovno kar dolga. Že spomladi, ko sem sestavljal svoj tekmovalni koledar, sem rezerviral zadnji vikend v avgustu za to tekmo.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #47 – Po trasi Teka na Šmarno goro
    Bi verjeli, da se najde tudi “prave visokogorske” poti po pobočjih Šmarne gore in Grmade, katere obišče bolj malo ljudi. No, vsi gorski tekači jih vsako leto vsaj enkrat – na Teku na Šmarno goro oziroma Šmarna gora Race. Jaz nekoliko večkrat, spoznal pa sem jih ravno po svojem prvem nastopu na tej tekmi. Vas zanima en foto & video “sprehod” po celi trasi? Boste videli, da obstajajo tudi bolj divje poti, katere so zahtevne tudi za najboljše tekmovalce v Svetovnem pokalu. Slednje bomo obiskali tudi na dveh oglednih turah pred letošnjo izvedbo Teka, tako da ste lepo vabljeni, da stezice spoznate tudi v živo.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #46 – Hg Vertikal & Staffetta tre rifugi
    Ena za dobro ogrevanje, ena pa zares – takšen je bil moj načrt za pretekli vikend. V petek smo direktno po moji službi leteli v Idrijo na kratko in sladko tekmo, Hg Vertikal, v nedeljo pa sem že 4. zapored nastopil na prestižni štafetni tekmi “Staffetta tre rifugi” v Italiji v Karnijskih alpah. Na “ogrevanju” (beri: vertikalu) sem podrl rekord, slednje pa je očitno predstavljalo tudi zelo dobro aktivacijo, saj smo v nedeljo skupaj z Joštom in Maticem slavili zmago in stopili na najvišjo stopničko v Collini.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #45 – Uspešen tekmovalno-rojstnodnevni vikend na PizTri Vertical & Fletta Trail
    “Sej jutri pa častiš ane…?”, se je glasilo sicer retorično vprašanje iz ust Jasmine. “Ja… Dons mi je šlo pa sem, za jutr mi more pa prvo it”, sem začudeno odgovoril. Čez deset sekund mi je le “potegnilo”. “Aja, bučman, pa sej mam rojstni dan js jutr”, sem se le spomnil. Pretekli vikend sem takoj po še zadnjem dopustu na morju letos odpotoval v Malonno na dve močni tekmi, in sicer sobotni PizTri Vertical in nedeljski Fletta Trail. Kot ste lahko razbrali, bil sem tako osredotočen, da v kolikor me Jasmina ne bi spomnila na lasten rojstni dan, bi ga kar pozabil. A kako sem tekmoval? Pa poglejmo…
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #44 – Sončni vzhod na Šmarni gori
    Je kaj lepšega, kot dan začeti s popolnim sončnim vzhodom? Hja, samo slednjega težko vsak gleda iz svojega balkona, če le ne živi malo višje na pobočju, ki je obrnjeno točno proti vzhodu. No, Šmarna gora ponuja ravno takšen “balkon”, ki je dovolj prostoren za množico ljudi, ki jim ni problem vstati malo prej in se že navsezgodaj prešvicati, da bi opazovali krasen vzhod. V kolikor si tega še niste privoščili, močno upam, da vas slike navdušijo, da poizkusite.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #43 – Grossglockner Berglauf
    Uspelo se mi je pobrati po tistem nesrečnem Evropskem prvenstvu. Še ne teden dni kasneje smo se vsi trije skupaj odpravili v Heiligenblut pod najvišjo goro v Avstriji, Grossglockner, kjer sem že tretjič nastopil na tekmi za svetovni pokal, Grossglockner Berglauf. Čeprav so noge še vedno čutile posledice in bile daleč svežih, se na to nisem oziral in odtekel tako kot znam in moram. Težko je prilesti iz globokega brezna, a občutek uspeha je zatem nepopisen. Dosegel sem 6. mesto v verjetno najmočnejši konkurenci doslej, popravil svoj lanski čas in prehitel celo oba zmagovalca preteklih dveh izvedb.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #42 – Evropsko prvenstvo v gorskem teku
    Po poroki in krajšem dopustu na morju sem se skupaj s slovensko reprezentanco odpravil na otok La Palma, kjer je potekalo (prvo) Evropsko “Off-Road” prvenstvo. Z izkupičkom nisem niti najmanj zadovoljen. Odpotoval sem z velikimi ambicijami na tekmi “gor”, dober rezultat na tekmi “gor-dol” pa bi bila češnjica na vrhu torte. No, domov sem prišel praznih rok in razočaran nad predstavama. Kaj pa vem, morda sem meril previsoko. Več kot si želiš, večje je razočaranje, če tega ne dosežeš.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #41 – Fantovščina na Šmarni gori
    Pred poroko se spodobi imeti fantovščino, je tako? No, moji kolegi so se zmenili, da me za to priložnost zvlečejo na Šmarno goro. Seveda je bilo luštno, še posebno, ko so me nič kolikokrat spravili v zadrego in se ob tem pošteno nasmejali. Jasno sem vse vzel za hec, saj je to dan oziroma večer, ko si te prijatelji pač lahko privoščijo. Vseeno pa s(m)o bili pri vsem kar zmerni, tako da sem naslednje jutro lahko že navsezgodaj treniral.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #40 – Državni prvak z rekordom na Ratitovcu
    Pogledal sem na uro… “Bo al ne bo” sploh ni bilo več v vprašanju. Rekord bo! Vendar ne običajen rekord proge, temveč “prebita meja”. Kot je bila za Rekord Šmarne gore 11 minut dolgo časa tista magična meja, ki jo sicer jaz še lovim, velja za Tek na Ratitovec, ki je mnogo daljši, ena ura. Preteklo nedeljo mi je poleg tega, da sem osvojil nov naslov državnega prvaka v gorskem teku v disciplini “gor”, uspelo postaviti novo znamko na Ratitovcu. Iz Železnikov sem na vrh pritekel v manj kot eni uri – 59:04.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #39 – “Iz kavča na Šmarno goro” – pa letos?
    Se še spomnite, česa sem se lotil lansko leto ob koncu maja? Tisti, ki berete moj blog ali me spremljate preko kakšnega drugega kanala, le pobrskajte po spominu… Nekaj v zvezi s Šmarno goro je bilo… Tako je, tekel sem iz centra Ljubljane, natančneje od Prešernovega spomenika, na vrh Šmarne gore. Pa se spomnite, kako hitro morda?
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #38 – Drugič zapored balkanski prvak v gorskem teku!
    Že na sredini prvega vzpona v prvem krogu sem vedel, da bom nazaj v Slovenijo odšel z zlato medaljo okoli vratu. “Hej, Timotej, ne fantaziraj, treba je priti do cilja”, pa se je oglasila tista moja razumska plat. In res je, vse do zadnjih korakov pred ciljno črto si tega ne smemo že kar vizualizirati. V drugem krogu je prednost na vzponu le še narasla, tako da sem lahko zadnji spust odtekel res počasi, pa vendar me je čez dva dni obiskal blagi “muskelfiber”. Je šlo tokrat brez težav?
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #37 – Na švicarskih oblakih
    Pred sezono 2022 sem se tako odločil, da presedlam na ON Running tekaške copate. Bi verjeli, da sem se odločil za znamko, ki mi pred štirimi leti niti malo ni “dišala”, bila celo pri dnu lestvice zaželjenih? Za Tek trojk smo Miran, Gašper in jaz dobili namreč enake copate – ON Running Cloudrush. Niso mi bili prav všeč, saj sem že po 300 kilometrih odtrgal enega izmed oblačkov, kmalu zatem pa še enega in par je tako romal direktno v kontejner. Kljub tej izkušnji sem spremljal razvoj znamke naprej, saj mi je bil tovrstni švicarski inženiring zanimiv.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #35 – Državni prvak na Hrastnik Trail!
    Že 4. sem postal državni prvak v disciplini gor-dol! Mnogi so mi naziv podeljevali že pred štartom, vendar vedno poudarjam, da ni popolnoma nič samoumevnega na tem svetu, kaj šele v športu, ko se lahko med tekmo zgodi marsikaj. Tekmovalec ima lahko slab dan, dan prej zboli, slabo spi, ima prebavne težave, se mu odvežejo copati ali pa kakega izgubi v blatu, zgreši progo, si zvije gleženj, se zaleti v drevo, ki je padlo čez progo ali pa se mu pripeti kakršna koli druga nevšečnost.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #36 – Pomlad na Šmarni gori
    Meni osebno je najlepše teči spomladi. Nasploh ta letni čas zelo blagodejno vpliva name, medtem ko se nekateri borijo s spomladansko utrujenostjo. Kaj pa velja za vas? Pomlad za naravo predstavlja ponovno rojstvo, za tekače pa na nek način tudi, saj se začnemo prebujati iz zimskega spanja in po daljši bazi začnemo z resnejšimi pripravami na prihajajočo sezono.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #34 – Teči vs. trenirati
    Kako odgovorite na vprašanje, kaj počnete v prostem času? S “tečem” ali “treniram”? No, sam sem v zadnjem času izkusil, kaj pomeni, če tekmovalec zgolj teče. Čez zimo namreč nisem treniral. Hecno, kaj? Skoraj 20 ur športa na teden, pa pravim, da nisem treniral… Vendar je res. Jaz sem resda tekel, hodil, turno smučal in poganjal na Tacx-u, vendar je bilo vse skupaj predaleč od resnega treninga. Tekmovalec mora za rezultat početi še kaj več, predvsem gledati na kvaliteto treninga.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #33 – Leto naokoli v 3WAY in zaposlitev na WMRA
    Kar ne morem verjeti… Eno leto je že! No, če zakonsko ostane tako, kot je, me čaka še kakšnih 36 ali pa 37 let do penzije, ampak moje prvo leto v 3WAY je minilo bliskovito hitro. Je to zaradi veselja do dela, ki ga opravljam, dobre klime, nasploh super pogojev, odnosa in razumevanja ali kar kombinacija vsega skupaj?
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #32 – Naša najljubša gostilna… Gostilna Ledinek
    Najraje sicer kuhamo doma, ali pa ko vedno odlično kosilo naredi mami od Jasmine, vendar v primeru, da si privoščimo, da jemo “zunaj”, je to definitivno prav na vrhu Šmarne gore, ko si kosilo še ekstra zaslužimo. Govora je o Gostilni Ledinek, kjer nas vedno pričakajo odprtih rok in src. No, največje zasluge za to ima gotovo Elija s svojo prikupnostjo.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #31 – Začetek sezone na Kokoš Trail
    Pa je za mano prva prava tekma po lanskem WMRA Nations Cup, ki se je odvil 31.10.2021. Tokrat sva šla skupaj z Jasmino na Primorsko, le nekaj kilometrov čez mejo na “Kokoš Trail”. Kar štiri mesece in pol nisem tekmoval. Veliko, ne? Po poškodbi, čez katero sem moral iti, sem vesel, da sem znova odtekel eno pravo dirko po krasni primorski pokrajini, na kateri sem se počutil močno, predvsem pa užival.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #30 – Smučanje na Katschbergu
    “Daj Timotej, greva enkrat potem z vašimi na ta Katschberg,” me je prosila Jasmina, zatem ko sva cel dan preživela na belih strminah na Krvavcu. Skupaj nisva smučala odkar se nama je rodil Elija, tako da sva sklenila letos kakšen dan znova spet preživeti skupaj na smučkah. Smučišča čez mejo so vseeno malo večja, modernejša in ponujajo daljše in širše proge, kar sem v najstniških letih izkusil tudi sam, ko smo velikokrat zavili tja. Jasmina je bila seveda z izkušnjo iz Katschberga navdušena, jaz pa sem bil ravno tako vesel, da sem bil po štirih letih znova tam.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #29 – Šmarna gora pozimi
    Mraz, sneg, tema… Dobri izgovori, da ostanemo na toplem kavču pred TV-jem, kaj? To je vsem mamljivo. Ljudje smo po naravi lena sorta. Pred kratkim smo bili pri mojem stricu na obisku. Ker ima veliko in moderno kmetijo, je beseda nanesla na avtomatizacijo na področju kmetijstva. Ima robota za molžo, veliko traktorjev, priključkov ipd. In pravi sestrična: “Oči pravi, da je lenoba gonilo napredka.” Sam sem se nasmehnil in v sekundi sem se strinjal. Ljudje si moramo zadeve pač olajšati kolikor se le da (in tiste, ki se jih da), da bomo imeli več časa za ostale stvari. Nikakor pa ne smemo biti leni pri skrbi zase, skrbi za svoje duševno in fizično zdravje. Ampak kako?
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #27 – Na vrh alpskih prelazov in vzponov
    Tako kot lani, me je tudi letos od teka oddaljila poškodba, natančneje iliotibialni sindrom. Edina razlika je ta, da sem ga staknil na drugi nogi. Za športnika je najhuje, kar se mu lahko zgodi na njegovi poti, da se poškoduje. Brez dvoma. Vendar tudi poškodbe so sestavni del zgodbe, žal tisti bolj mračen, vendar iz njih pridemo kot druga oseba – močnejša, vztrajnejša, še bolj osredotočena. Dokler gre vse kot po maslu, se nam zdi, da smo v nebesih, ko pa se pojavi težava, se vse skupaj sesuje kot hišica iz kart. Vendar to je šport in življenje nasploh.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #26 – Postal sem “Naj gorski tekač 2021”
    Po izboru stroke Združenja za gorske teke sem že 4. leto zapored prejel naziv “Naj gorski tekač”. Lanska sezona je bila zelo pestra in tekmovalno zame zelo uspešna, tako na domačih tleh, kot tudi v mednarodnem merilu. Naziva sem seveda vesel, saj kaže na mojo raznovrstnost v vseh disciplinah, ki jih ponuja gorski tek. Sem ga pričakoval? Če lahko za leto 2018, ko sem bil še pravi “zelenec” v gorskem teku, rečem, da sem bil malo presenečen, tega v zadnjih dveh letih nisem občutil, vendar mi slednje nič ne znižuje zadovoljstva. Morda celo več, saj zgolj potrjuje dejstvo, da sem postal še dominantnejši.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #25 – (“Moja”) Šmarna gora
    Šmarna gora ima definitivno neko posebno vlogo v moji gorsko tekaški karieri. Prav vsak je na določen hrib nekoliko bolj navezan kot na ostale. Zame je to vsekakor Šmarna gora. V resnici sploh ne vem zakaj, pa vendar tega ne morem zanikati. Je kot moje zatočišče, ki ga čez celo leto obiščem prav v vseh razmerah, pa naj bo to zjutraj, dopoldan, popoldan ali pa zvečer, ravno tako v dežju, snegu, ledu, vetru, ali pa prijetnem soncu. Z Jasmino sva na vrhu celo dvakrat, preden se nama je rodil Elija, preživela silvestrski večer.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #24 – Konec dober, vse dobro…
    Leto se zame s športnega vidika ni začelo ravno obetavno, saj se me drži nekakšna smola, vendar verjamem in zaupam v naš rek “konec dober, vse dobro”, tako da z optimizmom zrem v prihajajočo sezono. Kmalu po Božiču sem namreč zbolel za korono, tako da sva z Jasmino na silvestrski večer namesto s šampanjcem nazdravljala z neko čudno mešanico “arcnij”.
  • TIMOTEJEV B(r)LOG #23 – (Sanjska) služba
    Bil sem utrujen, v nogah mi je vsak dan dobesedno šumelo, bil sem bolj kot ne zanič partner in oče, saj mi je manjkalo življenjske energije, povrhu vsega pa sem bil še poškodovan. Tako je bil še letos, trenutno pa je zadeva obrnjena na glavo. Imam službo, ko se novega tedna pred mano veselim. Ne, sebe ne bi opredelil za deloholika, ali pa tudi malo morda, vendar zares rad hodim v svojo novo službo, sedaj “že” 9 mesecev.