Tekme doma

Letošnja sezona ni šla ravno po planih. Imel sem ogromno težav z boleznimi in trikrat sem imel temperaturo skoraj 40°C. Po tekmah Vertical in Trofeo Nasego sem tako sklenil, da naredim križ nad sezono. V planu sem imel še nekaj izjemno močnih tekem, vendar ni šlo. Nisem pa mogel izpustiti domačega Teka na Šmarno goro. Po dobrem mesecu sem tako znova stal na štartu. Nisem vedel, kaj sploh lahko pričakujem. “Kar bo, pa bo.” VERTICAL & TROFEO NASEGO Prvi vikend v septembru sem imel na sporedu še drugi tradicionalni italijanski dvojček, in sicer Vertical in Trofeo Nasego. Že četrtič. Lani sem ravno na Trofeo Nasego opozoril nase, ko sem dosegel zelo visoko 4. mesto. Tudi letos sta tekmi šteli za svetovni pokal in želel sem si priti do nekaj točk. V Casto je bil namenjen tudi Tomo, zato smo se mu jaz, Miran in Klara pridružili v avtu. Moram priznati, da prav paše, ko vozi nekdo drug. Sicer zelo rad vozim, vendar te italijanske ravnine sem pa res že naveličan. Po uspešni tekmi v Susi sem si obetal dve dobro predstavi. Dejansko sem bil znova v neki spodobni formi. Med vožnjo mi je bilo zelo vroče v glavo, kar sem pripisal pač toplemu ozračju. Drugod me ni “kurilo”, le v glavo mi je bilo grozno vroče. Na poti smo se ustavili še v mestu Desenzano ob Gardskem jezeru, kjer smo šli na pijačo. Popoldan je bila namreč predstavitev podjetja Valsir, ki je glavni sponzor svetovnega pokala in pomembno je, da smo se dogodka udeležili tudi mi kot slovenski predstavniki, še posebno pa Tomo kot predsednik WMRA. Tudi ob sprehajanju sem se čudno počutil, a se nisem obremenjeval. “Naporen teden je za mano, danes bom mirno in dolgo spal, pa bo”. Zvečer smo šli še na podelitev številk in upali, da bo ceremonije čim prej konec, saj Italijani radi vse skupaj malo potegnejo, predvsem pa gre za pozno uro. Zjutraj sem se že počutil bolje, a v meni ni bilo nekega tekmovalnega naboja. Kot sem že zadnjič napisal, v Susi sem se počutil kot nek pes čuvaj, ko se strga z verige. Imel sem tisto željo po borbi in grizenju, tokrat pa adrenalina ni bilo prav veliko. Vertical sedaj že zelo dobro poznam. Prva polovica je bistveno bolj položna od druge, ko se v cca. 1,7 km naredi kar 500 višincev. S tem v mislih sem štartal previdno in sklenil, da skušam dodati v drugi polovici. Taktika se mi je obrestovala, saj sem se po kakšnih 300 višincih že zelo približal zasledovalni skupini, ki je lovila prvo četverico. Od tam dalje pa ni več steklo. Skušal sem odriniti, a moči v nogah ni bilo. Mislil sem, da se premikam hitro, a sem se dejansko zelo počasi. Do vrha sicer nisem izgubil prav veliko mest, a vse bolj me je prevzemala nemoč. Želel sem si iti hitreje, vendar noge niso sodelovale. V cilj sem tokrat dejansko prihodil, ne pretekel, v daleč najslabšem času doslej. Vse mi je bilo jasno, tudi tista vročina v glavo dan prej. Še dobro, da nimam nikoli s seboj termometra, ker verjetno sicer sploh štartal ne bi. Ali pa bi bilo celo bolje… Slab rezultat ni le momentalen. Prinese kup posledic, še posebno pa se je treba soočiti z dejstvom in se motivirati za naprej. Skratka, sploh nisem bil razočaran, saj sem vedel, da enostavno nisem pravi. Bolj mi je bilo škoda, da se nisem mogel boriti za najvišja mesta in na koncu uživati v krasnih razgledih. Letos nam je bilo naklonjeno tudi vreme in res škoda, da nisem bil v pravi koži. Z Miranom sva se napila čaja, nato pa počasi sestopila proti dolini. Vmes sva dobila celo prevoz, kar nama je prihranilo cca. 400 višincev. Žal letos nisem imel nič s podelitvijo, saj nisem bil dovolj visoko uvrščen. Kasneje nas je Tomo prijazno odpeljal nižje do hotela, kjer smo šli kar takoj na kosilo. Vsaj hrana je bila res vrhunska. No, drugega tako nisem pričakoval, saj sem bil tukaj že velikokrat in vselej je odlično poskrbljeno za vse. Po kosilu sem se malo ulegel in si odpočil. Res je pasalo. Pozno popoldan sva šla z Miranom še na kratek iztek po okolici, in sicer v neko sotesko ali kanjon, mimo katerega poteka trail. Nikoli nisem niti opazil tega, zato mi je bilo zanimivo raziskati okolico v malo mirnejšem tempu. Pravzaprav je narejen pravi adrenalinski park s feratami in drugimi zahtevnini potmi. Užival sem in vesel sem bil, da sva šla. Že lani sva storila enako, vendar v drugem kraju in naslednji dan sem bil kot prerojen. No, tokrat sem vedel, da se bo težko zgodil nek čudež čez noč. Po večerji je bila znova na vrsti ceremonija s predstavitvijo tekačev. Z malo grenkim priokusom sem stopil na oder med vse tuje tekače, saj sem se zavedal, da trenutno res ne spadam tja, pa čeprav sem lani zelo presenetil s 4. mesto v ravno taki konkurenci. Spal sem slabo in predvsem malo, kar je bila še pika na i ne ravno dobremu počutju. Zjutraj ni bilo prav veliko časa pred štartom, saj se vse tako hitro odvija. Taktika je bila preprosta. Štartal bom počasi in ob dobrem počutju dodal. Pa sem šel… Čeprav sem štartal res počasi, se mi še ni zgodilo, da bi tekel ob bok z vodilnimi ženskami, celo malo za njimi. Kasneje sem šel sicer naprej v lov, a v nogah ni bilo nikakršne svežine. Počutil sem se zelo težko in brez prave energije. Po cca. sedmih kilometrih sem sklenil eno zelo redkih odločitev – odnehal bom. Tako je, nisem se bil sposoben boriti s progo in loviti ter prehitevati druge. Enostavno ne. Sem pa sprejel tudi odločitev, da tekmo seveda v celoti odtečem. Še vedno sta bili moji nogi nepoškodovani, le počutje ni bilo na mestu. Sem mnenja, da v kolikor enkrat odstopiš, boš to naslednjič storil še toliko lažje in prej, zato ta opcija nikoli ni bila niti v mislih. Seveda je drugače, če si recimo (hudo) zviješ gleženj, pri čemer …

TIMOTEJEV B(r) LOG #72 – Od konca, k novemu začetku Read More »