Letošnja sezona ni šla ravno po planih. Imel sem ogromno težav z boleznimi in trikrat sem imel temperaturo skoraj 40°C. Po tekmah Vertical in Trofeo Nasego sem tako sklenil, da naredim križ nad sezono. V planu sem imel še nekaj izjemno močnih tekem, vendar ni šlo. Nisem pa mogel izpustiti domačega Teka na Šmarno goro. …
TIMOTEJEV B(r) LOG #72 – Od konca, k novemu začetku Read More »
Verjetno celo več tekem na sezono “oddelam” pri naših zahodnih sosedih, in tudi avgust ni bil izjema. Dva vikenda zapored sem se udeležil dveh tekem v Italiji. Prva je bila na sporedu klasična štafetna preizkušnja v Collini v Karnijskih alpah, druga pa v krasnem mestecu Susa na skrajnem zahodu Italije, le streljaj stran od Francije. Na prvi mi ni šlo najbolje, na drugi pa sem se dobesedno izstrelil po sicer skrajšani različici legendarne mednarodne tekme “Challenge Stellina”. Trenutno sem znova v Italiji, vendar se bom v tem blogu posvetil krasnemu dnevu v Karnijskih alpah ter zame odlični predstavi na tekmi v Susi.
Julij je bil letos zame morda manj tekmovalno obarvan mesec vendar znova mi je uspelo nekaj, kar sem sicer v prejšnjih letih opravil z lahkoto – postal sem državni prvak v teku “gor”. Za “ogrevanje” ali bolje rečeno test forme sem dva tedna prej nastopil še na dveh močnih, meni že zelo poznanih tekmah v Italiji, in sicer Piz Tri Vertikal in Fletta Trail. Na prvi sem se sicer odrezal najslabše doslej, tako s časom, kot uvrstitvijo, vendar pa mi je dan zatem uspel zelo dober nastop na drugi, tako da sem z optimizmom zrl na naše državno prvenstvo, ki se je premierno odvijalo na Poreznu.
Druga sobota v juliju je zame že 4. leto zapored rezervirana za tek pod Grossglockner. Tek iz Heiligenbluta do Franz Josefs Höhe je eden izmed najlepših tekov, na katerih sem do sedaj bil. Trasa teče po slikovitih pobočjih nad ledeniško reko in jezeri, v drugi polovici pa je celo stalno viden sam najvišji vrh Avstrije. Jasno da tekmovalci trga med tekmo ne vidimo, vendar tokrat je jasno vreme pričaralo krasno kuliso ob prihodu na cilj. Uvrstitev na teku je bila dobra, čas malo manj, a se je na koncu vse “poglihalo” z izjemno dobrim “Kaiserschmarrn” (šmornom) in prelepimi razgledi na najvišjo avstrijsko goro in ledenik pod njo.
Težko sem se spravil k pisanju bloga o svetovnem prvenstvu, saj mi tam res ni šlo najbolje od nog. Kljub temu se zavedam, da je za vsak uspeh potreben tudi neuspeh, pa čeprav se je lahko precej težko pobrati. Kakorkoli, tudi rezultat ni vedno vse, saj sem v tednu v Stubaitalu, kjer smo bili nastanjeni, ter v Innsbrucku, kjer sem imel tekmo “gor-dol”, doživel marsikaj lepega. Zame so prišli navijati tudi moji najbližji navijači, za kar seveda prej nisem vedel oziroma niti najmanj slutil. Trenutno sem v precej boljši koži, saj mi tudi treningi lepo stečejo, zato bo slab rezultat po dobrem hitro pozabljen. Seveda je vsake priložnosti škoda, vendar to je šport.
Nastopil sem na “Boroši”, tekmi, ki poteka iz centra Zagreba (trg bana Jelačića), na vrh Sljemena, ki se vzpenja severno nad mestom. Sljeme je seveda višje od naše Šmarne gore, zato gre za pravo gorsko tekaško preizkušnjo. Za piko na i je tekma štela tudi za hrvaško državno prvenstvo, kar je bil razlog več, da sem se je letos lotil. Na koncu sem zmagal, postavil tudi rekord proge, vendar ni šlo brez manjšega zapleta – zgrešil sem pot!
Tokrat sem sneg zamenjal s povsem drugo podlago – nazobčanim kraškim apnencem. Teden dni po Tarvisio Winter Trail, ki je potekal na belopeških jezerih, smo se vsi skupaj odpravili v drug “kot” Slovenije oziroma znova tik čez mejo. Na sporedu je bil Kokoš Trail v mestecu Bazovica, tik za našo mejo. Nastopilo je okoli 500 tekačev, vendar znova smo po najvišjih mestih posegli Slovenci. Tako kot lani, mi je tudi letos uspelo zmagati. Kot zanimivost, tekli smo po skoraj povsem drugi trasi, kot lani, pa čeprav gre za isto tekmo. Organizator namreč vsako leto traso spelje po drugih stezicah v okolici, ki so mimogrede krasne. Vsako leto tekač torej doživi novo izkušnjo.
Prva tekma sezone je za mano. Udeležil sem se izjemno zanimive preizkušnje na Belopških jezerih pri zahodnih sosedih, tik za našo mejo pod severozahodno steno mogočnega Mangarta. Proga je bila v 95% speljana po snežni podlagi, kar je naredilo tekmo tako specifično. Po tesnem boju sem na koncu osvojil 2. mesto.
Je že prepozno, da bi napisal kaj o pretekli tekaški sezoni, torej sezoni 2022? Če sem se že ravno spravil k pisanju – zakaj pa ne. Z Jasmino sva se tudi poročila, vendar ni vse tako rožnato, kot se sliši. Oba z Jasmino sta naju zaznamovali dve izjemno boleči izkušnji…
Trofeo Vanoni Morbegno ali tekma za konec sezone. Ja, seveda bi si želel iti na svetovno prvenstvo na Tajsko, vendar s Trofeo Vanoni, tradicionalno štafetno tekmo v Morbegnu, se je zame najverjetneje končala tekmovalna sezona 2022. Tokrat smo se v postavi jaz, Miran in Klemen, prvič zavihteli na stopničke. Znova je bila tekma napeta do zadnjega, a tokrat smo zmogli do 3. mesta.
