Uncategorized

Kakšno fajn ime tekme – Pohorski Kerlc. Ni res? Še bolje pa je biti “ta kerlc”. No, znova mi to ni uspelo. Pohorski Kerlc je izjemno intenzivna tekma, saj je zelo kratka in je na njej potrebno iztisniti vse iz sebe. Tokrat je bila trasa speljana iz Snežnega stadiona direktno po smučišču. Brez skal, brez korenin in brez ovinkov, samo s polnim gasom do zgornje postaje gondole. Gre za res pravi pokazatelj, kako močan motor ima tekač. Svoj čas od lanskega leta sem izboljšal za okoli 45 sekund, a trasa ni povsem primerljiva, znova pa sem zasedel 2. mesto. Pohorski Kerlc je lani doživel premierno izvedbo in navdušil s konkurenco. Zbrali smo se res najboljši gorski tekači v Sloveniji. Rezultati so bili zelo dobri in obeti za prihodnje leto, da se zadeva na tak način ponovi, pozitivni. Zbrala se je malo manj ostra konkurenca, vendar znova je bil na štartu tudi Italijan Moia, ki ga seveda že dobro poznam iz tekem pri njih. Vedel sem, da bo trd oreh. V Maribor smo se pripeljali vsi. Emanuel je celo pot tečnaril, da sva ga že komaj prenašala, zaspal pa je na obvoznici, kakih 5 minut preden smo se pripeljali pod Pohorje. Elija je šel z mano po številko, oddala sva tudi nahrbtnik, nato pa sem šel še do spodnje postaje gondole, da sem kupil zame enosmerno, za Jasmino pa povratno karto. Jasmina je namreč noseča in ne bi bilo pametno, da bi nosila Emanuela v nahrbtniku vseh 700 višinskih metrov. Raje smo šli “na ziher”. Karte so letos sicer podražili, vendar še vedno je cena nižja, kot drugje. Lani recimo je bila enosmerna le 4 evre, povratna pa 6, pri čemer sploh ni za razmišljati, ali se odločiti recimo za avto ali gondolo, od letos pa to znaša 10 oziroma 16 evrov, kar je občutno več. Tokrat sem se ogreval malo dlje in naredil tudi nekaj daljših in močnejših pospeševanj v strmino, ki se je začela že nekaj deset metrov po štartu. Ravno ta prvi del proge je najbolj strm. Logično, saj je tam včasih potekala Zlata lisica. Ozračje je bilo zo razgreto, vlažnost pa visoka, zato sem se glede na temperature iz predhodnih dni počutil kot v kotlu. Verjetno nas je vse malo zdelal “temperaturni šok”. Že po eni minuti po štartu je bil moj srčni utrip verjetno blizu maksimuma, vendar nisem pretiraval. Skrival sem se za Moio in malo preveril stanje. Naenkrat se mi je zdel tempo po strmini premalo navit, zato sem se odločil, da grem naprej. Kmalu sva ostala tudi sama, saj so vsi, ki so bili do tedaj še zraven, spustili. Do trikotne jase sem tako jaz skrbel za tempo, ko se je položilo, pa sva se zamenjala v vodstvu. Začutil sem, da korak ni stekel. V strmini sem znova priključil in uspešno sledil, nato pa na položnejšem delu znova zaostal za nekaj korakov. Na daljšem strmem odseku sem celo znova prevzel vodstvo, to je bilo malo pod kočo Luka, časovno nekje na polovici tekme, zatem pa je sledila “ravnina”, kjer sem zaostal preveč. Opazil sem, da je Moia na strmini moral hoditi, jaz pa sem lahko tekel, vendar mu je zaradi tega očitno na ravnini ostalo več moči v nogah. Trudil sem se ujeti priključek in se znova približal na zgolj nekaj metrov, vendar mi povsem zraven ni uspelo priti. Zadnji kilometer je glede na prejšnja dva čista ravnina, kjer nisem uspel razviti dovolj hitrega koraka in kasiral skoraj ves zaostanek, ki ga je prikazala ura v cilju. Zelo sem garal, vendar Moia je bil v finišu znova boljši. Razplet je bil skoraj identičen kot lansko leto. Motivacija, da nekoč zmagam ta tek in morda tečem tudi pod 23-imi minutami, je jasno da velika, bo pa potreben specifičen trening, predvsem pa zelo visoko intenziven. Na cilju so me pričakali moji navijači in Jasmina se je takoj, ko me je videla, pošalila, ali sem ravno jedel kisle kumarice. Za iztek sem v počasnem tempu odtekel še na razgledni stolp, kak kilometer naprej. Baje je bil nekaj časa zaprt, sedaj pa se je dalo gor. Razgled je izjemen, vendar ga je nekoliko omejevala meglica. Po prihodu nazaj na ciljni prostor smo še nekaj malega pojedli in se podili po igralih. No, Elija predvsem. Z Jasmino sva imela v mislih kosilo kar na Bellevue-ju, ampak je na koncu zmagala želja od Elija, da gremo na pico. Malo sem “pogooglal”, katere picerije so najbolje ocenjene in izbral eno. Kot zanimivost, ravno poleg naše mize je sedel tudi naš najbolj znan boksar, Dejan Zavec. Še bolj hecen pa je bil moment, ko sem prišel od avta nazaj k mizi, medtem ko je on tudi ravno stal, pri čemer sva se spogledala, se drug drugemu nasmehnila in se pozdravila, jaz z “živjo”, on pa z “zdravo”. Izpadlo je, kot da sva kolega že 10 let, čeprav sem ga jaz v živo srečal prvič. Še Jasmina se je kasneje smejala, da je bilo dejansko tako, kot bi se že dolgo poznala. “Kak sta bla smešna.” Pica je bila vrhunska, ravno tako tudi najini kalamari, za sladico pa je Jasmina povabila še na slovite kremšnite na počivališču Tepanje. Tam imajo tudi super kotiček za otroke, kjer se lahko igrajo, tako da sva dejansko po dolgem času nekaj res v miru pojedla. 14 dni po “kerlcu” sem osvojil še naslov državnega prvaka v gorskem teku v disciplini “gor” in se s tem tudi uvrstil na evropsko prvenstvo, ki je bilo na sporedu konec maja in začetek junija v francoskem Annecyju. Tam sem enkrat že bil, se vrnil domov z nič kaj lepimi spomini, a tokrat sem bil odločen, da bom vtis popravil. Popoldan po “DP-ju” sem tudi zakuhal in imel čez noč zelo visoko vročino, vendar sem znova telesu prepustil, da naredi, kar mora in bil že drugi dan OK. Od lani septembra sem odločen, da bom vedno ubral to naravno pot ozdravitve, kar zadeva razne viroze ipd. Telo se skuha na visoki temperaturi in uniči tujek, ki ga bremeni. Z razlogom dobimo …

TIMOTEJEV B(r)LOG #77 – Pohorski Kerlc Read More »

Zelo pametna poteza je iti dan po pregledni tekmi za EP, kjer si totalno razbiješ noge, potem drugi dan še na polmaraton. Priznam, to je bila čista neumnost, a k sreči se je vse izšlo brez posledic, razen to, da sem bil dva tedna potem precej utrujen. Tek čez Škabrijel je bila nova tekma v gorsko-tekaške koledarju in proga ni razočarala. Zelo težka, zelo lepa, predvsem pa pravi pokazatelj, kdo kam sodi. Mali kraški maraton pa me že iz nekaj zadnjih izvedb dobro pozna, saj sem redni udeleženec. Obe tekmi mi je uspelo zmagati, v prvi vrsti pa je bil lep družinski vikend na Krasu. Po Kokoš Trailu, kjer sem nastopil in zmagal tudi že tretjič, je bil tokrat na vrsti tek, ki malo bolj spominja na “pravi” gorski tek. Vsi traili so namreč povečini zelo položni, z nič kaj resnega klanca, zato so na njih lahko dobri tudi hitri cestni tekači, če le ni preveč višincev. No, za Tek čez Škabrijel, se je vedelo, da ne bo lahek. Trije krogi do vrha Škabrijela, tehnično zahtevnega vrha nad Novo Gorico, so obetali pravo mesarsko klanje. Sam vem, kako je teči na tekmah gor-dol, vendar trikrat se spustiti po tako zahtevni poti in potem znova obrniti v strmino, kjer je naklon povsem primeren tudi za hojo, res ni mačji kašelj. Kakorkoli, vedel sem, da je trasa meni pisana na kožo, saj sem glede na ostale boljši v spremembah ritma. Zgodaj zjutraj smo tako odrinili proti Gorici in nadaljevali z vožnjo še do gostilne Kekec. Tam je bil štartno-ciljni prostor. Naj še omenim, da je bila tekma zaprtega tipa. Pomerili smo lahko torej le tekmovalci z AZS licenco, saj je tekma štela za pregledno pred prihajajočim evropskim prvenstvom. Moji navijači so odšli na pot, sam pa sem naredil kratko ogrevanje. Štartale so vse kategorije skupaj, tako da sem narekovanje tempa sprva prepustil kar mladincem, po nekaj minutah pa odtekel na čelo. Eden nam je celo pobegnil za okoli 15 sekund, vendar si zaradi tega nisem belil glave. Praktično takoj po pospeševanju sem ostal sam in vedel sem, da moram visok tempo zadržati, da naredim luknjo za zasledovalci še večjo. Mladinec spredaj mi je pomagal, da sem držal visok tempo in na strmini sem šel mimo. Moj korak je bil zelo močan in brez težav sem odrival ter preskakoval skale, ki so bile posejan sredi steze. Na vrh sem prišel z verjetno že kar udobno prednostjo, ki sem jo želel na spustu še malo povečati. Bil je zelo tehničen, vendar ker sem imel še veliko moči v nogah, mi to ni predstavljalo problema. V glavi sem imel, da moram dvakrat še obrniti identičen kroga, zato vseeno nisem šel povsem na nož. Na dno sem prišel sproščen in zlahka spremenil ritem v klanec. Seveda pa se je poznala razlika v primerjavi s prvim vzponom, saj noge niso bile več sveže. V tempu nisem popuščal vse do zadnjega spusta, kjer sem bil prepričan, da imam toliko prednosti, da me do cilja nihče več ne jo ujel, zato sem ga pretekel bistveno počasneje kot prejšnja dva kroga. Ciljno črto sem prečkal kot prvi, s skoraj štirimi minutami prednosti. S tekom sem bil zadovoljen, saj me ni nikoli zares pobralo, poleg tega pa sem imel veliko moči v klanec. Po tekmi smo med čakanjem na podelitev dobili izjemno okusne palačinke, za katere se mi še danes, če pomislim nanje, pocedijo sline. Že prej so jih vsi Primorci hvalili kot specialiteto, moram pa priznati, da pa so še presegle pričakovanja. Za nameček smo dobili dve porciji, poleg tega pa še ocvrte kalamare. Hrana je bila vrhunska, pa čeprav tega gostilni glede na zunanji videz ne bi pripisal. Potrditev, da videz večkrat vara. Kasneje pa se nismo odpravili domov, temveč naprej v osrčje Krasa. Organizatorji Malega kraškega maratona so nam priskrbeli nočitev v idilični in povsem obnovljeni kraški hiši. Tako smo bili zjutraj praktično takoj na štartu. Sicer je šlo za hostel s številnimi posteljami, vendar v tem času turizem ni ravno na vrhuncu, zato smo imeli celotno hišo zase. Zunaj smo imeli na voljo tudi celotno zelenico, kjer sta bila dva gola. Žoge seveda nismo pozabili doma in Elija je bil takoj za akcijo. “Oči greva fuzbal.” Za regeneracijo je bilo tako malo brcanja nogometne žoge, Emanuel in Jasmina pa sta navijala. Pred večerjo smo odšli še na kratek sprehod po vasi, saj je bil zelo prijeten ambient. V zadnjem času sicer odlično spim, vendar me je tokrat že pred polnočjo zbudila toča. Slovenijo je namreč ponoči prešla zelo hladna fronta in ne boste verjeli, da sem kasneje ob progi videl sneg, ki se od nočnih padavin še kar ni stalil. K sreči so bila zrna bolj majhna, tako da škode ni bilo, izgledalo je pa grozno, saj se je močno bliskalo, toča pa je zlovešče ropotala. Ravno na vikend Malega kraškega maratona se ponavadi prestavi ura, vendar tokrat smo bili teden dni prezgodaj, zato smo lahko spali še “po starem”, torej ne uro manj. Da smo pojedli zajtrk in spakirali vse v avto je vzelo nekaj časa in bili smo točni kot ura za odhod. V Sežani se ponavadi kar hecam z iskanjem parkinga, vendar smo ga tokrat dobili precej blizu dogajanju. Sprva je svoje opravil Elija, kateremu tokrat Jasmina ni mogla slediti, nato pa sem bil na vrsti jaz. Ogreval sem se minimalno, moral pa sem se, saj je bilo ledeno mrzlo. Kot sem omenil, temperature so se čez noč spustile, za nameček pa je zapihala hladna burja. Med stanjem v boksu sem se tako znova povsem ohladil. Štartali smo vsi skupaj, nato pa so se tisti na 10-kilometrski trasi odcepili iz glavne ceste in zavili desno. Naenkrat sem bil v ospredju, saj sem prej previdno spustil nekaj tekačev za kratko progo naprej in jim niti nisem sledil. Zelo aktiven je bil nek Italijan, ki pa je na prvih klancih odpadel. Tako sem nadzor nad tempom prevzel jaz. Tekli smo skozi Lipico, kjer je vedno prekrasno, nato pa prestopili mejo in tekli do 17. kilometra …

TIMOTEJEV B(r)LOG #76 – Tek čez Škabrijel in Mali kraški maraton Read More »

Bronasti na SSW ali “Skysnow World Championships” se sliši kar dobro, ne? No ja, ta medalja ima mnogo manjšo težo, kot nek drug rezultat, vendar je pa. Glede na bližino prizorišča, Svete Višarje in Belopeška jezera, sem se odločil, da sezono nekako malo bolj resno otvorim na SSW Verticalu in pa SSW Trailu. Organizatorja poznam in me je tudi prijazno povabil, zato sem se z veseljem odzval pritrdilno. V petek smo tekmovali v disciplini vertikal, ki je potekal po smučišču do idilične vasice Višarje nad Trbižem, naslednji dan, torej v soboto, pa še trail nad Belopeškimi jezeri, torej nekaj kilometrov bližje Sloveniji. Prvo tekmo sem končal na 4. mestu, po drugi, kjer sem imel s seboj tudi svoje navijače, pa so mi okoli vratu obesili bronasto medaljo. Ideja Skysnow prvenstva se mi zdi dobra, saj nekako razbije zimsko spanje, razmere pa so seveda drugačne, kot pa poleti. Teče se po snegu, kar da tekmi povsem drugo dinamiko, tekač pa mora izbrati pravi pristop. Oprema je še toliko bolj pomembna. Tudi sam sem se iz tega vidika moral optimalno pripraviti. Prvo je bila pomembna izbira tekaških copatov. Za vertikal morajo biti čim lažji ter imeti kar največ profila. Tudi za trail je to seveda pomembno. Organizator je nastop tudi pogojil z uporabo mikro tekaških derez. Sam sem to nekoliko prilagodil in za vertikal na svoje copate našraufal “zobe” derez. Na tak način me tisti silikon okoli noge ni nič motil, oprijem pa ni trpel. Poleg tega sem si naročil tudi nove, širše krpljice za palice, saj so običajne preozke in bi se kar pogreznile v sneg. Vse sem imel pripravljeno za boj s strmino, le “mašina” morda ni bila še povsem nared. Vertikal je bil v večernih urah, tako da smo morali imeti tudi čelne svetilke. Oddelal sem standardno proceduro ogrevanja in se postavil v prvo vrsto na štart. Prej sem šel malo sprobat, kakšne so razmere na strmini in nisem bil nič kaj navdušen nad njimi. Podlaga je bila mehka, ne kompaktna, da bi bil lahko odriv močan. Vedel sem, da v takšnih razmerah nisem najboljši, vendar zaradi tega še nisem izobesil bele zastavice. Odločen sem bil, da se pogumno lotim strmine. Začel sem pametno in spustil druge predse, da sem lahko gledal, kod so stopali in korake le kopiral. Utrujajoče je stalno razmišljati, kam in kako postaviti stopalo, da ti ne zdrsne ali pa se ti udre. Po nekaj minutah sem priplezal naprej na 2. mesto in lovil prvega. Za seboj sem potegnil nekaj tekmovalcev, za nami pa je nastala manjša luknja. V nadaljevanju je mimo nas švignil Avstrijec Hochenwarter, ki je kasneje tudi zmagal, in niti trudil se mu nisem slediti, saj je bil njegov tempo res hiter. Skušal sem držati tekaški korak, vendar mi je vsak odriv podlaga malo “požrla”. Prave skočnosti res ni bilo moč doseči. V nadaljevanju je narekovanje tempa prevzel eden izmed Italijanov in tudi za njim sem malo zaostal. K sreči je podlaga z višino postajala vse trša, kar mi je ustrezalo. Lahko sem dobro odrinil in izkoristil moč. Ni se mi bilo več treba toliko osredotočati na občutke, temveč le gristi proti vrhu. Iz rahlega sneženja na dnu, je sedaj kar močno snežilo. Po polovici sem bil tako na 4. mestu. V nadaljevanju sem enega prehitel, vendar je kakih 100 višinskih metrov do cilja drugi mene in znova sem bil na 4. mestu. Boril sem se, da bi priključil vendar ni šlo, bil je malenkost premočan. Z izkupičkom sem bil kar zadovoljen, čeprav se mi je zdelo, da ni bilo prave moči v nogah, zgoraj sem se nemudoma preoblekel in še malo pogledal zaključek tekme, ki je bila sicer odprtega tipa. Kulisa je bila krasna, saj je vmes zapadlo nekaj centimetrov svežega snega. V dolino smo se lahko vrnili z gondolo, kaj je precej olajšalo vse skupaj. Na dnu sem bil v desetih minutah. V šotoru sem še nekaj pojedel, počakal na podelitev in se namenil domov. Ura je bila že pozna in naslednji dan sem moral znova nazaj na trail preizkušnjo. Zaspati po tako intenzivni tekmi je bilo seveda težko, vendar se mi je do jutra uspelo naspati. K sreči je bila tekma šele sredi dneva – če me spomin ne vara ob 13:30. Zaradi tega smo lahko v Italijo odšli vsi, vendar to je je imelo za posledico, da smo v avto komaj natlačili vso opremo. Vse je bilo namreč razmočeno napoved pa slaba. V primeru lepega vremena in konkretnega minusa bi bilo vse skupaj lažje. Z izgovorom, da ima zadaj dva otroka, se mi je uspelo z avtom izmuzniti čisto do prizorišča, kjer smo lahko tudi parkirali. Logistično je bilo tako seveda bolj ugodno. Zatem, ko sva oblekla Elija in Emanuela, sem se lahko začel ogrevati. Pretiravati nisem želel, saj so bile noge dokaj prazne od napora na vertikalu, po drugi strani pa je bila tudi tekma dolga. Zaradi pomanjkanja snega so traso speljali po cesti, ne stezi, ki seka serpentine, zato je bila dolga 17, ne 15 kilometrov, kot je bilo sprva mišljeno. Po ravnem je morda po mehki podlagi še težje teči, saj se korak kar izgubi. Vsi so šprintali, sam pa sem varčeval z energijo in se bolj osredotočil na to, da nisem tekel v prazno. Sčasoma sem napredoval in začel z lovom za vodilnimi. Eden izmed Švedov, tudi kasnejši zmagovalec, je s svojim rojakom že zelo hitro odprl luknjo pred vsemi ostalimi. On je tako zdržal do cilja, drugi pa je omagal in v cilj ni prišel niti v deseterici. Švedoma sta sledila dva Italijana, nato pa moja skupinica. Sprva smo morali narediti 6-kilometrski krog okoli obeh jezer, nato prečkali štartno-ciljni prostor in zavili proti “pravim” hribom pod Mangart. Progo sem poznal od lani in vedel sem, da se lahko na glavnem vzponu do koče Zacchi še veliko pridobi. Mimo Jasmine, Elija in Emanuela sem tako pritekel z nasmeškom in dvignjenim palcem, v smislu “fajn mi je, napadel bom”. Prvi je pobegnil že preveč naprej, razliko do drugega pa sem vztrajno topil. Na najbolj …

TIMOTEJEV B(r)LOG #75 – Skysnow Svetovno prvenstvo Read More »

Zima je ponavadi obdobje brez nekih resnih tekem, pri meni gre bolj za obisk zimskih lig, kjer naredim dober trening. Seveda pa kakšni dobri tekmi v tujini ne moreš reči “ne”. V sklopu Monaco Run, ki je elitna tekma na 5 kilometrov na cesti, je bil letos prvič organiziran Agnel Trail. Agnel je hrib nad Monakom, kot je recimo Učka nad Opatijo, celo podobne višine. Zaradi obilnega deževja, katerega prej ni bilo tri mesece, so bili organizatorji primorani odpovedati 30-kilometrski trail, saj je po trasi drla voda. Tako sem izbral alternativo, 12 kilometrov dolg “City Trail”, torej trail po mestu, kateri se mi je zelo dopadel. Uspelo mi je zmagati, vendar najbolj mi bo v spominu ostal obisk Monaka, ki drži sloves prestiža. Pregovor “ni vse zlato, kar se sveti” tudi tokrat popolnoma drži, saj v Monaku ni vse tako “oh in sploh”. Kot sem omenil, v Monako me je povabil Tomo in ponudil, da se peljem z njim tja. Odšla sva v sredo, tekma pa je bila v soboto. Tudi iz tega vidika sem lahko mirno računal na raziskovanje okolice, pa čeprav sem imel nato tekmo. Pot je bila hitra, saj zima ni ravno letni čas, ko veliko ljudi potuje čez Padsko nižino. Po namestitvi v hotel sem šel takoj na iztek na razgledno točko nad Monakom. Kot zanimivost, hotel, v katerem sem bil, stoji v Franciji, vhod pa meji na Monako. Moja soba je bila torej kakšnih 30 metrov stran od Monaka. Že prej sem si na hitro ogledal pot do vrha po imenu “Tete de Chien”. Človek si ne more misliti, da je le streljaj iz tako mondenega mesta na voljo izjemno slikovita steza. Pot me je sprva peljala ob morju, kjer je narejena sprehajalna pot, nato pa po labirintu ulic po hribu ven iz mesta in nato v “divjino”. Počutil sem se kot bi tekel po Grand Canyonu. Narava dejansko spominja nanj. Pot je peščena, uspeva bolj kot ne grmičevje, nad vsem tem pa se dvigajo mogočne pečine, po katerih svoje moči merijo plezalci. Tišino moti le zvok športnih avtomobilov in motorjev, ki se ravno tako malo razkazujejo. No, moram sicer poudariti, da so ugledni vozniki. Na vrhu se odpre izjemen razgled na Monako. Od tam se šele vidi, kako majhna je ta država. Avtohtonih monačanov je sicer bore malo, saj je večina prebivalcev premožnih športnikov, igralcev in umetnikov, ki izkoriščajo to davčno oazo. Večkrat bom verjetno še omenil “kot zanimivost”, vendar Monako je pač mesto presežkov. Iz materiala, ki so ga pridobili s kopanjem cest pod zemljo, so nasuli dobršno površino in jo podaljšali v morje, s čimer so pridobili še več površine za zidanje. Na tem novem delu Monaka je tako nastalo na stotine tisoče luksuznih stanovanj. Verjetno so vsa polna. Na vrhu sem se malo razgledal, vendar me je že lovila tema. Nenazadnje sredi februarja dan ni prav dolg, jaz pa sem začel s tekom šele ob 17. uri. Seveda sem prišel nazaj do hotela v trdi temi. Naslednje jutro sva še pred zajtrkom s Tomotom ponovila turo. Preostanek dneva sem preživel v hotelski sobi za računalnikom in delal za službo. Popoldan sem znova obiskal razgledno točko, zvečer pa me je Tomo peljal še na ogled mesta. Peš seveda. Vse skupaj sva prehodila okoli 8 kilometrov, tisti dan pa mi je ura naštela kar 45.000 korakov. To je moj absolutni rekord. Sprehod je bil krasen. Že v štartu sem bil impresioniran recino nad ceno enega avtomobila v izložbi – 450.000 eur – rabljen! V nadaljevanju pa je sledilo seveda še več zanimivosti. Šla sva tudi mimo palače in starega ali “originalnega” dela mesta, ki leži na vzpetini oziroma pečini na polotoku. Tam je tudi veličastna cerkev in pa arhitekturno zelo lep muzej. Skratka precej bolj domače kot pa v tistem modernem delu mesta, kjer je vse precej natlačeno in vsak kvadratni meter izkoriščen za luksuz. Iz polotoka sva se spustila proti luki. Tam je tudi štart in cilj znamenitega “Grand Prix Monaco”, torej formule 1. Kasneje sem večkrat pretekel to traso in moram reči, da je naravnost neverjetno, kako lahko tako hitro peljejo čez vse te ovinke in šikane. Cesta se znova vzpne na drugo stran luke, zaradi česar se odpre lep razgled na stari del mesta in pa seveda gromozanske jahte. S koraki in GPS-om na uri sem ocenil dolžino ene na kar 85 metrov, imela pa je štiri “nadstropja” ali palube. Na vrhu tega klanca, torej kakih 50 metrov nad morjem, pa je casino, kjer seveda mrgoli športnih avtov. Recimo nek boljši Mercedes, ki je pri nas že eksotika, je tam smatran kot nek Volkswagen Golf. Vozni park je popolnoma drug – Ferrariji, Lamborghiniji, Bentley, Porscheji, Rolls Royci ipd. Tam sva bila okoli 21. ure in ljudje so ravno začeli hoditi v igralnico. No, mene je bistveno bolj vabila postelja, če sem iskren. Kot sem omenil, sprehod je bil dolg kar dve uri in dejansko sem bil od aktivnosti celega dneva kar utrujen. Vsaj zaspati ni bilo težko. Naslednji dan pa sem že moral malo varčevati z energijo in je tudi preko hrane vnesti zadosti. To seveda ni bil problem, saj je bil zajtrk vedno vrhunski, kosilo in večerjo pa sem si priskrbel v ogromni trgovini, ki je bila, če primerjam recimo Hofer, za katerega velja, da je neke standardne velikosti, vsaj 5 ali 6-krat večja. Kljub kakim tridesetim blagajnam sem v vrsti za plačilo stal 15 minut. Spotoma sem skočil še po štartno številko, pri čemer sem imel velik problem. Za prevzem smo potrebovali zdravniško potrdilo, česar seveda nisem imel. Sprva sem se izgovarjal na licenco, vendar ni nič veljalo. Nikakor jih nisem mogel pregovoriti, da sem reprezentant Slovenije v gorskem teku, udeleženec prvenstev in svetovnega pokala ipd. Niso se premaknili niti za milimeter. Na koncu mi je ena izmed prisotnih svetovala, naj grem tukaj do lokalnega zdravnika na pregled in on mi lahko potem izda potrdilo. Raje niti ne pomislim, koliko bi plačal v Monaku za zdravniški pregled. Na kraj pameti mi ni padlo, da bi jo upošteval, …

TIMOTEJEV B(r)LOG #74 – Monaco City Trail Read More »

Bi rekli, da lahko človek po padcu v brezno, po mesecu in pol brez nekega specifičnega treninga odteče “PB” na polmaratonu. Po nekaj premora od tekem in pa tudi dejansko nekaj let premora od Ljubljanskega maratona, sem se odločil, da nastopim na polmaratonski razdalji v Ljubljani. Maraton je zame še predolg, 10ka pa je bila v tej fazi bistveno preveč intenzivna, zato je 21-kilometrska proga kot nalašč. Tek na Šmarno goro, ki se je odvil zgolj dva tedna prej, ter Tek po Rakovem Škocjanu le teden prej, sta mi zelo dobro uspela in veselil sem se divjanja po ulicah v Ljubljani. Sicer sem imel nekaj strahu, da me bo odrezalo zaradi manj treninga, ali pa da sploh ne bom sposoben držati tempa, ki sem ga imel v glavi, vendar v prvi vrsti sem res z navdušenjem pričakoval tekmo. Ponoči je celo nekaj deževalo, vendar obetal se je krasen dan za maraton. Dan prej je tekel tudi Elija, tako da smo bili tudi v Ljubljani, v nedeljo pa sem imel vse tri navijače. Elija na kolesu, Emanuel v vozičku in Jasmina kot “lokomotiva”. Tomo mi je znova priskrbel “VIP” garderobo in mesto v štartnem boksu povsem spredaj, tako da sem imel precej olajšano logistiko. Včasih se mi zdi, da na takih tekih res ne sodim tja, vendar realno gledano sem si to priboril in na koncu tudi dokazal, da povsem upravičeno spadam tja. Garderobo sem si tako delil z vsemi povabljenimi tujimi tekači, ki so večinoma nastopili na maratonski razdalji. Ogreval sem se bore malo, pravzaprav kar v stavbi, potem pa še malo zunaj v boksu, dokler nas niso “zaprli” za štartno črto. Malo sem pogledoval po konkurenci in skušal najti koga, s katerim bi si morda malo delila delo. Na ravninski tekih lahko tekač zelo dobro kontrolira svoj tempo in vse skupaj je zelo precizno. Hitrost je višja, zato tudi zavetrje ni zanemarljivo, kar se je še posebej izkazalo kasneje. Žal nisem našel nikogar sebi podobnega, zato sem po štartu še vedno oprezal za kakšno skupino. Tisti prvi so odbrzeli naprej, nato pa je bila že naša skupina, ki je bila zelo velika. V njej so bile elitne tekačice za maraton in njihovi “zajčki”. Tempo je bil zame nekoliko prepočasen, zato sem se počasi prebil naprej in pač sam narekoval tempo. To sicer ni bilo v mojem planu, vendar na tekmo nisem prišel z namenom, da bi se skrival v skupini in na koncu dosegel zame slab čas. Prišel sem dirkat. Že pred štartom sem imel v glavi, da bi tekel v povprečju nekje 3:16-3:18/km, torej za čas pod 1:10. Do okoli 6. kilometra, ravno tam pri Ljubljanskih mlekarnah sem bil na čelu manjše skupine, ki je vsakih nekaj 100 m izgubila kakšnega člana. Velika večina se žal preceni in omaga, sam pa sem z leti izkušenj že prišel do spoznanja, da je recimo polmaraton kar dolga preizkušnja, kjer vso zaletavost na začetku, na koncu plačaš z obrestmi. Zatem je mimo dokaj hitro, no s cca. 5 sek/km, mimo pribrzel nek tuji tekač, za katerega sem sprva mislil, da je maratonec. V sebi sem vedel, da je edinstvena priložnost, da se mu priklopim, saj bi v nasprotnem primeru preveč ušel, jaz pa bi se mučil z vzdrževanjem svojega tempa. Hitro sem sprejel odločitev in se mu prilepil na hrbet. Tempo je bil resda hitrejši, vendar mi je povsem ugajal. Pri zavoju na Drenikovo smo na spustu pod železniško progo dobesedno leteli in kmalu sva ostala le jaz in pa omejeni tekač. Tam so me pričakali tudi moji glasni navijači in dobil sem motivacijo, da nikakor ne spustim zavetja. Tekli smo tudi mimo moje gimnazije v Šiški, nato pa zavili na dolgo ravnino ob železniški progi. Tam se je tudi čutilo, kako močan je bil veter. Cesta se je namreč malo odprla in naenkrat je zavetrje postalo ključno. Po kolesarsko sem se skrival zadaj in upal, da prebrodim na tak način vsaj do naslednjega zavoja v levo pri Mercatorju v Šiški. Ne bom rekel, da mi je bilo lahko, vendar sem vedel, da moram ostati skrit, kar mi je tudi uspelo. “Še polovica”, sem si rekel, ko sem prečkal Celovško cesto. Skozi celotne Dravlje je ob progi vedno veliko navijačev, kar tudi tokrat ni bila izjema, vendar me je zelo motilo sonce, ki je svetilo direktno v kontra smeri na moker asfalt, kar je pomenilo močno bleščanje. Vse do zavoja v desno sem tako “mrko” gledal. Na tej ravnini sva ujela še enega tekača, ki je bil vidno utrujen. Mislil sem, da je ravno tako “odpadli” maratonec, ki ga čaka še veliko trpljenja do cilja. Na desnem ovinku proti živalskem vrtu so me znova pričakali moji navijači. To je bilo še zadnjič pred ciljem na Kongresnem trgu. Lahko rečem, da je zatem prišel “moj” del. Rahel vzpon mimo Mosteca mi ni predstavljal nikakršne težave in lahko sem se celo malo odpočil. Ta del je tudi povečini v senci, tako je bilo prav prijetno. Vzel sem še zadnji kozarček z vodo, malo zlil v usta, večino pa za vrat in naprej sledil tekaču pred menoj. Ljudi je bilo vse več ob progi, ko smo se približevali centru Ljubljane in sredi Tržaške, kjer se progi za polmaraton in maraton ločita, sem se zahvalil za držanje tempa in zaželel srečo. No, s to potezo sem se kar malo osmešil, saj mi je dejal, da tekmuje na polmaratonski razdalji. V mislih sem se prijel za glavo, ob tem pa pogledal še tekača za menoj, katerega sva ujela v Dravljah na okoli 14. kilometru in vse do 20. tako ni spustil. Tudi on je imel številko enake barve kot jaz, kar je pomenilo, da tudi on ni maratonec. Naenkrat so moje misli iz “udobno do cilja na 2. mesto”, prešle v “joj, peklo bo, še kar ni konec”. Na tej točki sem imel še en metek v nogah, kar sem vedel, zato sem počakal na zadnji ovinek iz Aškerčeve na Slovensko, kjer se cesta rahlo vzpne. Pospešil sem do konca in oba mi nista mogla …

TIMOTEJEV B(r)LOG #73 – Ljubljanski (pol)maraton in nov “PB” Read More »

Verjetno celo več tekem na sezono “oddelam” pri naših zahodnih sosedih, kot pa doma v Sloveniji in tudi avgust ni bil izjema. Dva vikenda zapored sem se udeležil dveh tekem v Italiji. Prva je bila na sporedu klasična štafetna preizkušnja v Collini v Karnijskih alpah, druga pa v krasnem mestecu Susa na skrajnem zahodu Italije, le streljaj stran od Francije. Na prvi mi ni šlo najbolje, na drugi pa sem se dobesedno izstrelil po sicer skrajšani različici legendarne mednarodne tekme “Challenge Stellina”. Trenutno sem znova v Italiji, vendar se bom v tem blogu posvetil krasnemu dnevu v Karnijskih alpah ter zame odlični predstavi na tekmi v Susi. STAFFETTA TRE RIFUGI – COLLINA Po prvem neuspešnem poskusu dopusta na morju, smo tako le spravili skupaj pet dni v Crikvenici. Bilo je super. Vreme smo imeli odlično in čez dan smo se dobro organizirali, tako da so bili dnevi pestri, a hkrati sproščeni. Elija je bil neumoren s kopanjem, skakanjem iz pomola in plavanjem, kar se je mimogrede naučil kar sam, a že po treh dneh je nato izjavil: “Kdaj gremo domov?”. No, zadnji dan smo kupili še napihljivo blazino in Elija je znova oživel, tako da sva ga v petek komaj da spravila iz plaže. Emanuel je bil tudi tokrat zelo potrpežljiv in veliko časa smo lahko preživeli na plaži. Tja smo šli zgodaj zjutraj, se nato sredi dneva odpravili v apartma na kosilo in spat, vrnili pa smo se malo kasneje, ko so drugi začeli že odhajati in smo bili tako v manjši gneči na plaži. Tudi voda je bila zelo topla, in sicer toliko, da ni zeblo niti mene, pa se imam za zelo zmrznjenega, kar se tiče temperature. Vsak dan sem poleg jutranjega teka in opoldanskega kolesarjenja skupaj spravil tudi dve rundi plavanja po en kilometer. Imel sem torej ene “mini priprave”. Seveda pa je tudi dopusta enkrat konec… V Collino na “štafeto treh koč”, kot se glasi poslovenjeno ime tekme, sem se odpravil že mislim da petič. Tekma je prav posebna, saj gre za štafetno preizkušnjo, kjer vsak teče različno predajo. Prva je vzpon, druga tek po ferati, tretja pa spust v dolino. Vedno doslej sem tekel v prvi predaji, torej vzpon, in tudi letos ni bilo nič drugače. Zamenjali smo se edino kot ekipa. Lani smo z Joštom in Maticem osvojili 1. mesto, letos pa sem moči združil s Klemnom, ki je tekel 2. predajo, in Gašperjem, ki je tekel na spustu. Letos smo stavili veliko, saj je bila na sporedu 60. obletnica te prireditve. Neverjetno, kako dolgo že obstaja ta tekma. Ob tem smo se seveda tudi zavedali, da bo konkurenca verjetno najmočnejša doslej in bo zmago praktično nemogoče ponoviti. Dan prej sem se na “eko” način, torej s kolesom odpeljal po kombi, saj smo na pot krenili zgodaj zjutraj. Čeprav je do Colline le 180 kilometrov, pot vzame okoli dve uri in pol oziroma celo malo več. Vasica je res skrita med hribi. Čeprav smo šli dovolj zgodaj, smo se malo predolgo zadržali na kavici na poti, ob prihodu v Collino pa je bilo že toliko avtomobilov, da smo komaj lahko parkirali. Klemna sem oprtal s svojim nahrbtnikom, da mi je nesel suha oblačila in seveda kameri na vrh, nato pa sem se že praktično takoj moral pripraviti za ogrevanje na tekmo. Na štartu se je res zbrala dobra konkurenca in začetek je bil kar hiter. Sam sem morda celo ubral previsok tempo, saj mi je v resnejšo strmino nato manjkalo moči v nogah. Tekel sem v manjši skupini, medtem ko sta dva že ušla naprej. Tudi ta skupina je bila malenkost prehitra zame, zato sem malo spustil tempo, se globlje nadihal in nato znova skušal ujeti priključek. Slednje mi je na krajših vmesnih prečka uspelo in prebil sem se na 4. mesto. V tempu sem bil dokaj suveren, a mi je proti koncu, kjer je najbolj strmo, začelo zmanjkovati moči. Nisem več mogel odrinit, kot sem si želel. Iz ozadja so me začeli loviti in tik pred ciljem sem moral predse spustiti dva tekmovalca, katerih nisem mogel “prijeti”. Žal je manjkalo moči v zaključnem finišu in tako sem Klemnu dal “petko”, ki je znak predaje, kot 6. Čas okoli 32:20 je moj drugi najslabši, vendar nad tem nisem bil toliko razočaran. V letošnji sezoni sem že vajen takšnih nihanj in pred nobeno tekmo ne vem, kako mi bo dejansko šlo. Vse skupaj me je sicer precej obremenjevalo, vendar sem se sprijaznil, da je letos “sezona preživetja”. Nekako mi ne steče in nimam tiste prave moči. Kakorkoli, jaz ne bom obupal in verjamem, da se bom pobral za drugo leto. Po tekmi nisem imel plana iti takoj v dolino, temveč ponoviti lansko turo na Rauchkofel, dvatisočak v Avstriji, nato pa odteči celotno traso. Cilj prve predaje je namreč na italijansko-avstrijski meji. Vzel sem ruzak z vso opremo in se odpravil čez preval nad kočo, pod katerim leži “Lago Volaia”, ki predstavlja dejansko mejo. Nad jezerom se dviga mogočni Coglians, po pobočju katerega se odvija 2. predaja. Nanj sem se predlani s severne strani želel tudi povzpeti, vendar sem zaradi težavnosti raje obrnil. Dve leti zapored je bil tako moj cilj Rauchkofel, ki “čuva jezero” na drugi strani. Pristop je iz južne strani in je zaradi tega popolnoma lahek. Pot se vije med travniki oziroma pašniki. Enkrat mi jo je zavzela čreda krav, katerim sem se nato umaknil, sicer pa se na to goro nameni kar veliko ljudi. Sprva sem se malo osvežil v jezeru, nato pa odpravil proti vrhu. Zanimivo mi je bilo, da sem mimoidoče vedno pozdravil napačno. V kolikor sem rekel “servus”, torej po nemško, so mi odzdravili s “ciao”, torej po italijansko, in seveda obratno. Največja štorija pa je bila, ko me je gruča ljudi na enem izmed razpotij vprašala, ali govoril italijansko. Odvrnem da ne. “Pa nemško?”. “Ja, ein bischen.” Odgovori jim niso bili po godu, zato so nadaljevali s češčino, pa slovaščino, nakar sem vprašal, če govorijo angleško. Medtem so se vmes med seboj nekaj vprašali, in sicer po slovensko. Zasmejal …

TIMOTEJEV B(r)LOG #71 – Collina & Stellina Read More »