Kakšno fajn ime tekme – Pohorski Kerlc. Ni res? Še bolje pa je biti “ta kerlc”. No, znova mi to ni uspelo. Pohorski Kerlc je izjemno intenzivna tekma, saj je zelo kratka in je na njej potrebno iztisniti vse iz sebe. Tokrat je bila trasa speljana iz Snežnega stadiona direktno po smučišču. Brez skal, brez korenin in brez ovinkov, samo s polnim gasom do zgornje postaje gondole. Gre za res pravi pokazatelj, kako močan motor ima tekač. Svoj čas od lanskega leta sem izboljšal za okoli 45 sekund, a trasa ni povsem primerljiva, znova pa sem zasedel 2. mesto.
Pohorski Kerlc je lani doživel premierno izvedbo in navdušil s konkurenco. Zbrali smo se res najboljši gorski tekači v Sloveniji. Rezultati so bili zelo dobri in obeti za prihodnje leto, da se zadeva na tak način ponovi, pozitivni. Zbrala se je malo manj ostra konkurenca, vendar znova je bil na štartu tudi Italijan Moia, ki ga seveda že dobro poznam iz tekem pri njih. Vedel sem, da bo trd oreh. V Maribor smo se pripeljali vsi. Emanuel je celo pot tečnaril, da sva ga že komaj prenašala, zaspal pa je na obvoznici, kakih 5 minut preden smo se pripeljali pod Pohorje.
Elija je šel z mano po številko, oddala sva tudi nahrbtnik, nato pa sem šel še do spodnje postaje gondole, da sem kupil zame enosmerno, za Jasmino pa povratno karto. Jasmina je namreč noseča in ne bi bilo pametno, da bi nosila Emanuela v nahrbtniku vseh 700 višinskih metrov. Raje smo šli “na ziher”. Karte so letos sicer podražili, vendar še vedno je cena nižja, kot drugje. Lani recimo je bila enosmerna le 4 evre, povratna pa 6, pri čemer sploh ni za razmišljati, ali se odločiti recimo za avto ali gondolo, od letos pa to znaša 10 oziroma 16 evrov, kar je občutno več.
Tokrat sem se ogreval malo dlje in naredil tudi nekaj daljših in močnejših pospeševanj v strmino, ki se je začela že nekaj deset metrov po štartu. Ravno ta prvi del proge je najbolj strm. Logično, saj je tam včasih potekala Zlata lisica. Ozračje je bilo zo razgreto, vlažnost pa visoka, zato sem se glede na temperature iz predhodnih dni počutil kot v kotlu. Verjetno nas je vse malo zdelal “temperaturni šok”.
Že po eni minuti po štartu je bil moj srčni utrip verjetno blizu maksimuma, vendar nisem pretiraval. Skrival sem se za Moio in malo preveril stanje. Naenkrat se mi je zdel tempo po strmini premalo navit, zato sem se odločil, da grem naprej. Kmalu sva ostala tudi sama, saj so vsi, ki so bili do tedaj še zraven, spustili. Do trikotne jase sem tako jaz skrbel za tempo, ko se je položilo, pa sva se zamenjala v vodstvu. Začutil sem, da korak ni stekel. V strmini sem znova priključil in uspešno sledil, nato pa na položnejšem delu znova zaostal za nekaj korakov.
Na daljšem strmem odseku sem celo znova prevzel vodstvo, to je bilo malo pod kočo Luka, časovno nekje na polovici tekme, zatem pa je sledila “ravnina”, kjer sem zaostal preveč. Opazil sem, da je Moia na strmini moral hoditi, jaz pa sem lahko tekel, vendar mu je zaradi tega očitno na ravnini ostalo več moči v nogah. Trudil sem se ujeti priključek in se znova približal na zgolj nekaj metrov, vendar mi povsem zraven ni uspelo priti.
Zadnji kilometer je glede na prejšnja dva čista ravnina, kjer nisem uspel razviti dovolj hitrega koraka in kasiral skoraj ves zaostanek, ki ga je prikazala ura v cilju. Zelo sem garal, vendar Moia je bil v finišu znova boljši. Razplet je bil skoraj identičen kot lansko leto. Motivacija, da nekoč zmagam ta tek in morda tečem tudi pod 23-imi minutami, je jasno da velika, bo pa potreben specifičen trening, predvsem pa zelo visoko intenziven.
Na cilju so me pričakali moji navijači in Jasmina se je takoj, ko me je videla, pošalila, ali sem ravno jedel kisle kumarice. Za iztek sem v počasnem tempu odtekel še na razgledni stolp, kak kilometer naprej. Baje je bil nekaj časa zaprt, sedaj pa se je dalo gor. Razgled je izjemen, vendar ga je nekoliko omejevala meglica.
Po prihodu nazaj na ciljni prostor smo še nekaj malega pojedli in se podili po igralih. No, Elija predvsem. Z Jasmino sva imela v mislih kosilo kar na Bellevue-ju, ampak je na koncu zmagala želja od Elija, da gremo na pico. Malo sem “pogooglal”, katere picerije so najbolje ocenjene in izbral eno. Kot zanimivost, ravno poleg naše mize je sedel tudi naš najbolj znan boksar, Dejan Zavec. Še bolj hecen pa je bil moment, ko sem prišel od avta nazaj k mizi, medtem ko je on tudi ravno stal, pri čemer sva se spogledala, se drug drugemu nasmehnila in se pozdravila, jaz z “živjo”, on pa z “zdravo”. Izpadlo je, kot da sva kolega že 10 let, čeprav sem ga jaz v živo srečal prvič. Še Jasmina se je kasneje smejala, da je bilo dejansko tako, kot bi se že dolgo poznala. “Kak sta bla smešna.”
Pica je bila vrhunska, ravno tako tudi najini kalamari, za sladico pa je Jasmina povabila še na slovite kremšnite na počivališču Tepanje. Tam imajo tudi super kotiček za otroke, kjer se lahko igrajo, tako da sva dejansko po dolgem času nekaj res v miru pojedla.
14 dni po “kerlcu” sem osvojil še naslov državnega prvaka v gorskem teku v disciplini “gor” in se s tem tudi uvrstil na evropsko prvenstvo, ki je bilo na sporedu konec maja in začetek junija v francoskem Annecyju. Tam sem enkrat že bil, se vrnil domov z nič kaj lepimi spomini, a tokrat sem bil odločen, da bom vtis popravil. Popoldan po “DP-ju” sem tudi zakuhal in imel čez noč zelo visoko vročino, vendar sem znova telesu prepustil, da naredi, kar mora in bil že drugi dan OK. Od lani septembra sem odločen, da bom vedno ubral to naravno pot ozdravitve, kar zadeva razne viroze ipd. Telo se skuha na visoki temperaturi in uniči tujek, ki ga bremeni. Z razlogom dobimo vročino, ko nekaj v telesu ne “štima”.