TIMOTEJEV B(r)LOG #66 – Ratitovec in Nočni tek Medvode

Dve tekmi v enem dnevu – vam to zveni smiselno? Meni prav nič, a sem to prepričanje omajal in naredil izjemo. Teka na Ratitovec se že tradicionalno udeležim vsako leto, saj je eden redkih “originalnih” gorskih tekov, po drugi strani pa nekako čutim dolžnost, da podpiram lokalne prireditve, zato sem potrdil tudi udeležbo na Nočnem teku v Medvodah. Zjutraj Ratitovec, zvečer “10-ka”, vmes pa je tekel še Elija na svojem drugem teku nasploh. Sobota pred svetovnim prvenstvom v Innsbrucku je bila tako zelo pestra.

Tek na Ratitovec sem v svoj plan tekem umestil že na začetku sezone. Tudi za letos sem mislil, da bo tekma štela za državno prvenstvo, a bo slednje potekalo v sklopu Teka na Porezen. Nekaj novega, to je odlično. Gre za tek s štartom v Cerknem in ciljem na vrhu Porezna. Trasa na sedmih kilometrih premaga okoli 1300 višincev.

Kakorkoli, Ratitovec je bil označen z zeleno na koledarju. Malo kasneje sem dobil povabilo na Nočni tek Medvode, ki pa se odvija prav na isti dan. Sicer je Ratitovec nedeljska tekma, tokrat pa je bil prestavljen na soboto, kar je naenkrat odprlo možnost, da pa se udeležim teka v svojem domačem kraju. Seveda je malo neumno odteči dve tekmi v enem dnevu, vendar za večerno sem se tako ali tako že prej odločil, da je ne bom šel na polno, le nisem še natanko vedel, kako to izvesti. Obljubil sem, da pridem, obenem pa sva z Jasmino vprašala tudi Elija, če bi sodeloval, tako kot na Malen kraškem maratonu. Tokrat sploh ni rekel ne, temveč zakričal od navdušenja.

Sedaj ko smo štirje je vseeno malo drugače. Dela je precej več, časa pa seveda manj. Več je tudi usklajevanja, organizacije, zato sva se z Jasmino povsem logično odločila, da grem na Ratitovec sam. Poklical sem Mirana, če lahko prisedem, ko bo šel skozi Medvode proti Železnikom. “Ni problema.”

Vremenska napoved za soboto je bila obetavna – delno jasno z občasno povečano oblačnostjo. Pred tekmami vedno malo slabše spim in tudi tokrat sem se okoli dveh ponoči zbudil, da sem šel na stranišče. Tup, tup, tup… “Kva je pa to… Ja a še ni nehal padat?”, sem bil začuden. “Dobr, sej nej zdele, da jutri nau.” Zaspal sem nazaj in se zbudil nekaj minut pred pol šesto. Pogledal sem ven, da bi videl, ali je morda že sončni vzhod. Še enkrat sem si moral pomencati oči, da sem dojel, da je še kar deževalo. Ne deževalo, lilo kot iz škafa! “Delno jasno… Pa kaj še!”, sem si mislil.

Skočil sem k Pečjaku po kruh za Jasmino in Elija, nato pa se počasi spakiral za tekmo. Seveda sem večino postoril že večer prej, vendar sem v ruzak dal le kratke hlače, kratko majico in pa dolgo majico za to “delno jasno” vreme. No, zjutraj sem temu paketu dodal še dolgo trenirko, jopico in pa dežno jakno.

Ob pol osmih smo krenili iz Medvod in bili v Železnikih povsem dovolj zgodaj. Tudi štart teka je bil prestavljen na malo prej – 9:00. V Železnikih navadno mrgoli ljudi, srečaš tudi konkurenco, tokrat pa je bilo že pred štartom bolj ali manj mrtvo vzdušje. Nikjer ni bilo nobenega. Nič mi ni bilo jasno. Z Miranom sva šla po štartne številke, oddala nahrbtnika za na vrh in se pripravila za štart. Marina se je vmes odpeljala na Prtovč s kombijem, kar nama je obema kasneje skrajšalo dolgo pot v dolino. Si ne predstavljam, da bi jo opravil peš.

Ogreval sem se kar malo v dvorani, nato pa še zunaj. 15 minut je bilo povsem dovolj. Le tri minute do štarta tam ni bilo še nikogar. Pravzaprav sem bil prvi, ki se je postavil tja, pa čeprav sem vedno med zadnjimi. Pred štartom sem pogledal še nazaj in videl, da nas je tako čez palec kakih 40 “komadov”. Nisem mogel verjeti… Tek na Ratitovec je vedno veljal za eno najbolj prestižnih gorsko tekaških preizkušenj, sedaj pa je po vzdušju vse skupaj bolj podobno majhni vaški tekmi. Pravzaprav niti ne vem, kaj botruje temu. Organizacija je daleč od slabe, vsaj z mojega vidika. Prej bi rekel, da je gorski tek pač težak šport in Ratitovec je ena izmed težjih preizkušenj v tej panogi. Ljudje imajo raje traile, kjer ni toliko klancev, lokacije so nove ipd. Vse to je tudi za razumeti, pa vendar bo zaradi tega gorski tek izumrl ali kako? Nimam odgovora na to.

Po štartu sem takoj potegnil naprej. Prva dva kilometra potekata po ravnini, kjer sem od ostalih relativno hitrejši. Takoj sem si želel narediti razliko, kar mi je tudi uspelo. Držal sem močan tempo in nisem popuščal niti v klanec. Spodnji del Ratitovca je precej valovit, saj vzpone večkrat prekinejo kakšne ravnine ali pa celo kratki spusti. Vse mi je uspelo preteči v solidnem tempu in na Prtovč sem pritekel le nekaj sekund za vmesnim časom, ki sem ga dosegel lani, ko sem tekel rekordnih 59:04. Obet je bil dober, morda celo za nov rekord, a sem se potem zaciklal v nek svet razmišljanja o več stvareh. Ravno z Miranom sva se kasneje po tekmi pogovarjala o tem in rekel je, da se mu je zgodilo enako. Bilo je enostavno dolgčas na progi. Nikjer ni bilo nobenega navijača, razen prostovoljcev oziroma katerega od organizatorjev na okrepčevalnicah. Jaz sem imel udobno prednost, Miran pa tudi, zato je povsem logično, da ti motivacija za visok ritem preprosto pade. Ko začneš torej razmišljati o drugi stvareh, kot so pekoče noge in globoko dihanje, takrat verjetno ne greš več na polno.

Na vrh sem torej prišel v 1:00:40, kar je še vedno odličen čas, vendar sem zaostal dobro minuto in pol za svojim lanskim časom. Na vrhu bi se tudi izgubil, če ne bi vedel, v katero smer je cilj. Bila je tako gosta megla, da se ni videlo nikamor. Navadno je tudi na vrhu Ratitovca izjemno vroče, tokrat pa sem že kmalu segel po suhih oblačilih iz nahrbtnika. Bilo mi je celo žal, da sem dežno jakno pustil spodaj v kombiju, misleč da na vrhu ne bo tako hladno. Figo, pihalo je, bila je megla in posledično mraz. Vsi smo se zaradi tega strpali v kočo in po nekaj pogovora odrinili v dolino.

Navzdol smo šli po drugi poti, kot gor, in sicer preko pašnikov “čez Razor”. Lani so bili razgledi tako lepi, tokrat pa sem komaj čakal, da pridemo do gozda, da bi me nehalo zebsti. Po poti seveda ni bilo dolgčas in kot bi trenil smo bili pri kombiju na Prtovču. V dolini smo se navadno tudi kopali ali bolje rečeno hladili v Selški Sori, tokrat pa me je pogled na reko prej zmrazil, kot pa kaj drugega.

Za malico sem tokrat namesto šmorna (carski praženec) vzel pasulj, za kar mi ni bilo žal. Vedno sem jedel “pocukrano” izbiro, tokrat pa raje slano, saj mi je bolj pasala. Podelitev kar ni bilo konec in vmes se je celo razjasnilo. Verjemite ali ne, domov sem prišel z opečenimi stegni, zjutraj pa bi najraje s seboj vzel bundo.

Po podelitvi sem povabil Mirana in Marino na kratek obisk, da pogledata našega korenjaka Emanuela. Skočil sem po sladoled in zmazali smo skoraj celo banjico. Elija seveda ni mogel, da ne bi pokazal vseh svojih veščin skakanja po trampolinu, poleg tega pa še svojih posejenih rožic. On bi pokazal res vse. Čas je hitro minil in ko sta naša obiskovalca šla, sva se z Elijem odločila, da bova še pokosila zelenico. Letos sem ga malo vključil v to delo, tako da sedaj hodi ob meni in drži kosilnico z eno roko, vmes pa mi odmika razne stvari, ki ležijo po vrtu, torej kako žogo, lopar, stole ipd. Prav usklajena ekipa sva. Prej je sicer vedno rada kosila Jasmina, sedaj pa bo za kako leto to spet moje opravilo. Ste se kdaj vprašali, zakaj ženske tako rade kosijo. Vedno ko vidim nekoga, da kosi travo, ima v 75% kosilnico pred seboj ženska.

Po košnji pa je bil počasi že čas za odhod na otroški tek. Tudi Elija je oblekel svoj dres in se že pred hišo raztegoval. Tako je posrečen, ko oponaša mene, kako se ogrevam pred treningom. Midva sva šla dol s kolesom, Jasmina in Emanuel pa z vozičkom. Seveda smo prišli dovolj hitro, poleg tega pa so prestavili tek za 10 minut. Ozrl sem se po prizorišču in ljudi je bilo ogromno. Program je bil res pester, saj se je povsod nekaj peklo, igralo, skakalo ipd. Bila je “žogarija”, kjer so med seboj igrale ekipe iz občinskih šol, za njih pa so navijale “prave navijačice”, potem so bili postavljeni napihljivi tobogani za otroke ipd. Skratka, dogajanja in ljudi ni manjkalo. To videti je bilo prav navdušujoče.

Bližal pa se je start za Elija. Na Cici teku so morali otroci preteči le 200 metrov, kar je ravno dovolj za njih. Štart je bil drugje kot cilj, tako da smo se sprehodili malo stran. Elija je malo zamudil štartni pisk, saj ni vedel, kaj točno to pomeni. Ko je dojel, da je to znak za “gas”, je udaril tak šprint, da ga Jasmina sploh ni mogla loviti, tako da sva hitro zamenjala vlogi “vozičkarja” in navijača. Do cilja sem ga tudi jaz komaj ujel. Vsak izmed otrok je na ciljni črti prejel sok, liziko in pa medaljo. Res lepo. Elija je bil seveda navdušen. Kmalu je prišla še Jasmina in prav ponosen je bil, ko mu je čestitala.

Zatem smo odšli še do trgovine, nato pa se je speči Emanuel prebudil, kar je pomenilo le eno – gremo domov na malico. Takoj, ko on odpre oči, ga zagrabi silna lakota in nič na svetu ni bolj pomembnega. Jasmina in Emanuel sta šla tako domov, jaz in Elija pa sva ostala spodaj, saj si je Elija želel spuščanja po toboganu. Po dobri uri divjanja sem rekel, da je čas za odhod, saj je bila ura že 15 do osmih. Za Elija je to čas, da se pripravi na spanje, zame pa je bil čas, da se še enkrat v dnevu ogrejem za tekmo. Doma sva bila ravno pravi čas, da sem lahko popazil Emanuela, ko sta se Jasmina in Elija kopala.

Ob 20:18 sem si še na klopci pred garažo zavezoval tekaške copate, vendar sem bil čez nekaj minut že v bližini štarta. Malo sem se ozrl po konkurenci, da bi videl, koliko se bom kaj naprezal. Med vsemi je najbolj izstopal Dino, za katerega vem, da ponavadi “deseto” odteče med 33 in 34-imi minutami. Nisem bil prepričan, ali bom lahko držal tak tempo, saj so bile moje noge utrujene.

Po kakšnih dveh kilometrih sem ugotovil, da do cilja ne bom imel težav. Dinu sem rekel, da nimam nobene težnje po zmagi, tako da si me ne rabi jemati kot konkurenco. Dejal sem, naj zastavi svoj tempo, ker mu bom jaz le sledil in mu na koncu, v primeru, da seveda zdržim, prepustim zmago. Res nisem videl smisla, da bi se kuril le nekaj dni pred svetovnim prvenstvom, četudi za ceno zmage. Slednja mi pravzaprav pomeni vse manj.

Naravnost užival sem med tekom po domačih cestah, kjer treniram ob jutrih. Tokrat mi ni bilo treba teči po pločnikih, temveč smo vse ovinke lepo posekali, spredaj pa se je vozil še avto. Z Dinom sva po dobrih dveh kilometrih ostala sama, tako da sem mu namignil, da je sedaj brez konkurence. Vzdušje je bilo krasno, saj se je ob progi zbralo kar nekaj ljudi. Veliko jih je navijalo tudi zame. “Ajde Bečan, ajde, dejmo…”, se je slišalo na vsakem ovinku. “Joj, ko bi vi vedeli, kje sem že bil jaz danes, ni dobro in nočem, da bi šel na vso moč”, sem si mislil.

Niti enkrat me ni zasrbelo, da bi spremenil načrte in pobegnil naprej. Imel sem dovolj rdeče cone za tisti dan in raje sem užival še naprej. Dejansko sem spoznal, kako malo počasnejši tempo je potreben, da človek v popolnosti uživa na tekmi. Dinu sem večkrat podal kak napotek, kdaj bo kakšen klanček ali pa oster ovinek, on pa mi je rezal zrak, tako da sva res dobro sodelovala. Po drugi strani se je že dodobra zmračilo, kar je atmosfero naredilo še bolj posebno. Začeli smo še čisto po svetlem, končali pa v mraku.

Na Senici sva prvič prehitela tudi nekaj tekačev, ki so sodelovali na krajši, 5-kilometrski progi. Tudi slednji so naju vsi spodbujali. Na vrhu pri krožišču sem rekel Dinu, da ga do cilja čaka le še spust. Pognal je še malo bolj, vendar vmes sva si izmenjala nekaj smešnih besed, tako da tudi on očitno ni tekel povsem na limitu.

Na sredini klanca mimo lekarne sem predlagal, da se pred ciljem primeva za roke, pomagava publiki, nato pa ga potisnem predse v cilj. In res, kot dva zakonca sva z roko v roki tekla po ciljni ravnini, mahala naokoli, kakih 10 metrov do cilja pa sva se spustila, svojo roko sem prislonil na njegov hrbet, ter ga porinil v cilj. Namesto šprintanja in pekočih nog ter pljuč kot posledico, sva se tako nekaj sekund po prečkanju ciljne črte spočita objela in si čestitala. Krasno! Marsikdo bi morda raje videl drugačen scenarij, pa vendar sem mnenja, da je na takih prireditvah potrebno spodbujati sodelovanje, ne pretirano tekmovalnost. Drugače je na tekmah, kamor hodim “za res”. Tam ne bi niti slučajno prepustil komu mesta pred seboj.

V cilju sem dal še dva intervjuja, potem pa se iztekel do doma, se hitro stuširal in popazil spečega Emanuela, dokler Elija ni zaspal ob Jasmini. Nekaj minut pred deseto sem se odpravil nazaj dol na podelitev, vendar tokrat kar s kolesom. Dovolj korakov sem naredil tisti dan.

Tek na Ratitovec in Nočni tek Medvode sta bili tako zadnji tekmi pred odhodom na svetovno prvenstvo v gorskem teku v Innsbrucku, kjer bom tekmoval na dveh progah, vertikalu in “gor-dol”. Morda nisem pripravljen, kot bi si sicer želel, a verjamem, da bom s pametno taktiko dosegel zadovoljiv rezultat.