Julij je bil letos zame morda manj tekmovalno obarvan mesec vendar znova mi je uspelo nekaj, kar sem sicer v prejšnjih letih opravil z lahkoto – postal sem državni prvak v teku “gor”. Za “ogrevanje” ali bolje rečeno test forme sem dva tedna prej nastopil še na dveh močnih, meni že zelo poznanih tekmah v Italiji, in sicer Piz Tri Vertikal in Fletta Trail. Na prvi sem se sicer odrezal najslabše doslej, tako s časom, kot uvrstitvijo, vendar pa mi je dan zatem uspel zelo dober nastop na drugi, tako da sem z optimizmom zrl na naše državno prvenstvo, ki se je premierno odvijalo na Poreznu.
Sprva sem kar malo razočaran nad seboj, da sedaj tako poredko sedaj pišem bloge. Resnično bi rad imel izčrpne spomine na stara leta, zato se moram volj potruditi, da ujamem pomembne mejnike. Je pa pomemben mejnik tudi Emanuel, zato je nekako logično, da sem sedaj malo manj aktiven na področju blogov in vlogov. Človek dejansko ni stroj, ki bi delal, kot mu veli njegov gospodar, ob okvari pa mu samo popravil in zamenjal dele. Človek mora počivati, tako telesno, kot umsko, in čeprav se zdi, da pisanje ni ravno naporen “šport”, je še kako mentalno zahtevno. Dejansko zvečer, ko gresta Jasmina in Emanuel spat, raje skupaj z Elijem pogledam ene traktorje na računalniku, kot pa kaj ustvarjam. Prav rabim takšen odklop od obveznosti.
Kakorkoli, sedaj smo na dopustu in čez dan je moj um zaposlen pretežno za nadziranje Elija, ko se igra v vodi, tako da zvečer in ob dnevnem spanju z lahkoto napišem kak blog.
V Malonno, torej na Piz Tri Vertikal in Fletta Trail sem znova povabil tudi svojo poročno pričo, ki je bil tam z mano že dve leti nazaj. Lani je šla zraven Jasmina, letos seveda to ni možno, jaz pa sem rad v družbi. Sicer ga večkrat povabim, tokrat pa je imel dejansko čas. Juhu! Nekaj dni prej se je prijavila tudi Klara, tako da je bila moška energija malo ukročena. S Frankom se res stalno hecava in vesel sem, da imam takega prijatelja.
Iz Medvod smo tokrat krenili malo pozneje kot običajno in stali v gneči že mimo ZOO-ja, vse do nekdanje cestninske postaje na Logu. Pot je nato tekla brez težav, razen od izvoza iz avtoceste in nadaljevanju poti proti severu se je znova “zaštopalo”. Na koncu smo se vozili res zelo dolgo in prišli celo po zaključku večerje. Lačni sicer nismo ostali, vendar pojedli smo še tiste zadnje drobtinice, ki so ostale. Sledila je še vsakoletna ceremonija, ki je bila tokrat še bolj slavnostna, saj je bila na sporedu 60. obletnica tekem. Ob tem se dejansko vidi, da mesto živi skupaj s to tekmo.
Tudi besede, ki jih je sicer na koncu vikenda izrekla punca, ki ureja vse potrebno v zvezi s povabljenimi tekači, so imele vsaj zame veliko težo – “Thanks for being bere, because without you, there would be no show”. Velikokrat smo namreč “povabljenci” smatrani kot “ah, teli so pršli pa majo vse zastonj”, vendar v Italiji temu ni tako. Oni z močno konkurenco znajo dodati tekmi vrednost, zaradi česar je skozi leta le še bolj cenjena. Tukaj tiči tudi razlog, zakaj se toliko udeležujem tekem v tujini, predvsem Italiji. Četudi sem bil recimo nekje sedaj tudi že štirikrat, grem tja zaradi tega, ker je preprosto vrhunsko organizirano, da pa seveda o vzdušju ne govorim.
V apartma smo prispeli šele ob enajsti uri zvečer, kar je mnogo prepozno za optimalno pripravo na tekmo, predvsem pa ob dejstvu, da smo bili na poti od dveh. Vendar takšen je tam sistem in vsi atleti prisustvujejo pri teh ceremonijah. Se pa tukaj pokaže, kakšni “večernjaki” so Italijani, sicer še vedno milejši od Špancev, ki začnejo večerjati ravno ob deseti uri zvečer, vendar ob dejstvu, da so se že meni zapirale oči, številni otroci pa so se tam na trgu igrali in lovili, se tega ne da ovreči.
Piz Tri Vertikal
Nasploh je bil vikend zaznamovan z vročimi temperaturami, kot praktično vsako leto doslej, z izjemo enega, ko so celo nekajkrat zamaknili štart traila zaradi močnih neviht. Jutro je bilo tako precej soparno, z meglicami po vrhovih, kar je v kombinaciji z “rdečo cono” obetalo pravi kotel.
Po zajtrku smo morali kar hitro do štarta, ki je bil v gorski vasici nad mestom. Avto sem parkiral na identičnem mestu kot vsako leto. Procedura mi je sedaj že povsem poznana in točno vem, kje in kdaj se bom ogreval.
Tokrat so se na štartu res zbrala sama znana imena, zato si nisem delal utvar, da bom ponovil lansko 4. mesto, sem si pa jasno želel dobrega rezultata. Začel sem preudarno in po nekaj minutah stopnjeval svoj tempo, ki se je kmalu tudi ustalil v smislu, da se tekmovalci nismo več toliko prehitevali med seboj. Zasidran sem bil okoli 10. pozicije, kar sem smatral kot dobro.
Polovico vertikala, torej prvih 500 višincev, sem premagal nekoliko počasneje kot lani, vendar sem se počutil dobro. Bilo mi je sicer težko, ampak korak je stekel. Dejansko vertikali minejo kar hitro, pa čeprav 1000 višincev ni ravno malo.
Na okoli 700 višincih sem postal že kar utrujen, kar je logično, saj je vertikal zelo intenzivna in zahtevna izkušnja. Eden izmed tekmovalcev me je tudi prehitel, a se nisem dal in držal njegov tempo. Kakih 150 višincev pred ciljem pa me je čakal Frank s plastenko vode, katero sem si zlil za vrat. Dejansko me je hladna voda prerodila. S precej dobrimi občutki sem se tako lotil še zadnjega dela, ki je poimenovan kot “cona smrti”, saj je naklonina brutalna. Ciljna “ravnina” se zdi skorajda navpična. Tokrat nisem imel moči za ciljni šprint, v katerem bi sicer lahko pridobil štiri mesta, tako da sem tekmo zaključil na 12. mestu s časom nekaj nad 36-imi minutami. Kot sem že omenil, tako čas, kot uvrstitev sta bila najslabša doslej, vendar nastop sem ocenil za soliden po vseh težavah, ki sem jih imel v zadnjem času.
Na cilju Piz Tri Vertikala je dejansko zelo lepo in človek bi kar posedal tam gori. V mojem “jacuzziju”, ki ima sicer okoli 10°C, sem našel družbo tudi v enem izmed Maltežanov, ki je bil zelo komunikativen in prijazen. Skupaj s Frankom sva prijetno klepetala z njim, vse do trenutka, ko so se domačini začeli voziti v dolini z avti oziroma džipi. V enega izmed njih sem seveda želel skočiti tudi jaz, saj je 1000 višincev spusta malo preveč za na dan pred naslednjo, mnogo daljšo preizkušnjo.
Svojo rit sem zbasal v prtljažnik Fiat Pande, v kateri se nas je peljalo kar 9! Saj poznate ta mini, a še kako okreten in priročen avto… Mišljen je bolj za štiri osebe in kak ruzak zadaj, ampak očitno se da kapaciteto konkretno povečati. Vožnja je po pričakovanjih trajala dobrih 45 minut, a bila kontra pričakovanjem glede udobnosti – popolnoma udobna.
V dolini smo se odločili, da gremo takoj na kosilo, saj je bila ura že temu primerna. S Frankom sva zagrizla v vrhunske hamburgerje in spila vsak po eno pivo. Bilo je dobesedno žareče – 33°C. Komaj sem čakal hladen tuš in malo počitka. Frank je celo zaspal, jaz pa sem malo delal na računalniku. Pozno popoldan pred večerjo sem odšel na polurni iztek po poti ob reki, na koncu pa smo se vsi dobili na standardni lokaciji za kopanje v tej isti reki. Kako osvežujoče je bilo to… Poleti se najraje ohladim na tak način, da se vržem v naravno hladno vodo, pa naj bo to reka ali jezero.
Ura je bila že toliko, da se nam ni splačalo iti nazaj v apartma, temveč smo počakali na večerjo kar v mestu. Za razliko od petka, smo bili tokrat tam prvi. Bil sem že sestradan, predvsem pa sem vedel, da moram veliko jesti, saj me je naslednji dan čakal dolg trail, predvsem pa visoke temperature, ki še dodatno izčrpajo telo.
Ceremonija je bila tokrat še daljša, saj je Fletta Trail še pomembnejša preizkušnja od vertikala. Poleg klasičnih govorov in videov od preteklih izvedb, so predstavili celo modno kolekcijo lokalne kreatorke oblačil, med drugim pa so natančneje predstavili vsakega izmed elitnih tekmovalcev. Spati nismo šli tako nič prej, kot v petek.
Fletta Trail
Žal je bilo naslednje jutro potrebno prej vstati, saj je bil štart Fletta Trail ob 9:35. Čudna ura, ja, vendar ob 9:30 so na progo krenile ženske, 5 minut za njimi pa mi. Tako kot se za Italijane spodobi, vsak izmed elitnih tekmovalcev je bil posebej poklican na štart. Res znajo narediti “show”.
Štartal sem zelo previdno in zelo počasi, tam nekje okoli 20. ali 25. pozicije. Progo točno poznam in vem, da štart ni ozek, predvsem pa da je trasa zelo dolga, zaradi česar se ni pametno zagnati. Po kakem kilometru, ko se trasa iz vzpona prevesi v rahel spust, sem začel prehitevati. Na položnem vzponu sem nadaljeval svoj “pohod” in prehitel šel nekaj tekmovalcev, ki so začeli prehitro.
Po približno dveh kilometrih se je (končno) začel tudi bolj resen klanec, kjer se z lahkoto pridobil še nekaj mest. Počutil sem se odlično, a se nisem pustil zavesti v teh občutkih. Vsako prenagnjeno odločitev lahko na takšni tekmi drago plačaš.
Z enim izmed Italijanov sva se zaradi razgibane konfiguracije stalno menjala, in sicer, jaz sem bil boljši navkreber, on pa na spustih. Začeli smo prehitevati tudi ženske, ki so, kot sem omenil že prej, štartale malo pred nami. Skratka, dolgčas na progi mi ni bilo. Dobro voljo je dvignil še Frank, ko je z gelom moral teči za mano, da mi ga je predal. Šlo mi je dejansko zelo dobro in na vzponu sem le pridobival.
Pod prvim vrhom trase se naredi nekakšna pentlja, kjer lahko tekač vidi tudi tiste, ki so kakšno minuto ali minuto in pol spredaj. Tudi moje oko se je usmerilo na tekmovalce pred menoj in ko se isto točko prečkal tudi sam, sem s, pomočjo ure ugotovil, da sem dobro minuto zadaj za favoriti. “Ni slabo”, sem si mislil in z dodatno motivacijo suvereno nadaljeval naprej.
Preden nas je trasa pripeljala do najvišje točke, je sledil tudi krajši spust, na katerem sem skušal teči čim bolj sproščeno in brez “nabijanja” nog. Ob ponovnem prehodu v klanec so se noge odzvale odlično in lahko sem nadaljeval v močnem tempu, pri čemer sem prehitel tudi enega tekmovalca.
Na spustu iz najvišje točke trase me je kmalu prehitel prej omenjeni Italijan. Švignil je mimo mene in si do cilja pritekel kar 2 minuti. Na tej točki moram biti povsem odkrit in priznati, da mi njegov preskok od lani ni ravno logičen. Zadnja 4 leta sem ga kadarkoli “pihnil” na klanec, na spustih sva bila običajno enako hitra, medtem ko je letos na italijanskem državnem prvenstvu tekel ob boku z najboljšimi, mene pa “nascal” na tem spustu kot za šalo. Kakorkoli, jaz imam čisto vest in upam, da jo ima tudi on, čeprav mi je tak napredek v primerjavi s prejšnjimi leti nelogičen.
Spuščal se nisem slabo in do cilja prehitel še dva tekmovalca. Pozna se, da delam tudi veliko treninga po ravnini, zato mi višje hitrosti in daljši korak nista tuja. V cilj sem tako pritekel kot 7., s podobnim časom kot lani. Bilo pa je res izjemno vroče, zato sem moral stalno paziti na hidracijo, poleg tega pa sem se skušal čim več polivati, četudi z izotonikom, da sem krotil pregrevanje telesa.
V cilju sem bil vesel in zadovoljen. Končno mi je uspela tekma, na kateri sem se počutil močno in temu je bil primeren tudi rezultat. S pozitivnimi misli je tako hamburger, na katerega sva znova odšla s Frankom, še bolj teknil. Morali smo edino počakati še na podelitev v mestu. Pri 36°C so pri zmagovalcu tako dolgo “bruhali” ogenj, da smo zašvicali vsi na odru, poleg tega pa še marsikdo izmed gledalcev.
Tokrat na poti ni bilo zastojev, zato smo bili ob povsem normalni uri doma. Letošnji Fletta Trail bo tako ostal v lepem spominu.
Državno prvenstvo v gorskem teku – disciplina “gor”
Dva vikenda kasneje me je čakala pomembna tekma na domačih tleh, in sicer državno prvenstvo v disciplini “gor”. Prvič se je slednje odvijalo v sklopu Teka na Porezen, ki je lani doživel premierno izvedbo. Ta tekma me je mikala že lani, zato je bilo državno prvenstvo le pika i za potrditev nastopa. Ne vem zakaj, vendar takšne tekme iz samega centra mesta na vrh “hišnega” hriba, kot je Porezen za Cerkno, me zelo privlačijo.
Za razliko od preteklih let, ko sem lahko že na štartu napovedal, kdo bo na stopničkah in v kakšnem vrstnem redu, sem bil tokrat predvsem zase zelo negotov. Jasno, da je bila cilj zmaga, vendar ob Klemnovem napredku in moji nestabilnosti v formi, nisem bil ravno siguren v ponovitev osvojitve naslova državnega prvaka.
V Cerkno sem se odpravil sam, saj je bila podelitev na vrhu Porezna, torej na cilju in čakanje v dolini bi bilo za Jasmino, Elija in Emanuela predolgo. Po dolini se je valila megla, vendar ni bilo preveč soparno. Pred štartom smo lahko uzrli svoj cilj, ki je bil kar 1300 metrov višje. Daleč nad nami se je pojavil s soncem obsijan Porezen (1630 m). Res je deloval zelo oddaljen, vendar sam sem bil prepričan, da bo tekma trajala okoli 55 minut, torej niti uro ne.
Ogreval sem se minimalno in po dolgem času vzel “šus” – mešanico gvarane za poživitev. Na štartu sem bil dejansko zelo nesiguren, a sem bil pripravljen, da grem globoko v rdeče, da se otresem konkurence.
Prvih 200 metrov nas je trasa peljala po asfaltu in nato zavila na klanec, ki se je kmalu prelevil v “singelco”. Tekli smo mimo enega spomenika in razgled nad mestom zapustili po poti v gozd. Trasa se je nato menjala po travnikih, gozdom in tudi nekaj asfalta. Nazaj nisem nikoli pogledal, sem pa poslušal dihanje tekmovalcev za menoj. Pravzaprav sem konkurenco za zmago videl le v Klemnu.
Po kakšnih desetih minutah se je zvok dihanja oddaljil, kar je pomenilo, da sem naredil nekaj razlike. Moram priznati, da sem takrat konkretno pritisnil, saj sem hotel teči sam. Čim imaš tekmovalca tik za teboj, bo slednji lažje grizel, kot pa če ima nekaj zaostanka. Nadaljeval sem dobro, na nekoliko strmejšem delu pa sem znova zaslišal dihanje za seboj. Klemen se mi je približal, zato sem moral znova bolj v rdeče, da slučajno ne bi ujel priključka.
Po 30-ih minutah teka sem se uspel otresti tudi Klemna in bil sem prepričan, da me do vrha ne bo več ujel. Korak sem imel kar poskočen, predvsem pa mi je ustrezala trasa. Čeprav je trasa do vrha dolga le 7,4 kilometra in premaga skoraj 1300 višinskih metrov, ter ima tudi dva krajša spusta in nekaj vmesnih ravnin, se da vzpon zelo tekoče preteči. Strm je le zadnji del, vendar takrat sem lahko dal vse od sebe in se mi ni bilo potrebno “šparati”.
Omenjene vmesne ravnine nisem izkoristil za počitek, temveč sem tempo še dodatno navil, saj sem želel izkoristiti lahkoten korak. Na strmih vzponih sem se trudil vzdrževati visoko frekvenco teka in tako varčevati z močmi ter obremeniti srčno-žilni sistem. Ura je hitro vrtela polje z višinci in kmalu sem uzrl dolg in strm travnik oziroma pašnik, na koncu katerega je vrh Porezna.
Strmine sem se lotil previdno in jo začel z nekaj rezerve. V kolikor bi se takega klanca lotil prehitro, bi me lahko zakisalo in lahko bi le shodil, česar si nisem želel. Pravzaprav tudi v tem primeru ne bi bilo nič narobe, saj je bilo vse do vrha tako strmo, da s hojo ne bi izgubljal prav veliko, morda celo nič.
Pod vrhom se je nabralo tudi nekaj več gledalcev in vzdušje je bilo prav prijetno. Z vrha, ki sem ga dosegel povsem v okviru pričakovanj v času 52:39, sem se moral spustiti le še do koče, ki leži nekaj deset višincev pod vrhom. Zaradi lanskih izkušenj in pa dejstva, da gre za državno prvenstvo v gorskem teku, so se organizatorji odločili, da cilj ne bo na vrhu, temveč pri koči. Ta spust, ki sem se ga lotil zelo ležerno, saj je bil posejan s skalami, mi je vzel slabi dve minuti in pol, nato pa sem se lahko veselil novega naslova državnega prvaka.
Verjemite ali ne, počutil sem se kot bi zmagal na svetovnem prvenstvu. Res sem bil vesel, da mi je uspelo zmagati in odteči tako kot znam, predvsem pa da v trenutku, ko mi je bilo že res težko, nisem odnehal.
V ciljnem prostoru je bilo poskrbljeno za vse in do podelitve smo lepo klepetali. Letos sem dobil tudi posebno nagrado, in sicer “laufarja”, pustno masko, ki je značilna za Cerkno. Zelo všeč je bila doma tudi Eliju. V dolino sem se vrnil s Klemnom in njegovima staršema, ki so mi tudi skrajšali spust, saj sem se del poti peljal z njimi. V dolini je sonce dodobra segrelo ozračje, zato sem komaj čakal, da smo se odšli ohladit na izvir ob Savi.
