Verjetno veste, da treningu gorskega teka poleti rad dodam vožnjo na kolesu. še posebno v teh vročih dneh še kako prija vetrič ob hitrejšem premikanju skozi zrak. Letos sedim na nečem novem! Po dobrih 1500 kilometrih lahko brez dvoma podam mnenje o vožnji na svojem novem kolesu. Po enajstih letih je bil namreč čas, da sem svojo dokaj dotrajano “belo damo” zamenjal z vrhunskim biciklom. Sedaj obračam pedala na povsem novem modelu Scott Addict 10. Kljub temu, da ga je ravno tako treba poganjati, je udobje med vožnjo povsem neprimerljivo. Povrhu vsega pa je še tako lep, da ga je skoraj škoda za v dež. Malo heca, tudi nevihta me je letos že dobila. Pa pojdimo na vse detajle…
Kako sem sploh prišel do ideje o menjavi kolesa? Sredi zime, ko sem gonil na trenažerju, o tem nisem razmišljal. Tam nekje v aprilu sem cestno kolo odklopil iz trenažerja in kaseto premontiral na cestni obročnik. Že pri menjavi so mi zobniki čudno preskakovali po verigi oziroma orodju za odstranjevanje. “Eh, že dolg nisem menju pa sem iz vaje očitno”, sem si mislil. Zatem sem se usedel na kolo in se odpravil na prvo “zunanjo” vožnjo v letu 2023. Vse je potekalo normalno, dokler se nisem ustavil na krožišču in čakal, da se lahko vključim. Ob “luknji” sem hitro skočil v krožišče, a pri tem skoraj zgrmel s kolesa. Seveda sem ob pospeševanju vstal, da bi lahko generiral višjo silo na pedala, a kaj ko je ketna dobesedno preskočila po verižniku, jaz pa sem zagonil v prazno. K sreči sem se ujel in nadaljeval, čeprav mi ni bilo jasno, kaj se je ravnokar zgodilo.
Znova sem se peljal povsem normalno, dokler nisem prišel do kratkega klanca, ki sem ga hotel “preskočiti”, da bi obdržal hitrost. Znova sem vstal in pritisnil malo močneje. Tokrat je bila tanka meja med nesrečo, saj se mi je pripetilo enako, kot nekaj minut prej na krožišču, le da sta bila sedaj tik za menoj dva avtomobila. Bilo je, kot bi mi utrgalo gonilko, znova pa sem “brcnil” v prazno. Še dobro, da sem precej vešč kolesa, da sem se ujel, sicer bi padel direktno pod avto.
“OK, to pa nekaj ni uredu”, sem si rekel. Odločil sem se, da na tej vožnji ne bom več “abzical”, naslednji dan pa kolo peljem na servis. Bil sem prepričan, da je veriga nekoliko raztegnjena in bo potrebna le menjava, ob klicu serviserja pa me je skoraj kap. Dejansko sem mislil, da imam kolo popolnoma uničeno…
Kaj je bilo? Serviser mi je rekel, da sicer tako raztegnjene verige v življenju še ni videl, seveda pa je slednja povsem poškodovala tudi sprednji in zadnji verižnik. “OK, bomo pač menjali”, sem si mislil. Bil pa je še veliko večji problem, in sicer ob razdiranju gonilke, se mu je celoten insert oziroma ležišče ležaja, začel vrteti, kar je pomenilo, da je bilo vse skupaj zanič. V kolikor bi šlo za aluminijast okvir, seveda to ne bi bila taka težava, saj se da dele pač zavariti, moj okvir pa je karbonski. “Popravilo je verjetno zelo težko in pa drago”, je nadaljeval serviser. Moja denarnica se je v mislih že začela tanjšati. Popravljati 11 let staro kolo in vlagati več kot 500 ali 600 evrov se mi ni zdelo smiselno, še posebej ker sem v zadnjih dveh letih dal dvakrat po 300 evrov za servis. Za ves ta denar bi torej imel že novo kolo.
Sprva sem še razmišljal o popravilu, a sem se kmalu usmeril v iskanje novega. Preučil sem več možnosti, spomnil pa sem se tudi na sodelovanje “tria”, ki mi je priskočil na pomoč pri oskrbi z opremo za turno smučanje. Govora je o podjetjih Pohištvo Iskra, ki me že več let vsako leto podpre, in pa Proloco Trade, ki je uradni uvoznik Scott koles in vseh artiklov te znamke nasploh, ter kolesarskemu centru Grašca.
Hitro smo se dogovorili in uskladili glede sodelovanja, na meni pa je bila izbira kolesa. Slednja so danes seveda bistveno dražja, kot so bila dobrih 10 let nazaj. Moje prvo cestno kolo je bilo iz Hervisa, dobil pa sem ga od staršev za birmo. Spomnim se, da je takrat tisto kolo stalo 890 evrov. Šlo je za Fuji cestno kolo z aluminijastim okvirjem, karbonskima vilicama ter Shimano Ultegra opremo. Kolo mi je odlično služilo, čeprav sem se že prvič, ko sem se usedel nanj, zvrnil po klancu na dvorišču. Nisem bil vajen balance. Od birme sem seveda še malo zrastel, in sicer za točno 14 centimetrov, zato je kolo v velikosti “56” ali “L” postalo premajhno.
Tudi oče si je želel menjave svojega Focusa, tako da sva v kolesarski trgovini A2U skupaj kupila enaki karbonski Fondriest kolesi z opremo Campagnolo Veloce. Oba sva kolesi nadgradila z boljšimi obroči, za kar sva doplačala 200 evrov. končna cena je bila tako 1400 evrov za kolo, pri čemer sem pol zneska svojega novega kolesa plačal sam. Že takrat so torej kolesa dobila malo na ceni. Spomnim se, da so bila v tistem obdobju najboljša kolesa tam med 6 in 8 tisoč evri, kar se mi je zdelo astronomsko.
Pa danes? Dejansko sem še vedno pravi “revež”, pa čeprav vozim kolo, ki je vredno več kot 4 tisoč evrov. Na cesti opažam same “rakete”, ki so tako na oko vredne vsaj 6 tisoč evrov, nekateri pa verjetno tudi okoli 15. Meni je seveda vseeno, saj imam za svoje potrebe tako ali tako še predobro kolo, vendar drugega enostavno ni za dobiti. Najti kolo v moji velikosti ni tako lahko, vseeno pa si ne želim opreme nižjega ranga, saj nočem imeti kolesa stalno na servisu ter se živcirati nad škrtanjem po zobnikih.
Skupaj s Proloco Trade in trgovino Grašca smo tako našli najbolj ustrezen model zame, in sicer “Scott Addict 10 2023”, ki je bil dobavljiv takoj. Celo barvo sem lahko izbiral. Čeprav se mi ni mudilo, saj imam doma še gorsko kolo in bi se med čakanjem na novo lahko vozil pač z njim, sem bil seveda vesel tako kratkega roka dobave. Odločal sem se še med 2022 modelom, ki je imel Shimano 105 opremo, vendar sem se pustil prepričati, da je za malo denarja več, Sram Rival eTap AXS (elektronske prestave) precej boljša oprema, poleg tega pa so rezervni deli ravno tako dobavljivi takoj.
Bili smo torej dogovorjeni, da kolo prevzamem že čez dober teden. Seveda sem hvaležen gromozanskemu popustu s strani Proloco Trade in Grašca, velik del pa je prispevalo tudi podjetje Pohištvo Iskra, tako da je bilo kolo za mojo denarnico izjemno ugodno. Eno popoldne sva se tako Elija in jaz zapeljala v Križe po moje novo kolo. Kar oči so mi izstopile, ko sem ga zagledal. Malo za res, malo za hec, vsi kolesarski navdušenci smo verjetno tako impresionirani le v trenutku, ko zagledamo svoje bodoče žene v poročni obleki. Še Elija je takoj izjavil, kako lepo je kolo, ob tem pa seveda poudaril, da je njegovo najlepše. Pa saj je res. Ob izbiri barve sploh nisem okleval. Na voljo sem imel sivo različico, odločil pa sem se za zelo temno zeleno z majhnimi rumenimi pikicami. V živo izgleda bomba.
Preden sem ga prevzel, so mi namontirali še nova pedala, saj je bil ležaj v starih popolnoma uničen in so romala samo še v smeti. Doma sem namestil še nosilca za bidone in pa nosilec za Garmin Varia. Brez nje ne grem več na vožnjo na cesto. Nekaj dni je kolo nato še počivalo v garaži, nato pa sem se odpeljal z njim na krstno vožnjo. Kar smejalo se mi je, saj je bila vožnja izjemno udobna in učinkovita. Dejansko sem spoznal, zakaj so nova kolesa sedaj toliko dražja od tistih izpred 10 let. Enostavno so bistveno bolj dovršena.
Da se malo dotaknem vseh “tehnikalij”… Seveda ob nakupu vsak na začetku pogleda opremo kolesa. Okvirji so večinoma vsi že karbonski, čeprav je meni popolnoma vseeno, če bi vozil aluminijastega. Okvir mojega gorskega kolesa je iz aluminija in je verjetno le kakšnih 500 ali 750 gramov težje od karbonskega, poleg tega pa se mi ni treba bati, da bi ga ob morebitnem padcu prelomil na pol. Sam ne tekmujem, zato teža kolesa zame ne igra prav velike vloge.
Kakorkoli, moje novo kolo ima Sram Rival eTAP AXS opremo. Tisti “e” naznanja, da so prestave elektronske. Med prestavnima ročicama in zadnjim ter sprednjim menjalnikom tako ni nobenega bovdna in žice, temveč komunikacija poteka na daljavo. Prestavljanje je tako hitro in zelo natančno, saj ne pride do deformacij “medija” , torej žice. Že v preteklosti sem na račun elektronski prestav slišal same pohvale, seveda pa se najdejo nekateri, ki se jim zdi, da morajo pač nekajkrat na leto napolniti obe bateriji na menjalnikih, preveč zamudno. Kaj pa (skoraj) vsakodnevno polnjenje telefona? Tudi sam sem ju že enkrat polnil. Enostavno se snameta iz menjalnikov ter vstavita v napravo za polnjenje. Čez noč sta polni in lahko gresta nazaj na kolo, kjer znova oddelata kakih 1000 ali 1500 kilometrov.
Velika štorija pa se mi je pripetila, ko sem prvič želel prestaviti spredaj iz malega na veliki verižnik. Pri “navadnih” Sram prestavah sem vedel, kako se to naredi. Manjši potisk je za premik iz velikega na manjši verižnik, večji potisk ročice pa ravno obratno, vse seveda na levi ročici. Na desni je enako, le obrnjena vloga. Pri elektronskih prestavah pa je malo drugače. Potisk desne ročice je premik na manjši zobnik zadaj, kar pomeni težji prenos, potisk na levi pa premik na večjega. “OK, to sem dojel, ampak kako za vraga pa se prestavi spredaj”, sem se spraševal. Počutil sem se kot popolnoma “zelen” v svetu kolesarstva. Enostavno nisem mogel pogruntati, kako bi prestavil spredaj. še dobro, da se danes praktično vse najde na YouTube, tako da sem v brskalnik vtipkal “how to shift gears on the front derailleur Sram Rival eTAP AXS”. Po nekaj sekundah sem uzrl luč in se ob tem smejal sam sebi. Pravzaprav je zadeva zelo preprosta – potisk obeh ročic hkrati zamenja položaj verige spredaj. Genialno!
Samo prestavljanje med vožnjo se je obneslo kot zares učinkovito. Ni bilo ne duha ne sluha o kakršnem koli škrtanju, poleg tega pa je menjalnik prestavil nemudoma, ko sem pritisnil na ročico. Res vrhunska izboljšava navadnih prestav na žico.
Navdušila me je še ena lastnost, in sicer široke pnevmatike. Včasih sem vozil gume širine 23 mm, kasneje prešel na 25 mm in nato še na 28 mm. Vsak prehod se mi je zdel boljši, saj se je kolo peljalo bistveno bolj udobno in nič kaj počasneje. Ravno nasprotno, v laboratorijih so baje ugotovili, da imajo širše gume manjši kotalni upor in so bolj aerodinamične, predvsem pa zagotavljajo udobnejšo vožnjo preko grbin na cestah. No, na novem kolesu so bile serijsko montirane kar 32 mm široke gume. To je skoraj 1/3 več, kot sem vozil včasih. Verjemite, da nisem bil popolnoma nič skeptičen, da so morda preširoke. prepričan sem bil, da bo vožnja vsaj tako dobra kot na 28-milimetrskih. Ne vem, ali zaradi tega, ker so bile nove, vendar vožnja je bila prava poezija. Oddajale so pravi zvok hitrosti. Kot zanimivost, polnjene so komaj na 5 barov, pred leti pa se spomnim, kako sem v tiste 23-milimetrske stlačil celih 10 barov pritiska. Še ena kljukica.
Drugačno mnenje pa sem imel o disk zavorah. Na gorskem kolesu so nujno potrebne, o tem ni dvoma. Zavorna moč je neprimerljivo višja in samo zaviranje je bistveno bolj varno. Velja pa dejstvo, da se na gorskem kolesu veliko večkrat zavira močneje, saj pogosteje pride do malo nepredvidljivih situacij. Asfaltne ceste so vseeno s tega vidika bolj varne, razen če napačno ocenimo ovinek. Na cestnem kolesu torej nisem nikoli imel potrebe po disk zavorah, temveč so mi povsem ustrezale klasične. Ob izbiri sem pač vzel v zakup, da se kolesa z navadnimi zavorami ne da več dobiti oziroma je zelo redko. No, danes sem mnenje spremenil, še posebno sedaj, ko sem kljub vsemu dal staro kolo na servis in se z njim vozil na dopustu. Zaviranje z disk zavorami je bistveno bolj prefinjeno, saj lahko silo natančno doziramo. Skratka, tudi nad disk zavorami sem sedaj navdušen.
Kot sem že prej omenil, tudi na staro kolo nisem pozabil. Ležišče so mi uredili na servisu Kastelic, kjer so specializirani za popravilo karbona, vse ostalo pa je uredil moj serviser. Namestil mi je nov gonilni ležaj, rabljeno, a izjemno ohranjeno “non-branded” gonilko, verigo in pa kaseto. na koncu sem imel le 340 evrov stroška, kar je povsem sprejemljivo. Dejansko bi bilo škoda to kolo pustili stati ali pa popraviti in prodati naprej, zato sem se odločil, da ga “porihtam” in ga imam doma kot rezervnega in pozimi za na trenažer.
Z novim kolesom sem že naredil nekaj kilometrov, predvsem v zadnjem tednu pa tudi nekaj daljših tur. Obiskal sem Plažo na Krvavcu, do koder je cesta sedaj v celoti asfaltirana, dan kasneje pa sem se zapeljal še na Ljubelj. Če vas ta lepotec zanima (ali pa katerokoli drugo Scott kolo), lahko kliknete TUKAJ. Scott kolesa imajo nasploh sloves o visoki kvaliteti skozi celotno zgodovino. Kot zanimivost, včasih so bila med najdražjimi, če ne celo najdražja, danes pa so praktično med cenejšimi. Seveda pa velja, da visoko kvaliteto uporabe določa tudi skrb za kolo. Jaz svojega “karbonskega konjička” čistim in “glancam” po vsaki vožnji v dežju ali po kakšni prašni cesti, sicer pa ga operem in nato podmažem vsak teden. Ko bi le za avto tako skrbel…
