TIMOTEJEV B(r) LOG #72 – Od konca, k novemu začetku

Letošnja sezona ni šla ravno po planih. Imel sem ogromno težav z boleznimi in trikrat sem imel temperaturo skoraj 40°C. Po tekmah Vertical in Trofeo Nasego sem tako sklenil, da naredim križ nad sezono. V planu sem imel še nekaj izjemno močnih tekem, vendar ni šlo. Nisem pa mogel izpustiti domačega Teka na Šmarno goro. Po dobrem mesecu sem tako znova stal na štartu. Nisem vedel, kaj sploh lahko pričakujem. “Kar bo, pa bo.”

Tekaški programi treninga

VERTICAL & TROFEO NASEGO

Prvi vikend v septembru sem imel na sporedu še drugi tradicionalni italijanski dvojček, in sicer Vertical in Trofeo Nasego. Že četrtič. Lani sem ravno na Trofeo Nasego opozoril nase, ko sem dosegel zelo visoko 4. mesto. Tudi letos sta tekmi šteli za svetovni pokal in želel sem si priti do nekaj točk.

V Casto je bil namenjen tudi Tomo, zato smo se mu jaz, Miran in Klara pridružili v avtu. Moram priznati, da prav paše, ko vozi nekdo drug. Sicer zelo rad vozim, vendar te italijanske ravnine sem pa res že naveličan. Po uspešni tekmi v Susi sem si obetal dve dobro predstavi. Dejansko sem bil znova v neki spodobni formi.

Med vožnjo mi je bilo zelo vroče v glavo, kar sem pripisal pač toplemu ozračju. Drugod me ni “kurilo”, le v glavo mi je bilo grozno vroče. Na poti smo se ustavili še v mestu Desenzano ob Gardskem jezeru, kjer smo šli na pijačo. Popoldan je bila namreč predstavitev podjetja Valsir, ki je glavni sponzor svetovnega pokala in pomembno je, da smo se dogodka udeležili tudi mi kot slovenski predstavniki, še posebno pa Tomo kot predsednik WMRA. Tudi ob sprehajanju sem se čudno počutil, a se nisem obremenjeval. “Naporen teden je za mano, danes bom mirno in dolgo spal, pa bo”.