TIMOTEJEV B(r)LOG #67 – Svetovno prvenstvo v gorskem teku – Innsbruck 2023
Težko sem se spravil k pisanju bloga o svetovnem prvenstvu, saj mi tam res ni šlo najbolje od nog. Kljub temu se zavedam, da je za vsak uspeh potreben tudi neuspeh, pa čeprav se je lahko precej težko pobrati. Kakorkoli, tudi rezultat ni vedno vse, saj sem v tednu v Stubaitalu, kjer smo bili nastanjeni, ter v Innsbrucku, kjer sem imel tekmo “gor-dol”, doživel marsikaj lepega. Zame so prišli navijati tudi moji najbližji navijači, za kar seveda prej nisem vedel oziroma niti najmanj slutil. Trenutno sem v precej boljši koži, saj mi tudi treningi lepo stečejo, zato bo slab rezultat po dobrem hitro pozabljen. Seveda je vsake priložnosti škoda, vendar to je šport.
Težko sem se spravil k pisanju bloga o svetovnem prvenstvu, saj mi tam res ni šlo najbolje od nog. Kljub temu se zavedam, da je za vsak uspeh potreben tudi neuspeh, pa čeprav se je lahko precej težko pobrati. Kakorkoli, tudi rezultat ni vedno vse, saj sem v tednu v Stubaitalu, kjer smo bili nastanjeni, ter v Innsbrucku, kjer sem imel tekmo “gor-dol”, doživel marsikaj lepega. Zame so prišli navijati tudi moji najbližji navijači, za kar seveda prej nisem vedel oziroma niti najmanj slutil. Trenutno sem v precej boljši koži, saj mi tudi treningi lepo stečejo, zato bo slab rezultat po dobrem hitro pozabljen. Seveda je vsake priložnosti škoda, vendar to je šport.
Letošnje svetovno prvenstvo je bilo vsekakor malo na stranskem tiru, saj smo nestrpno pričakovali rojstvo Emanuela. Prva dva tedna sva se z Jasmino precej lovila, nato pa smo že nekako “sfolgali”. Vsekakor pa je časa za vse manj. Niti ne za trening, vendar človek si težje tekom dneva kakorkoli spočije, ko ima dva mala otroka. No, Elija je sicer že velik fant, vendar ima seveda tudi on svoje potrebe.
Moram priznati, da sem na “trening” tako odhajal bolj za sprostitev, kot pa da bi dejansko naredil nekaj kvalitetnega. Večkrat sem se odločil le za ležeren iztek ali obisk Šmarne gore, kot pa kak intervalni trening. Preprosto se mi ni dalo. Vseeno sem bil v dobri formi, saj sem bil dejansko tudi spočit, a morda premalo vajen višjih obratov oziroma laktata.
Po Boroši, ki sem jo odtekel zelo dobro, sem za teden dni zbolel. Dobil sem dokaj visoko vročino, zato sem si jo začel zbijati z brufenom in lekadoli. Napaka. V tistem momentu bi moral pustiti telo, da dobesedno prekuha, kar ima v sebi, ter ustvari protitelesa. Takrat se mi je seveda zdelo odlično, da nisem imel temperature, vendar sem jo držal pod kritično mejo z zdravili. V nasprotnem primeru bi sigurno imel precej visoko za nekaj dni. Zakaj to pravim? En dan po prihodu iz Innsbrucka sem še enkrat zbolel. Virus me je dodobra zdelal in odrezal od vseh aktivnosti, vendar že čez 10 dni sem lahko delal normalne treninge. In tako bi moral storiti preden sem šel na SP. Očitno sem imel ves ta čas nekaj še vedno v sebi. Trenutno sem zdrav in tudi počutim se dobro, takrat pa mi je manjkalo moči.
Kakorkoli, za svetovno prvenstvo sem vzel kar teden dni dopusta, saj smo na pot krenili že v ponedeljek, vrnili pa smo se v nedeljo. V sredo je bil namreč na sporedu vertikal, v soboto pa klasična preizkušnja “gor-dol”. Tako kot vedno, največ sem stavil na tekmo navkreber, torej vertikal, zato je bila sreda moj glavni dan.
PONEDELJEK
V ponedeljek smo se v Innsbruck, ki je večje mesto na Tirolskem, namenili preko Salzburga in Nemčije. Vsaj meni se je to zdela najboljša pot, sicer pa sta še dve krajši, vendar večina poti ni po avtocesti. V dobrih petih urah smo prispeli do prvega hotela, kjer smo prespali le za eno noč. Nekako smo se z vsemi tekači strinjali, da je bolje iti na prizorišče dva dni pred tekmo in ne zadnji dan. Po prihodu smo skupaj naredili krajši iztek, nato pa počivali in odšli spat.
Za naslednji dan smo imeli načrtovan ogled proge za vertikal. Sprva smo se morali prestaviti do našega “pravega” hotela, kjer smo potem ostali vse do konca prvenstva. Slednji je pozicioniran na krasni lokaciji sredi doline Stubaital in le kilometer stran od štarta v Neustiftu.
Morda bo najbolje, da sprva sploh razložim, kako je vse skupaj potekalo. Prizorišči za štart oziroma cilj sta bili dve, in sicer eno v Stubaitalu v mestu Neustift in eno v samem centru Innsbrucka. Med krajema je kakšnih 20 ali 25 kilometrov. Če se ozrem nazaj, lahko rečem, da je imela naša reprezentanca srečo, da smo bili nastanjeni v Stubaitalu, saj je bila narava res čudovita, poleg tega pa mir. Tekači smo si res lahko spočili, poleg tega pa doživeli marsikaj lepega. Prepričan sem, da bi bilo v nasprotnem primeru povsem drugače. V sklopu hotela smo dobili tudi “Stubai Super Card”, ki nam je omogočala dve vožnji z gondolo na dan po celotni dolini oziroma štirih smučiščih. Slednja nam je v celem tednu prišla še kako prav, saj smo jo koristili za ogled proge in spremljanje tekačev na obeh trail preizkušnjah.
Vertikal je bil na sporedu v sredo in je potekal iz Neusrifta do koče Elferhütte. Proga je bila dolga okoli 7 kilometrov, premagali pa smo 1000 višinskih metrov. Naslednji dan se je odvijal kratki trail. Tekači so štartali v Innsbrucku in se nato preko hribov spustili v Neustift. Naredili so okoli 44 kilometrov in med potjo premagali preko 3000 višinskih metrov. “Kratki trail”, kaj? Dan kasneje je potekala skoraj še enkrat daljša preizkušnja, vendar v obratni smeri. Dolgi trail je od tekačev zahteval zbranost vseh 86 kilometrov in preko 6000 višincev. Noro. Zadnja tekma pa je bila klasična gorsko-tekaška, in sicer tekma “gor-dol”. Trasa je bila narejena v dveh krogih po centru Innsbrucka in vzponu proti severnim vršacom. Vsak dan se je tako nekaj dogajalo, k sreči pa sta bila med mojima tekmama dva prosta dneva, kar je pomenilo, da sem se lahko dobro spočil.
TOREK
V torek po zajtrku in premiku v Neustift smo si tako zamislili ogled proge za vertikal. Z Miranom, s katerim sva bila znova skupaj v sobi, sva se strinjala, da pogledava prvih 800 višinskih metrov, do koder pelje tudi gondola, zadnjih 200 pa bova izpustila, saj gre proga naravnost po smučišču. Klemen nama je z gondolo odpeljal nahrbtnik z oblačili in kartama do zgornje postaje, tako da sva lahko tekla zgolj v dresih. Sicer je prvi kilometer vertikala potekal spodaj po mestu, saj je bila pot na začetku vzpona tako ozka, da je na njej lahko dejansko tekel le en tekač. Na eni strani je bila ograja, na drugi pa strmo pobočje, zato je bilo prehitevanje praktično nemogoče. Organizatorji so s krogom po mestu tako želeli malo razredčiti “bazen” tekmovalcev, da bi se pred samim vstopom v strmino nekako razporedili. No, boste lahko kasneje prebrali, kako nervozno je bilo vse skupaj.
Skratka, z Miranom sva ta krog izpustila in se usmerila direktno proti strmem pobočju. Trasa je bila sicer dolga 7 kilometrov in premagala 1000 višinskih metrov, za kar bi sprva rekel, da je zelo tekaško, vendar sama konfiguracija ni bila ravno enakomerna. Kot sem že omenil, prvi kilometer je bil ravninski, sledilo so slabi trije kilometri konkretne strmine, nato kilometer in pol teka po prečki, ki je bila znova skoraj povsem ravna, za konec pa znova huda strmina po smučišču do cilja. Vertikal je bil torej precej zahteven.
Že na začetku vzpona nama je bilo jasno, da bo prišlo do zamaška, saj je bila pot izjemno ozka. Vseeno imava oba toliko izkušenj, da veva, da imajo na začetku vsi obilo moči, vendar jih nato pobere. Takrat je pomembno, da jo tebi ostane dovolj, da lahko daš v prestavo višje in začneš prehitevati. Vseeno gre za tekme, ki niso tako kratke, zato je pomembno ohranjati moč vse do cilja.
Na ogledu proge mi je lepo steklo. Vmes sem seveda še malo snemal in užival v teku po povsem novem terenu. Strmina me je vseeno malo presenetila, saj nisem pričakoval takšnega naklona. Mestoma se je sicer poravnal, vendar je bil dolgo časa zelo napet. V trenutku sva bila pri prej omenjeni prečki, preko katere nas je trasa tekme pripeljala do zgornje postaje gondole. Dejansko je šlo za skoraj povsem raven odsek, in to dolg dober kilometer in pol. “Uf, kako bo tukaj težko obrniti noge”, sva znova rekla v en glas. Pri gondoli naju je čakal nahrbtnik, v katerem sem imel poleg oblačil še posodo s kosilom. Ura je bila namreč že okoli pol dveh, torej ravno čas za kosilo. Pred tem sem naredil še nekaj pospeševanje v klanec, nato pa “napadel” rižoto.
Ko smo se vsi zbrali, smo se še malo razgledali in poslikali, nato pa se usedli v gondolo, ki nas je v nekaj minutah prestavila nazaj v dolino do kombija. Žal prav veliko časa za počitek ni bilo, saj smo morali že ob pol petih na otvoritev prvenstva v Innsbruck. Sprva je bilo rečeno, da se s kombiji sploh ne da v mesto, saj je parking svinjsko drag, zato smo se usedli v avtobus, ki je bil določen kot “shuttle”. No, ta odločitev se je izkazala za napačno in vse ostale dni smo se v Innsbruck peljali s kombiji, pa čeprav smo za parkirnino dali okoli 15 evrov. Ta vsota več kot odtehta dobesedno mučno vožnjo s prenatrpanim avtobusom. Pot v Innsbruck je bila še kolikor toliko uredu, saj smo dobili vsaj proste sedeže, da smo lahko sedeli, za nazaj pa sem vsaj jaz celo uro, kot je trajala vožnja, preždel dobesedno na ročaju vrat, ki so se na vsaki postaji (in teh ni bilo malo) odprla. Na avtobusu nas je bilo vsaj za tretino preveč.
Slovesna otvoritev ali “opening ceremony” je bila sicer zelo lepo organizirana, vendar nič kaj prijazna za tekače. Morali smo stati oziroma posedati po stopnicah slabi dve uri. Sprva smo naredili mimohod čez mesto, nato pa je bila vsaka reprezentanca poklicana na oder, kjer so jo predstavili množici. Moram reči, da je bilo ljudi res veliko in zelo lepo je bilo videti, da toliko ljudi zanima dogodek. K prepoznavnosti je pripomogla tudi zelo dobra medijska pokritost, saj so vse pomembne dogodke v živo prenašali preko YouTube kanala. Tudi na tekmah je sodelovalo okoli 30 letečih snemalcev, ki so zagotovili zelo dobro izkušnjo za vse gledalce. Vsekakor je to način, da tudi gorski in trail tek postaneta bolj globalno popularna. Baje so Avstrijci vložili preko 5 milijonov v celoten dogodek, kar bi verjel, saj je šlo za izjemno zahtevno organizacijo.
Kakorkoli, po dolgem čakanju na predstavitev, je sledilo še čakanje na večerjo. Postrežti 1300 ljudi, kolikor nas je bilo skupaj vseh tekačev in ostalih članov reprezentance, je kar velik zalogaj, vendar bi se lahko to bistveno bolj elegantno rešilo. Namesto da bi vsaka reprezentanca po predstavitvi odšla direktno na večerjo, smo se znova zbrali na kupu in planili na hrano, kot da nismo jedli že nekaj dni. Prav sram me je bilo gledati, kako smo plezali eden čez drugega in se rinili do tistega krožnika testenin oziroma riža. Po dobre pol ure sem si tudi sam dobesedno izboril nekaj hrane.
Praktično takoj, ko smo pojedli, smo morali iti do centra mesta na avtobus za Stubaital. Naslednji bi peljal šele eno uro kasneje, kar bi pomenilo, da bi v hotel prispeli šele po deseti uri zvečer. Vožnja je bila obupna, saj smo ujeli še zadnja mesta na avtobusu. Ne za sedeti, temveč stati. Avtobus je bil nabito poln. Česa takega še nisem doživel. Sam sem dobil mesto dobesedno na vratih, ki so se seveda na vsakih nekaj minut na postajah odprla. Med vožnjo sem le upal, da ne bom skupaj z njimi letel ven.
SREDA
Še nikoli nisem tekmoval na takem formatu tekme kar med tednom. Svetovna ali evropska prvenstva so bila vselej izpeljana za vikend, vendar to z vidika priprave ne igra nikakršne vloge. Je pa bila nenavadna tudi ura štarta, in sicer ob 13-ih. Ponavadi so tekme zgodaj dopoldan, izjemoma proti pol dnevu, nikoli pa ne praktično za kosilo. Odločili smo se za poznejši zajtrk, ki bi “držal” vse do tekme, seveda s kakim manjšim vnosom sladkorja kakšno uro pred tekmo. Po zajtrku smo imeli še kratek sestanek glede logistike in same trase, nato pa smo se znova odpravili počivat. Tako obilno že lep čas nisem lenaril, vendar to je bil najboljši način varčevanja energije. Čas sem si krajšal tudi z delom za službo in recimo v petek sem od delal praktično cel delavnik. Čeprav sem bil na dopustu sem si rekel, da je to gotovo koristneje, kot pa srfanje po Facebooku, Instagram ali drugih socialnih platformah. Knjige nisem imel nobene s seboj, naokoli nisem smel prav preveč hoditi, zato sem pač delal.
Kljub temu, da čas pred tekmo vedno teče zelo počasi, je bil pravzaprav hitro ura 12. Počasi sem se začel pripravljati in ob 12:30 smo vsi trije odšli na ogrevanje. Tekli smo kar od hotela, nato pa še v okolici štarta naredili tekaško abecedo in pospeševanja. Časa je bilo več kot dovolj.
Sedaj pa k prej omenjeni kaotičnosti. Sprva je bilo rečeno, da lahko po eden iz vsake reprezentance štarta popolnoma spredaj, vendar to ni niti najmanj držalo. Kakih 10 minut pred štartom so organizatorji poklicali na štartno črto. Vsi so se zagnali tja, kar sem videl kasneje po posnetku. Sam sem prišel kasneje in bil tako precej zadaj, vendar sem se prestavil malo naprej. Sledilo je dolgo čakanje do poka pištole.
Tik po štartu je bilo naravnost noro,saj smo se dobesedno tepli se za pozicijo. Bilo je več padcev in eden izmed Špancev si je celo zlomil ključnico. Si predstavljate, da doživite zlom ključnice na vertikalu? Nikoli ne bi pomislil na kaj takega… Jaz sem te borbe sicer “preživel” brez večjih težav in se dokaj dobro pozicioniral. V tempu nisem pretiraval, še vedno pa nisem izgubil preveč.
Ob vhodu v strmino pa je bila še pred zožanjem nastavljena ograja z majhnimi vratci. Čez tisto ožino se je moralo tako prebiti vseh 130 tekmovalcev. Vsaj okoli mene je prišlo do takšnega zamaška, da smo se za nekaj sekund popolnoma ustavili.
V nadaljevanju sem skušal biti preudaren in nisem prehiteval iz obupa, temveč le sledil in ob manjši luknji smuknil mimo. Vseeno sem se večkrat prenaglil, kasneje pa smo se znova ustavili. Vse to je pripomoglo k dejstvu, da je bila tekma v prvih 15-ih minutah bolj podobna nekakšnemu fartleku.
Po okoli 20-ih minutah se je množica le nekako razredčila in vsi smo lahko tekli v svojem ritmu. Želel sem pritisniti, saj sem čutil, da je sedaj pravi čas, da dam prestavo višje, a korak ni stekel. Sicer mi ni šlo slabo, vendar svežine v nogah ni bilo. V tistem me je prehitel Klemen in nisem ga mogel prijeti. Kljub temu, da je res napredoval od lanskega leta, mi je bilo to skrajno čudno, da niti nimam moči, da bi mu sledil, kaj šele, da bi sam napadel.
Vseeno mi je uspelo prehitevati “odpadnike”, vendar moči ni bilo. Tisto prečko bi moral dobesedno preleteti in se malo spočiti na njej, a je bil korak kratek in počasen. Do zgornje postaje gondole sem tako prišel utrujen in brez prave motivacije, da iztisnem vse iz sebe do cilja. Zadnjo strmino sem celo za hodil, kar je skrajno čudno zame, saj si vedno želim teči, da si ne porušim ritma. Vendar ni šlo, saj so bile noge enostavno pretežke. Zadnjih 200 višincev sem tako pretežno prehodil in v cilj prišel kot 36. Razočaran.
Pred tekmo nisem imel nobenih rezultatskih ambicij, želel sem si le sprejemljivega zaostanka za prvim in borbe s sebi enakovrednimi tekači iz lanske sezone, vendar tega nisem doživel. Res sem bil razočaran in vedel sem, da bo v soboto s takimi občutki težko nastopiti. Še toliko huje je bilo dejstvo, da nisem naredil nobene taktične napake, saj bi si v tem primeru vseeno rekel, “eh, malo sem vžgal mimo s taktiko”.
Sprehodil sem se navzdol do zgornje postaje gondole, kjer sem imel ruzak in poklical Jasmino. Odločil sem se, da ji ne bom nič jamral, saj ima sama tako ali tako že dovolj skrbi z Elijo in Emanuelom. Dejansko so moji rezultati, pa čeprav so mi pomembni, povsem postranskega pomena, saj se zaradi tega ne bo podrl svet. Škoda je edino ta, da vlagam ogromno časa, da bi dosegel nek dober rezultat, pa se mi je tokrat vse porušilo. Ni pa se to zgodilo prvič (niti ne zadnjič), zato sem izkušnjo vzel kot “se je pač zgodilo”. Spremeniti tako ali tako nisem mogel ničesar več, kvečjemu bi z negativnim pristopom slabo vplival na nadaljnje dogajanje.
Popoldan sem si vzel za počitek, pred večerjo pa sva z Miranom naredila še krajši iztek. Noge so bile precej utrujene, zato je bilo pomembno, da jih blag pretok krvi malo regenerira. Večerje so bile vsaj meni zelo dobre. Hrana je bila preprosta, a vrhunsko pripravljena. Vedno so bile na voljo testenine, riž in nekaj omak. Kar se tiče tega, so se organizatorji vsaj z mojega vidika lepo potrudili.
ČETRTEK
Za ogled proge za klasično preizkušnjo, torej tek “gor-dol”, smo se odločili, da ga izvedemo v četrtek, torej dva dni pred tekmo, saj je zadnji dan dobro varčevati z energijo. Praktično takoj po zajtrku smo se namenili proti Innsbrucku in parkirali v podzemni garažni hiši blizu starta. V planu je bil en krog, dolg 7,5 kilometra z višinsko razliko okoli 375 metrov. Na tekmi smo sicer naredili dva, vendar za ogled je bil dovolj le eden.
Štart je bil sprva širok, vendar že po dobrem kilometru je trasa pripeljala do stopnic, kjer se je pot, tako kot na vertikalu, zožila na kak meter. Ni bilo nikakršne možnosti za prehitevanje, saj je bila na obeh straneh ograja. Tudi v nadaljevanju je bila pot ozka. Sicer je bilo prehitevanje možno, vendar je za to šlo veliko energije.
Praktično vse do vrha je vodila “singelca”, tako da sem vedel, da bo prehitevanje težko. Vseeno sem že skoval taktiko, da se prvi krog bolj brzdam, saj točno vem, kako težko je obrniti v drugi krog. Noge postanejo kot beton in v kolikor človek v prvem krogu pretirava, lahko v drugem kasira veliko časa.
Vzpon nikjer ni bil strm, temveč zelo tekoč. Konfiguracija mi je povsem ustrezala. Vršni del je bil podoben krosu, saj je proga kakih 500 metrov potekala po valovitem terenu.
Za spust sem takoj videl, da bo izjemno hiter. Pot se je razširila na kolovoz in bila speljana brez posebnih ovinkov čisto do doline. Upal sem sicer na kak tehničen spust, a tudi ta mi je bil povsem všeč, saj mi hitri spusti tudi ustrezajo.
Po prihodu nazaj v mesto je sledil še povsem ravninski kilometer in pol po asfaltu. Res ne razumem, zakaj so organizatorji med toliko hribi izbrali praktično mestni tek. Progo po centru so sicer malo začinili s postavitvijo hlodov, vmes pa so navozili nekaj peska. Trasa je bila tako na prvo žogo še najbolj primerna za tiste res hitre tekače, saj je bila tekoča in tehnično nezahtevna.
Po ogledu proge smo imeli še dovolj časa za oddih v mestu, vendar prav predolgo pa se nismo smeli pobirati, saj smo obljubili tekmovalcem na kratkem trailu, da jih pričakamo na zadnji postojanki pred ciljem, mislim da na 36. kilometru. Štart so imeli ob 8:30, zato smo morali biti tam okoli 12. ure. Malo časa sem izkoristil še za nakup spominkov za Jasmino, Elija in Emanuela.
Zatem smo odrinili proti smučišču Schlick 2000 v Telfes, ki je eno izmed štirih smučišč v dolini Stubaital. Za vožnjo na vrh smo izkoristili našo “Stubai Super Card” in tako v 15-ih minutah prispeli na postojanko na več kot 2000 metrih. Na vrhu se je pripravljalo k dežju in jaz pametnjakovič sem seveda dežnik pustil v dolini. Sicer sem imel nepremočljivo jakno, poleg tega pa je bilo v bližini dovolj strehe za vse, vendar vseeno je občutek z dežnikom boljši.
Sprva smo mislili, da se nam že malo mudi, ampak do prihoda vodilnega tekmovalca je minila slaba ura. Tekmo smo lahko v živo spremljali tudi preko velikega zaslona, ki so ga postavili na postojanki. Kot sem že omenil, medijska pokritost tekme je bila na zelo visokem nivoju in prenos v živo je potekal zelo tekoče ter brez kakšnih motenj. Imeli smo ravno dovolj časa, da smo v miru pripravili vso potrebno hrano in pijačo za naše tekmovalce, nato pa se razporedili po “nalogah”. Jaz sem malo snemal nižje, drugi višje, ostali pa so bili pri mizi v šotoru.
Vzdušje je bilo krasno, tekmovalci so stalno prihajali in res ni bilo dolgčas. Pospremili smo vse naše, nato pa se namenili nazaj proti dolini, saj je bila ura že kar pozna, mi pa smo bili lačni. Ob povratku z gondolo do dna, smo se tako namesto do hotela, zapeljali direktno na kosilo. Vrste tokrat ni bilo in hitro smo lahko pojedli.
Popoldan so se na nebo prikradli oblaki in nastale so plohe. Prav prijetno je bilo ležati v sobi in poslušati poletni dež. Tako je bilo sicer skoraj vsak dan, torej zjutraj lepo in sončno, popoldan pa se je nebo zaprlo in začelo je deževati. Znova sem imel čas, da sem delal, tako da je čas hitro minil. Pred večerjo sva šla z Miranom še na kratek iztek in potem kar direktno na večerjo, nazaj do hotela pa s kombijem. Zvečer smo imeli še “analizo” tekme ob domačem pivu in tako se je dan zaključil z dobro voljo.
PETEK
Že navsezgodaj, mislim da ob 6:30, so se na pot podali “ultra trailaši”, pa čeprav bi že za tekmovalce na kratkem trailu rekel, da so “ultra vzdržljivi”. Dolgi trail je bil skoraj še enkrat daljši, s skoraj še enkrat več višinskimi metri. Za razliko od kratkega traila, sta bila tokrat štart in cilj zamenjana. Štart je bil torej v Neustiftu, cilj pa v Innsbrucku, kar je pomenilo, da so tekmovalci naredili 500 višinskih metrov vzpona manj, kot spusta. Vsaj to.
Trasa jih je peljala praktično mimo našega hotela, le kakšnih 200 metrov stran, in to kar dvakrat. Prvič so šli mimo že po prvem kilometru, nato naredili nekakšno pentljo na bližnji hrib, nato pa pritekli mimo še na 18. kilometru. Seveda smo bili pripravljeni, da obakrat pospremimo mimohod (ali “mimotek”). Sam z zbujanjem tako ali tako nimam težav, tako da mi je bilo prav prijetno, da sem se malo sprehodil. Bilo je prijetno hladno, deroča reka poleg kolesarske steze, po kateri so tekmovalci pritekli, pa je pričarala prijeten ambient. Sonce je bilo že visoko na nebu, kljub zgodnji uri, zato je bil obsijan tudi že ledenik, na katerega smo imeli namen kasneje iti z gondolo.
Tako zatem, ko je kolona tekmovalcev iz celega sveta pritekla mimo, smo odšli na zajtrk in se zatem namenili proti ledeniku. Komaj sem čakal, da vidim ta razgled iz skoraj 3000 metrov nad morjem, a nas je prihod do gondole malo razočaral. Ledenik je bil ravno v tistem obdobju zaprt. Očitno se sezoni ravno menjata in obisk ni tolikšen, ali pa rabijo nekaj pavze oziroma vzdrževalnih del, zato ga za kakšen dober mesec zaprejo.
Vendar nič hudega, še vedno smo se na poti lahko ustavili ob čudovitem slapu in reki, ki je bila praktično še minut nazaj v trdnem stanju, torej ledu. Res je bilo lepo.
Plan sem takoj spremenil in se odločil, da karto koristim drugje. S kombijem sem se odpeljal nižje po dolini do prvega smučišča, saj do vrha ni toliko višincev. Vseeno me je naslednji dan čakala preizkušnja “gor-dol” in nisem želel pretiravati. Pot je bila lepo označena in je stalno vijugala po gozdu pod gondolo ter ob tem prečkala sankaško progo. Tudi na to sem imel namen iti, vendar nisem vedel kdaj. Zaradi gozda niti ni bilo vroče, vmes pa je bilo tudi nekaj izvirov, kjer sem se lahko osvežil, tako da sem tekel brez težav.
Malo pod vrhom sem prišel na pašnik, kjer so se brezskrbno pasli konji in krave. Prav v očeh vidiš zadovoljstvo živali, ki uživajo v svežem gorskem zraku in (skoraj) neomejenem prostoru. Pasle so se lahko namreč po celem pobočju, visoko nad dolino in stran od hrupa. Nadaljeval sem po makadamski cesti in prispel do križišča, kjer so me table usmerile proti zgornji postaji gondole.
Na vrhu je bil pogled božanski. Bilo je ogromno ljudi in vsak je užival po svoje. Sam sem naredil še nekaj pospeševanj okoli jezera, kjer je bila ravnina, nato pa se v njem tudi osvežil, malo razgledal in napotil proti gondoli. Občutek v nogah je bil dober, svež in je obetal. Kot bi trenil sem bil z gondolo v dolini, kjer sem se hitro napil vode in pojedel eno banano. Znova je bila že veliko ura in takoj po prihodu v hotel smo odšli na kosilo.
Vedel sem, da se je potrebno dobro najesti in napolniti glikogenski tank, saj bom dolgo v rdečem. Popoldan sem znova preždel za računalnikom in delal, tako da je čas hitro minil, predvsem pa sem skrbel za dovolj hidracije. Tja proti večeri sem skušal doklicati Jasmino, pa me je “skenslala”, kmalu zatem pa sem dobil MMS s sliko in, pripisom “a ti je tale pogled kaj znan?”. Takoj sem vedel, za kaj gre in nič mi ni bilo jasno. Odpisal sem, da te gore definitivno niso slovenske, poleg tega pa sem tisto dopoldne gledal podoben razgled iz skoraj enakega zornega kota. Skoraj prepričan sem bil, da so gore nad Stubaital, vendar nisem hotel izpasti bedak, če bi napisal, da je to tukaj, kjer smo mi, torej na Tirolskem.
Čez nekaj minut mi je poslala še eno sliko, na kateri so bili ona, Elija, še ne dva meseca star Emanuel, ter moja starša. Baje so se za obisk in navijanje v Innsbrucku zmenili že kar nekaj časa nazaj, jaz pa nisem niti malo posumil, da bodo prišli. Jasmina se je sicer nekajkrat skoraj zagovorila, vendar z moje strani ni obstajal niti najmanjši sum na kaj takega. Jasmino sedaj tudi že dobro poznam (ali pa očitno še vedno ne dovolj), da se na tako dolgo pot ne bi podala s tako majhnim dojenčkom. No, tokrat je svoja načela malo obrnila. Seveda sem bil izjemno vesel novice, obenem pa se je moj strah oziroma dvom o moji pripravljenosti še malo potenciral. Nisem hotel razočarati. Zvečer sem tudi malo težje (in bolj pozno) zaspal in tudi spal nemirno, vendar znova sem začutil moč v sebi.
SOBOTA
Dan za še drugo tekmo, klasično preizkušnjo, je bil tukaj. Po razočaranju na vertikalu sem želel dokazati, da nisem prišel zastonj. Moška tekma je bila na sporedu šele ob 12. uri. Spali smo lahko tako kar dolgo, nato pa je bilo tudi dovolj časa za umirjeno pripravo. Vseeno se nam je malo zaštrikalo pri vožnji v Innsbruck, saj smo padli v kolono, ki se je vila iz Brennerja. V parkirno hišo smo sicer prispeli dovolj zgodaj, vendar je bila skoraj v celoti zasedena.
Tam so me pričakali tudi moji navijači. Kako sem bil vesel predvsem Jasmine in kar jokal, ko se jo videl. Elija pa je bil povsem brez skrbi in sproščen. “Oči, greva metat storže na drevo, da se bo kak ujel v veje”, je bil takoj za akcijo. Pozdravili smo se sicer bolj na kratko, saj sva s Klemnom morala pravočasno priti v t.i. call room in nato na ogrevanje. Predlagal sem mesta za navijanje in vsi so se odpravili po svoje.
Mesto za ogrevanje za tekmovalce je bilo lepo urejeno, in sicer znotraj ene izmed dvoran za predstave. Za razliko od soparnega ozračja zunaj, je bilo notri prijetno hladno, morda celo klimatizirano.
Odložil sem opremo in se 25 minut pred štartom začel ogrevati. Vedno je potrebno biti na takih tekmah malo prej na štart, zato sem si vzel 5 minut več. Bilo je le še 10 minut do štartna in odločil sem se iti še zadnjič odtočit. Prihod v dvorano je bil čuden, saj so vsi posedali oziroma ležali in pili vodo. V tistem trenutku bi namreč vsi morali delati še zadnja pospeševanja ali pa iti na WC, tako kot jaz, pa je vse skupaj delovalo zelo “mrtvo”.
Naposled sva le izvedela, da je štart tekme zamaknjen za pol ure, saj so nekatere reprezentance ostale ujete na avtobusu v koloni. Sicer se mi je to zdelo zelo neprofesionalno in neprimerno glede na tak rang tekmovanja, da organizator sploh prestavi tekmo tako malo pred štartom, kaj šele, da tega sploh ne sporoči. Povsem drugače bi bilo, če bi za situacijo recimo izvedeli pred ogrevanjem, saj bi se preprosto začeli kasneje, tako pa smo se dvakrat. Sicer nisem pustil, da bi me to kakorkoli zmedlo. Namesto tega sem raje iz hladilnika vzel en hladen Red Bull in ga zvrnil vase. Prav pasal je, saj sem nenazadnje tudi rabil eno novo dozo kofeina. S Klemnom sva se zleknila tja nekam zadaj za oder in čakala, da se začneva ponovno ogrevati.
V drugo je končno šlo in dobrih 5 minut pred štartom sem se postavil v bližino črte. Jasno, da sem bil znova skoraj povsem v ozadju, vendar moja taktika je bila, da začnem zmerno in nato skušam prehiteti čim več tekmovalcev kasneje v drugem krogu. Ta beseda “zmerno” je sicer bolj mišljena kot “po pameti”, saj ima vsak tekmovalec na začetku ogromno moči, katere pa lahko v drugem krogu povsem zmanjka.
Štart je bil silovit in znova se mi je zdelo, kot da imamo tekmo na 400 metrov. Brzdal sem svoj korak in skušal ostati čim bolj sproščen ter ne paničariti, če sem kje ostal v zamašku. Do slednjih je seveda znova prišlo, saj je bila proga mestoma široka le za enega. Taki odseki so bili za moj okus povsem prekmalu od štarta, ko množica še ni bila tako razdrobljena. Takoj za mostom preko reke Inn so stali Jasmina, Elija in speči Emanuel. Pomahal sem in dal vedeti, da sem sproščen.
Trasa je zatem zavila na strm asfalt, nato pa v gozd. Na svojem radarju sem pred seboj ugledal enega izmed francoske reprezentance, za katerega vem, da čisto vedno odteče taktično optimalno. Tudi tokrat se mu ni nikamor mudilo, saj je bil daleč za prvimi. Recimo na vertikalu je bil še okoli 20. minute le kakšnih 20 sekund pred menoj, na koncu pa osvojil 14. mesto. Tudi tokrat sem vedel, da ima v glavi podobno taktiko. Gre namreč za izkušenega mačka, ki tekmuje že vrsto let. Prav neverjetno, vendar očitno ima vse v mezincu. Stalno sem ga opazoval in mu skušal slediti. Niti njegov tempo mi ni bil prehud. V primerih, ko ni mogel mimo, je preprosto počakal zadaj in smuknil naprej ob naslednji priliki.
Skozi vzpon sem tako stalno pridobival. Tako čez palec bi rekel, da sem prehitel kakšnih 20 tekmovalcev. Na vrh sem prišel le par sekund za omenjenim Francozom in spust začel precej svež. Vedel sem, da ne smem pretiravati s hitrostjo, saj bodo noge postale trde kot kamen in jih bom v naslednjem krogu težko dvigal. Kljub predpostavki, da sem tekel z nekaj rezerve, sem na spustu prehitel kar nekaj obnemoglih tekmovalcev, ki so se na štartu očitno preveč zagnali. Imel pa sem drug problem, in sicer prav čutil sem, kako se mi na petah tvorijo žulji. “Pa ne že zdej”, sem zajavkal sam pri sebi, ob dejstvu, da nisem opravil niti prvega kroga še. Navijanja res ni manjkalo, saj so ob trasi stali tudi Miran, moja dva starša in ostali člani reprezentance. Pravzaprav je bil na vsakem ovinku eden slovenski navijač.
Po spustu je sledila skoraj 2 kilometra dolga ravnina. Sprva smo tekli ob reki Inn, nato pod podhodom, čez most, čez odsek “city trail” in tako prvič prečkali ciljno črto. Takrat sem se počutil še vedno odlično, bil sem edino zelo žejen. Bilo je vroče in soparno, jaz pa sem dejansko lahko vodo dobil le na enem mestu, in sicer na ravnini ob vstopu v drugi krog. Vzel sem gel in spil kozarček vode.
Prehod na vzpon drugega kroga je bil kar mučen. Noge se niso odzvale, kot sem mislil, da se bodo. Seveda ni bilo pričakovati neke svežine, vendar si nisem mislil, da bodo tako “betonske”. Vseeno sem lepo pridobival v primerjavi z ostalimi in do vrha zlezel še nekaj mest višje. Drugi vzpon je bil sicer speljan malo bolj naokoli, tako da je bil dejansko daljši.
Bal pa sem se spusta, predvsem zaradi mojih žuljev. Že na vmesnih ravninah je bilo boleče teči, kaj šele slabe štiri kilometre spusta in ravnine na polno. Kar groza me je bila, ko sem pomislil na to. In prav veliko se nisem zmotil. Dobesedno vsak korak je bil mučen. Pri sebi sem si sicer rekel, da ne bom popustil in nadaljeval, vendar sem bil v kakšnem ovinku preprosto primoran upočasniti.
Do dna me ni prehitel noben, vendar nekaj tekmovalcev se mi je vseeno približalo. Vedel sem, da bo do cilja potrebno zdržati. Na ravnini sem dal vse od sebe, a težko je bilo dvigati razbite noge. Žal sem izgubil eno mesto, a sem se za razliko od vertikala, kjer mi je bilo že praktično vseeno, boril do konca. Ponosen sem bil na to. Vedel sem, da predstava ni bila takšna, kot sem sicer načrtoval kak mesec prej, bila pa je bistveno boljša od vertikala.
Komaj sem čakal, da sezujem copate in stopala pomočim v vodo, obenem pa sem se bal, kaj me čaka ob pogledu na moje pete. K sreči žulji niso bili odprti, vendar me je vse tako peklo, da sem lahko hodil le po prstih. Uspelo mi je “ukrasti” tudi nekaj vode iz cevi, tako da sem se lahko cel stuširal.
Do mene so kmalu prišli tudi moji in vesel sem bil, da sem lahko vse občutke delil. Jasmina je imela seveda veliko dela z Emanuelom, Elija pa je znova brezskrbno hodil z mano naokoli in navijal, ko so štartale in mimo tekle ženske.
Ura je bila znova pozna, ko smo šli na kosilo. Zmenili smo se, da vseh pet pride popoldan do našega hotela, saj sem rekel, da je za hotelom krasen vrt z gugalnico in trampolinom za Elija. In res, jaz sem se ravno stuširal, ko so se pripeljali na dvorišče. Eliju se je zdelo prav zabavno, ko ga nisem mogel ujeti, saj sem dejansko lahko hodil le po prstih, najbolj pa je užival na trampolinu. Pripravil nam je tudi “piknik”, na katerem je postregel s svojimi bonboni. Res je vse nasmejal. Bilo je prav luštno, a kaj ko je ura vztrajno tekla. V trenutku je bil večer in čas za slovo. Vesel sem bil, da smo lahko bili skupaj, pa čeprav le za kratko.
NEDELJA
Po celem tednu dni v Avstriji, je bil (žal) čas za odhod domov. Še nikoli nisem bil tako dolgo na svetovnem prvenstvu. Šlo je pravzaprav kot nek “mini dopust”, seveda z dvema močnima tekmama vmes. Odločili smo se, da še zadnjič koristimo “Stubai Super Card” in se malo pozabavamo na sankaški progi. Do vrha bi se lahko sicer peljali z gondolo, vendar sem imel idejo, da bi tekli po isti poti na vrh, kot sem jaz v petek. Večina je bila za in po zajtrku smo spakirali prtljago v kombi ter se zapeljali 10 minut stran do smučišča. Tudi teh nekaj minut vožnje ni minilo brez komplikacij. Ustavili so me policisti, pa ne zaradi prekoračitve hitrosti, temveč ocene, da nisem spustil peške preko prehoda čez cesto. Sprva sem se še malo pogajal in skušal policista prepričati, da sem jo videl, a je bila po moji oceni še vedno daleč od prehoda za pešce, da bi ji kar tako ustavil. Bila je namreč na drugi strani ceste in vsaj 2 metra stran od prehoda. “Ne, ne v Avstriji je ta zakon strožji…”, mi je pojasnjeval svojo odločitev. Ko sem videl, da kazni ne bom ubežal, sem mu povedal svoje ter plačal tisto kazen, da smo lahko šli naprej. Prav neumno se mi je zdelo vse skupaj.
Ko smo prispeli do gondole, so se nekateri zapeljali na vrh, drugi pa smo v prijetnem tempu smo osvojili vrh, se preoblekli, ter vznemirjeno pričakovali spust. Sicer je bilo snemanje prepovedano, vendar sem vmes izpod jopce izvlekel kamero in posnel dobršen del vožnje. Bilo je res enkratno doživetje.
V Slovenijo smo se namesto preko Nemčije, kjer je bila baje na cesti gneča, vrnili preko prelaza Brenner in mesta Bruneck v Italiji, ter Lienza in Spitalla v Avstriji. Doma smo bili povsem ob normalni uri, tako da sem lahko še isti dan odpeljal kombi nazaj v Kamnik. Zadaj sem naložil kolo, tako da sem se domov zapeljal kar sam.
Izkušnja v Innsbrucku morda res ni bila najboljša, vendar si nimam kaj očitati, saj sem dal vse od sebe. Naslednji dan sem tudi (znova) zbolel, kar je bil pokazatelj, da nekaj ni bilo na mestu. Čez nekaj dni sem imel ponoči temperature skoraj 40°C. Forma niti danes še ni na izpiljena, vendar verjamem, da bom z vztrajnostjo nekoč spet na zeleni veji.
