Druga sobota v juliju je zame že 4. leto zapored rezervirana za tek pod Grossglockner. Tek iz Heiligenbluta do Franz Josefs Höhe je eden izmed najlepših tekov, na katerih sem do sedaj bil. Trasa teče po slikovitih pobočjih nad ledeniško reko in jezeri, v drugi polovici pa je celo stalno viden sam najvišji vrh Avstrije. Jasno da tekmovalci trga med tekmo ne vidimo, vendar tokrat je jasno vreme pričaralo krasno kuliso ob prihodu na cilj. Uvrstitev na teku je bila dobra, čas malo manj, a se je na koncu vse “poglihalo” z izjemno dobrim “Kaiserschmarrn” (šmornom) in prelepimi razgledi na najvišjo avstrijsko goro in ledenik pod njo.
Po klavrnih predstavah na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku, sem se vseeno odločil, da nastopim na ikoničnem teku v Avstriji – Grossglockner Mountain Run. Tekme se je z menjavo organizatorja preimenovala, tako da jo boste na spletu našli na drugi strani. Lani me je ta tekma “rešila” iz krize, saj sem na njej nastopil odlično in od takrat je do konca sezone šlo le še navzgor.
Tudi tokrat me je predvsem Jasmina prepričala naj grem, pa čeprav sam. Sedaj smo bili že dvakrat skupaj. Obakrat smo šli v Heiligenblut v petek popoldan in se vrnili v nedeljo po tekmi ter tako preživeli krasen vikend. Sicer je bilo vedno na dan tekme slabo vreme, vendar smo vse skupaj že nekako izpeljali. Letos je malo drugače, saj je Emanuel star komaj dva meseca. Že z letošnjim morjem smo imeli precej smole, saj smo še isti dan, kot smo prišli, tudi odšli. No, pravzaprav smo odšli naslednji dan, vendar ob dveh zjutraj. Emanuel je popoldan dobil visoko vročino in nemudoma smo morali na urgenco ter v bolnišnico, od koder so nas poslali nazaj v Slovenijo. Ob pol dveh ponoči sem vso kramo znova nosil nazaj v avto, ob petih pa smo bili spet nazaj doma. Skoraj sem zaspal za volanom…
Kakorkoli, z Jasmino sva se odločila, da grem tokrat sam, naslednje leto pa gremo pod Grossglockner znova skupaj. Povabil sem še Mirana, ki je izrazil željo, da bi šel (prvič) po trasi netekmovalno, poleg pa je šla še Klara. Za zbirno mesto smo določili kar Vodice, saj smo od tam nadaljevali direktno na gorenjsko avtocesto. Na Karavankah (tunelu) ni bilo gneče, zato smo kar padli v Avstrijo. Ob poti smo se ustavili še ob enem jezeru, za katerega je rekel Miran, da so se vedno ustavili ob njem, ter tam pojedli vsak svoje kosilo. V moji “banjici za sladoled” so bili makaroni, katerim sem dodal tuno z olivnim oljem.
Tokrat v Heiligenblut nisem šel le na eno tekmo, saj sem imel v soboto popoldan namreč eno nenavadno preizkušnjo. Organizator me je povabil, če bi sodeloval tudi na tekmi “King of Heiligenblut”, ki poteka v krogih po samem mestu. Heiligenblut je seveda gorska vas, zato tekma ni bila ravninska, kar mi je povsem ugajalo, ni pa bila to edina posebnost mestne tekme. Krog je bil dolg 1,5 km, vsakič pa sta izpadla dva tekača, v prvem krogu pa celo trije. Format tekme me je zelo pritegnil, poleg tega pa nisem videl nič napačnega v nekakšni kratki aktivaciji na dan pred tekmo, zato sem potrdil nastop.
V Heiligenblut smo prispeli celo prekmalu, saj še nismo mogli v hotelske sobe. Tokrat smo bili nastanjeni v samem centru mesta. Tačas smo šli dvignit številke na štartni prostor, ker pa poznam tamkajšnji hotel, sem vedel, da so na zelenici zadaj ležalniki. Tako smo lahko še malo počivali v horizontali. No, Miran je hitro odbrzel v hribe, saj v nedeljo ni imel namena tekmovati, zato ni rabil varčevati z energijo.
Tista dobra ura je hitro minila in lahko smo šli v hotel. Pravzaprav smo dobili apartma, in to konkreten apartma. Žal samo za en dan oziroma še nekaj ur manj. Malo sem se ulegel, pogledal Tour po televiziji, nato pa se že počasi pripravil na popoldansko tekmo, ki je bila na sporedu ob 17. uri. Tokrat sem prvi za tekmo obul Mizuno Wave Rebellion Pro. Gre za zelo specifičen copat, ki je namenjen izključno asfaltu, poleg tega pa je v njih težko izpeljati kak oster ovinek, saj so zelo visoki. Ravno glede tega sem imel nekaj pomislekov, a sem se na koncu vseeno odločil za njih. Copat je sicer idealen za maraton ali polmaraton, ki so navadno speljani bolj naravnost.
Tik pred odhodom je začelo celo deževati. Nad dolino je pridrvela ploha in kmetom zmočila vso krmo, ki so jo čez dan sušili, nam pa malo pomagala, saj se je ozračje prijetno ohladilo. Vedno imam za tekmo raje malo škropljenja, kot pa vročino in soparo. Ogrel sem se kar od hotela, saj mi je bilo tako najlažje. Številko sem že imel, po tekmi pa sem tako ali tako vedel, da bom šel direktno v apartma, zato kakšnih oblačil za preobleči nisem potreboval.
Naredil sem nekaj malo daljših pospeševanj kot sicer, saj sem moral biti dobro ogret. Kot sem omenil, šlo je za zelo specifično tekmo, na kateri se dejansko ni bilo moč “šparati”. V kolikor bi začel zmerno, kot sicer na običajni tekmi, bi morda izpadel že v prvem krogu, kar bi pomenilo takojšen konec tekme in ostal bi brez borbe za višja mesta.
Pred štartom nam je organizator še enkrat razložil pravila, nato pa je sledila “akcija”. Trije Kenijci in eden Avstrijec so močno potegnili in ni bilo variante, da bi jim sledil. Štart je bil direktno v dokaj strm in kar dolg klanec. Šlo je za kakih 500 metrov dolg odsek s 50 višinci, čemur je sledila kratka ravnina po centru mesta, nato daljši spust do spodnjega dela mesta in znova nekaj ravnine do cilja oziroma štarta.
Na vrh klanca sem prišel kot 5. in to pozicijo uspešno zadržal, vendar si pridelal že kar nekaj zaostanka. Tudi spredaj so se “razbili” v dve skupini po dva, a vsi smo lahko nadaljevali v nov krog. Čutil sem že naval laktata v telesu, vendar vseeno imel še dovolj moči, da sem pogumno zagrizel v klanec. Razliko do 3. in 4. sem prepolovil in za en čas celo upal, da bi se lahko uvrstil naprej. V zaključku kroga bi moral biti vsaj 4. Trudil sem se ujeti priključek, a mi ni uspelo. Ob prihodu v cilj tako nisem šel v nov krog, temveč na tem mestu zaključil. Pravzaprav sem bil čisto zadovoljen, saj sem imel kar dovolj. Spust je bil dolg in nisem si želel preveč razbiti nog pred nedeljsko tekmo, ki je bila seveda prioritetna.
Po končani tekmi sem se še malo iztekel in pogledal precej tesen zaključek tekme, nato pa se stuširal in z Miranom sva se vrnila na “pasta party”. Porcija ni bila ravno velika, zato sem šel še na sladoled, katerega sem seveda konkretno preplačal za porcijo, ki sem jo dobil, zatem pa sem pojedel še nekaj hrane, ki smo jo dobili v štartni vrečki. Zaspal sem kot angelček in ob prijetnem hladnem gorskem zraku je bil spanec res kvaliteten.
Zbudili smo se v lepo sončno jutro, ki je obetalo povsem drugačno tekmo, kot sem jo vajen. Doslej je bilo vedno slabo vreme (a dobro za tekmo), saj je deževalo oziroma rosilo, poleg tega pa je bilo na vrhu, torej na Franz Josefs Höhe, le nekaj stopinj na ničlo. Takšne razmere mi najbolj ustrezajo. Tokrat pa je bilo drugače. Napovedan je bil precej topel dan brez kakšnih ploh ali neviht, ki bi ohladile razgreto in soparno ozračje.
Po zajtrku smo morali vso kramo dati že v avto, saj smo morali iz apartmaja, Miran pa je šel kar direktno po progi. Nama s Klaro je ostalo še nekaj časa, prav veliko pa tudi ne, saj je bil štart že ob 9. uri. Zaradi ozke poti, ki je nekako 2/3 proge, smo bili udeleženci razdeljeni na štiri bokse, da bi se gruča bolj porazdelila po trasi. Sam se štartal v prvem, torej ob devetih, v vsakem naslednjem pa so štartali 15 minut kasneje.
Ogreval sem se minimalno, nato pa “stuširal” in ohladil z vodo, ki sem jo imel. V usta sem stisnil še en gel in že smo odbrzeli po dolini navzgor proti cilju na Franz Josefs Höhe.
V prvem kilometru in pol se trasa dvigne le za nekaj metrov, kasneje pa asfaltna cesta postane že bolj strma. Po dveh kilometrih in pol trasa končno zavije na podlago, ki je že malo bolj “gorska”, vendar še vedno ni nič kaj lepa. Govora je o strmem odseku makadama, ki nas po kakšnem kilometru končno pripelje do pokrajine, po kateri trasa nato teče vse do cilja. Gre za pravo gorsko pokrajino s številnimi pašniki, potočki, lepimi stezicami ipd. Seveda višje kot gremo, lepše in bolj neokrnjeno postaja.
Začel sem pametno in umirjeno. Že od štarta je bilo jasno, da bodo temnopolti tekači tekli svojo tekmo, ostali pa se bomo “zaklali” med seboj. Malo pred mano sta tekla Italijan Moia in Avstrijec Innerhofer, za katera vem, da sta nekje v mojem rangu oziroma malenkost boljša. Sklenil sem, da nadaljujem začrtano pot, ob morebitnem dobrem počutju pa skušam ujeti priključek k njima in se boriti za “prvo mesto”. Razlika med nami je bila okoli 10 sekund, ko je Moia začel malo popuščati in kmalu sem ga ujel. Takoj se mi je prilepil za hrbet in na tisti prvi makadam sva prišla skupaj. Ker pa je specialist za strmejše dele, mi je tam ušel. Pot do cilja je bila še predolga, da bi se mi priključil.
Na pašnike sem tako prišel na 7. mestu ter z okoli 15-imi sekundami zaostanka za Moio in Innerhoferjem, ki sta znova tekla skupaj. Trasa se v tem delu celo malo spusti, zato je treba teči kar hitro, nato pa znova zavije proti pobočju in se strmo vzpne. Prečkati smo morali tudi most, pred katerim teče lep slap. Na tem delu so celo gorski reševalci, saj se kak zdrs zaradi vlažne podlage hitro pripeti.
Moj zaostanek se je malce zmanjšal in skoraj sem že slišal dihanje obeh pred menoj. Moia je očitno to videl in znova malo dodal k tempu. Innerhofer je odpadel, zato sem računal, da ga bom ujel. Vseeno gre za vrhunskega tekača, ki točno ve, kaj dela. V nadaljevanju, kjer je pot skoraj dva kilometra ravna oziroma podobna krosu, je zaostanek znova izničil in spet sem ostal zadaj. Tedaj je moj zaostanek znašal okoli 30 sekund. Vedel sem, da ni nič še odločeno.
V preteklih letih me je na tem delu, ki je že blizu višini 2000 metrov, običajno že malo zazeblo, saj je vedno deževalo, poleg tega pa je pihal dokaj močan veter. Čeprav nisem zmrznjene sorte in mi še posebno za tekme zelo ugaja takšno vreme, sem čutil hlad po rokah. No, tokrat je bilo malce drugače. Namesto 4 oziroma 5°C na vrhu (+veter in dež), jih je bilo na koncu na vrhu skoraj 20, sonce pa nam je pripekalo direktno v hrbet in grelo že tako ali tako od napora pregreta telesa. Ko sem gledal tista ledeniška jezera pod seboj, me je kar malo zamikalo, da bi se šel kasneje ohladit. Seveda je to momentalni občutek, saj bi v tisto vodo, ki ima verjetno le nekaj stopinj nad ničlo, pomočil le prst. Kakorkoli, bilo je izjemno toplo, zato sem tudi na vsaki okrepčevalnici pil. S seboj sem tovoril tudi gel, ki sem ga v usta iztisnil nekje na polovici. Prav pognal me ni, je pa verjetno ohranil mojo raven sladkorja na meji normale.
Trasa je še nadaljnjih nekaj kilometrov speljana po desnem bregu reke oziroma jezera in se stalno malo dviga, vmes pa vzpon prekinejo kratke ravnine in celo spusti. Korak je treba res dobro obrniti, saj gre sicer veliko časa po zlu. Pred zadnjo ravnino smo morali prečkati še viseči most čez reko, kjer pa sem videl, da sta Moia in Innerhofer le malo pred mano, kakih 20 sekund. Po ravnini sem se res potrudil in probal ujeti priključek, kar mi je skoraj uspelo.
Čakal nas je le še tisti zaključni, a najhujši del. Po eni uri teka po zahtevni trasi, sledi še zadnji vzpon iz dna ledenika do platoja Franz Josefs Höhe. Gre za dobrih 250 višincev dolg in zelo strm vzpon. Fino je, da tekač ostane še kaj v nogah za ta del, sicer pa je tako strmo, da se s hojo ne izgubi prav veliko. Ob vznožju tega dela sem ju že skoraj ujel, nakar sta pred mano zgrešila pot. Namesto v desno, kjer je bila tudi tabla “Grossglockner Mountain Run”, sta zavila na levo proti “Gletscherbahn”. Sam sem se seveda odločil, da nadaljujem po poti, ki je označena za naš tek. Naenkrat sem bil spet sam, vendar kaki dve minuti višje, sta že pritekla iz leve nazaj na pot, in to tik pred menoj. Morda sta naredila kak meter več, zato sem upal, da ju je to utrudilo. A je mene lovljenje bolj… Postal sem zelo utrujen in noge niso imele več moči za pravi odriv. Upa je po 5. mestu je padlo v vodo in dejansko sem se vdal borbi za kakršno koli mesto višje. Za mano tudi taleč ni bilo nikogar, zato sem lahko v coni udobja (če je to sploh še bila), priplezal do vrha.
Cilj sem dosegel v 1:17, kar je moj daleč najslabši čas, vendar v kolikor upoštevam razmere, je to kar dobro. Tudi zaostanek za “meni podobnim” je bil povsem v okviru normale. V cilju nas vedno ogrnejo z odejo, katero sem tokrat hitro spravil s sebe, saj sem se želel ohladiti, ne pa ogreti. V prejšnjih letih sem dejansko moral takoj po ruzak z oblačili, saj me je zeblo, tokrat pa sem si vse skupaj vzel bolj “v izi”.
Končno pa se je iz platoja videl tudi Grossglockner. Tako lepa gora, vendar me prav nič ne mika, da bi se povzpel nanjo. Prej me je mikal tek proti vrhu ledenika, ki je na okoli 3000 metrih, vendar sem bil preprosto preveč utrujen. Ta tekma je res izjemno težka in v kolikor daš vse od sebe, ne ostane več prav veliko energije v tanku.
Za slednjo pa sem imel rešitev, in sicer smo dobili kupon za “Kaiserschmarrn” ali “šmorn” po domače oziroma “cesarski praženec” po slovnično. Pravijo, da je v Sloveniji najboljši pri Jezeršku, katerega sem že nekajkrat jedel, vendar lahko rečem, da sem tokrat jedel še boljšega. Dobil sem ogromno porcijo, za katero nisem bil niti siguren, ali jo bom lahko zmazal, Miran pa je za mano dobil še večjo. Ne bom pretiraval, če rečem, da je dobil okoli kilo šmorna. Smo se pohecali, da se je kuharju tako zasmilil, ker je tako suh, da mu je naložil še malo za povrhu, da se konkretno podpre.
No, bojazni, da vsega tega ne bomo pojedli, so bile odveč. Meni je že malo kasneje kar krulilo po trebuhu, tako da sem šel še po eno porcijo. Sledila je podelitev, nato pa smo se odpravili proti avtobusom za Heiligenblut. Vožnja po panoramski Grossglockner Strasse je bila zelo lepa in je trajala kar dolgo. Šele tedaj se človek zave, kaj vse je premagal na poti do vrha.
V mestu smo počakali še nekaj časa, da se je odprla trgovina, saj smo bili zelo žejni in morali smo si kupiti še kaj za na pot. Čakanje sem izkoristil za nakup spominkov, pri čemer sem končno dobil nekaj zares unikatnega, predvsem za Jasmino. Ona namreč zelo rada sestavlja sestavljanke, zelo pa so ji všeč seveda tudi cerkve, še posebno ta v Heiligenblutu. V trgovini so imeli ravno kombinacijo obojega – sestavljanko z motivom mesta, sredi katerega se dviga mogočna cerkev. Ta prizor vidi vsak, ki se pripelje v Heiligenblut. Sicer ima sedaj bolj malo časa, vendar sem prepričan, da jo bomo sestavljeno nekoč zalepili na leseno podlago ter obesili na steno kot sliko.
Med vračanjem domov smo se znova ustavili pri tistem jezeru, vendar s to razliko, da tokrat nismo le jedli kosila tam, temveč se tudi prijetno ohladili. Bilo je namreč izjemno vroče, mislim da 32°C, kar je precej za avstrijske doline sredi hribov. Ohladitev je bila res prijetna in njen efekt je držala celo pot do doma.
Naslednje leto pa znova skupaj, le da bomo štirje, ne trije kot dvakrat doslej.