Verjetno celo več tekem na sezono “oddelam” pri naših zahodnih sosedih, kot pa doma v Sloveniji in tudi avgust ni bil izjema. Dva vikenda zapored sem se udeležil dveh tekem v Italiji. Prva je bila na sporedu klasična štafetna preizkušnja v Collini v Karnijskih alpah, druga pa v krasnem mestecu Susa na skrajnem zahodu Italije, le streljaj stran od Francije. Na prvi mi ni šlo najbolje, na drugi pa sem se dobesedno izstrelil po sicer skrajšani različici legendarne mednarodne tekme “Challenge Stellina”. Trenutno sem znova v Italiji, vendar se bom v tem blogu posvetil krasnemu dnevu v Karnijskih alpah ter zame odlični predstavi na tekmi v Susi.
STAFFETTA TRE RIFUGI – COLLINA
Po prvem neuspešnem poskusu dopusta na morju, smo tako le spravili skupaj pet dni v Crikvenici. Bilo je super. Vreme smo imeli odlično in čez dan smo se dobro organizirali, tako da so bili dnevi pestri, a hkrati sproščeni. Elija je bil neumoren s kopanjem, skakanjem iz pomola in plavanjem, kar se je mimogrede naučil kar sam, a že po treh dneh je nato izjavil: “Kdaj gremo domov?”. No, zadnji dan smo kupili še napihljivo blazino in Elija je znova oživel, tako da sva ga v petek komaj da spravila iz plaže. Emanuel je bil tudi tokrat zelo potrpežljiv in veliko časa smo lahko preživeli na plaži. Tja smo šli zgodaj zjutraj, se nato sredi dneva odpravili v apartma na kosilo in spat, vrnili pa smo se malo kasneje, ko so drugi začeli že odhajati in smo bili tako v manjši gneči na plaži. Tudi voda je bila zelo topla, in sicer toliko, da ni zeblo niti mene, pa se imam za zelo zmrznjenega, kar se tiče temperature. Vsak dan sem poleg jutranjega teka in opoldanskega kolesarjenja skupaj spravil tudi dve rundi plavanja po en kilometer. Imel sem torej ene “mini priprave”. Seveda pa je tudi dopusta enkrat konec…
V Collino na “štafeto treh koč”, kot se glasi poslovenjeno ime tekme, sem se odpravil že mislim da petič. Tekma je prav posebna, saj gre za štafetno preizkušnjo, kjer vsak teče različno predajo. Prva je vzpon, druga tek po ferati, tretja pa spust v dolino. Vedno doslej sem tekel v prvi predaji, torej vzpon, in tudi letos ni bilo nič drugače. Zamenjali smo se edino kot ekipa. Lani smo z Joštom in Maticem osvojili 1. mesto, letos pa sem moči združil s Klemnom, ki je tekel 2. predajo, in Gašperjem, ki je tekel na spustu. Letos smo stavili veliko, saj je bila na sporedu 60. obletnica te prireditve. Neverjetno, kako dolgo že obstaja ta tekma. Ob tem smo se seveda tudi zavedali, da bo konkurenca verjetno najmočnejša doslej in bo zmago praktično nemogoče ponoviti.
Dan prej sem se na “eko” način, torej s kolesom odpeljal po kombi, saj smo na pot krenili zgodaj zjutraj. Čeprav je do Colline le 180 kilometrov, pot vzame okoli dve uri in pol oziroma celo malo več. Vasica je res skrita med hribi. Čeprav smo šli dovolj zgodaj, smo se malo predolgo zadržali na kavici na poti, ob prihodu v Collino pa je bilo že toliko avtomobilov, da smo komaj lahko parkirali.
Klemna sem oprtal s svojim nahrbtnikom, da mi je nesel suha oblačila in seveda kameri na vrh, nato pa sem se že praktično takoj moral pripraviti za ogrevanje na tekmo. Na štartu se je res zbrala dobra konkurenca in začetek je bil kar hiter. Sam sem morda celo ubral previsok tempo, saj mi je v resnejšo strmino nato manjkalo moči v nogah.
Tekel sem v manjši skupini, medtem ko sta dva že ušla naprej. Tudi ta skupina je bila malenkost prehitra zame, zato sem malo spustil tempo, se globlje nadihal in nato znova skušal ujeti priključek. Slednje mi je na krajših vmesnih prečka uspelo in prebil sem se na 4. mesto. V tempu sem bil dokaj suveren, a mi je proti koncu, kjer je najbolj strmo, začelo zmanjkovati moči. Nisem več mogel odrinit, kot sem si želel. Iz ozadja so me začeli loviti in tik pred ciljem sem moral predse spustiti dva tekmovalca, katerih nisem mogel “prijeti”. Žal je manjkalo moči v zaključnem finišu in tako sem Klemnu dal “petko”, ki je znak predaje, kot 6.
Čas okoli 32:20 je moj drugi najslabši, vendar nad tem nisem bil toliko razočaran. V letošnji sezoni sem že vajen takšnih nihanj in pred nobeno tekmo ne vem, kako mi bo dejansko šlo. Vse skupaj me je sicer precej obremenjevalo, vendar sem se sprijaznil, da je letos “sezona preživetja”. Nekako mi ne steče in nimam tiste prave moči. Kakorkoli, jaz ne bom obupal in verjamem, da se bom pobral za drugo leto.
Po tekmi nisem imel plana iti takoj v dolino, temveč ponoviti lansko turo na Rauchkofel, dvatisočak v Avstriji, nato pa odteči celotno traso. Cilj prve predaje je namreč na italijansko-avstrijski meji. Vzel sem ruzak z vso opremo in se odpravil čez preval nad kočo, pod katerim leži “Lago Volaia”, ki predstavlja dejansko mejo. Nad jezerom se dviga mogočni Coglians, po pobočju katerega se odvija 2. predaja. Nanj sem se predlani s severne strani želel tudi povzpeti, vendar sem zaradi težavnosti raje obrnil.
Dve leti zapored je bil tako moj cilj Rauchkofel, ki “čuva jezero” na drugi strani. Pristop je iz južne strani in je zaradi tega popolnoma lahek. Pot se vije med travniki oziroma pašniki. Enkrat mi jo je zavzela čreda krav, katerim sem se nato umaknil, sicer pa se na to goro nameni kar veliko ljudi.
Sprva sem se malo osvežil v jezeru, nato pa odpravil proti vrhu. Zanimivo mi je bilo, da sem mimoidoče vedno pozdravil napačno. V kolikor sem rekel “servus”, torej po nemško, so mi odzdravili s “ciao”, torej po italijansko, in seveda obratno. Največja štorija pa je bila, ko me je gruča ljudi na enem izmed razpotij vprašala, ali govoril italijansko. Odvrnem da ne. “Pa nemško?”. “Ja, ein bischen.” Odgovori jim niso bili po godu, zato so nadaljevali s češčino, pa slovaščino, nakar sem vprašal, če govorijo angleško. Medtem so se vmes med seboj nekaj vprašali, in sicer po slovensko. Zasmejal sem se in odvrnil: “Kaj pa če bi se kar po slovensko zmenili?”. Vsi smo se naglas zakrohotali, nato pa razčistili dilemo o težavnosti pristopa smeri, iz katere sem do razpotja prišel jaz.
Po nekaj smeha sem dobre volje nadaljeval proti vrhu. V desetih minutah sem bil tam in se brez kakršnega koli hitenja naužil razgleda. Spil sem tudi celo plastenko vode, saj je bilo neznosno vroče. Prej, ko sem bil pri jezeru, sem si še rekel, da te vode raje ne bom pil, ob prazni plastenki pa sem bil prepričan, da bom v tem jezeru “dotankal”. Razgled iz Rauchkofla je eden najlepših, kar sem jih doživel v visokogorju. Vidna sta tudi Grossglockner (3798 m) in Grossvenediger (3.666 m), na drugi strani pa se razprostirajo Dolomiti.
Po kakšnih dvajsetih minutah sem se odpravil nazaj proti jezeru, kjer sem plastenko napolnil z vodo, in jo nato mahnil po trasi 2. predaje. Takoj na začetku se je potrebno povzpeti po skoraj navpični lestvi, zatem pa se strm vzpon nadaljuje še kar nekaj časa. Iz tega dela je vidna tudi trasa 1. predaje, kjer se dejansko vidi, kako strma je. Pogled seže tudi do Colline, ki leži skoraj 1000 višinskih metrov nižje.
Pot se v drugem delu položi in se vije po pobočju Cogliansa. Ta del je zelo tekaški. Na koncu, torej tik pred 3. predajo je celo nekaj spusta, ki sicer ni tehnično zahteven. Bil sem že čisto sestradan in z velikimi očmi sem gledal džipe, ki so se vozili v dolino. “Kaj bi dal, da bi se lahko peljal z enim?”, sem sanjal. Nasmehnila se mi je sreča. Proti Collini so se ravno odpravljali gorski reševalci in jasno da sem vprašal, ali imajo še kaj prostora. Kot nalašč, ravno en sedež je bil prost zame. Pripeljali so me skoraj čisto do prireditvenega šotora in mi tako prišparali kakih 800 metrov spusta.
Pri kombiju sem nemudoma pojedel štrudelj in naše domače paradižnike za žejo, nato pa se vrgel v ledeni gorski potok. Kako je pasalo… Pri Dušanovem avtodomu je bil postavljen kot nekakšen “slovenski štab”, kjer se je pilo, jedlo pecivo in rezalo pršut. Seveda se ničemur nisem upiral. Slan pršut mi je bil še posebej po godu, saj sem verjetno izgubil nekaj litrov znoja med tekmo in pohajkovanjem po visokogorju, kjer je pripekalo sonce. Barva z morja mi ni nič kaj koristila, saj sem bil dobesedno zažgan.
Na koncu je naša štafeta osvojila 5. mesto, kar je v taki konkurenci lep rezultat, a z grenkim priokusom, saj smo za 3. mestom zaostali le 25 sekund.
CHALLENGE STELLINA – SUSA
Letošnji slogan tekme Challenge Stellina bi lahko bil v smislu “od ene izmed daljši, do ene izmed eksplozivnejših”. Lani sem na to tradicionalno tekmo odšel prvič, saj jo je predvsem Miran zelo hvalil. Rekel je, da je ta tekma med “top 3”. In res je bilo tako. Težka, dolga in naporna, a hkrati čudovita, zato sem se tja namenil tudi letos.
Za razliko od lani, nas je šlo na pot kar šest. Imeli smo torej obe ekipi, tako moško, kot žensko, saj je na koncu tudi ekipna razvrstitev. Glede na lanske izkušnje, ko sva z Majem v avtu preždela kar 9 ur, sem letos predlagal, da bi odrinili prej, torej ob sedmi uri zjutraj, nato pa ob Gardskem jezeru naredili postanek za iztek in kopanje, da nekako presekamo to 800 kilometrov dolgo pot. Vsi so se strinjali in zadevo smo uspešno izvedli. Ker smo štartali prej, smo do kraja Sirmione ob Gardskem jezeru potrebovali le 4 ure, za razliko od lani, ko sva jih 6. Ravno ti dve uri smo izkoristili za lep iztek po južni obali jezera, zatem pa smo se še kopali. Voda nas sicer ni prav nič ohladila, saj ima tako na oko, če jo primerjam s temperaturo morja, gotovo 30°C.
Nadaljevanje do Suse mimo Alessandrije in Torina je potekalo gladko in pred hotelom smo bili že ob 16. uri. Imeli smo ravno dovolj časa za počitek pred otvoritveno ceremonijo v centru mesta. Znova se je odprl prelep razgled na sever proti visokim goram in med oblaki se je prikazala Rocciamelone, več kot 3500 metrov visok vrh, ki je tako od Suse višji za 3 kilometre. Kot sem že lani omenil, v preteklosti je iz mesta na vrh potekala tekma “RedBull K3”, za katero je res škoda, da je ni več. Čeprav dvomim, da bi sploh zbral pogum za nastop, bi bilo zanimivo spremljati, kako daleč bi zmagovalci potisnili časovno znamko, ki je bila pred leti že malo pod dvema urama.
Opravili smo tudi s predstavitvijo in vsi smo sestradani čakali na večerjo, ki je v Italiji običajno zelo pozno. Nikakor pa si nismo mogli iz glave izbiti dejstva, da so tekmo zaradi slabe napovedi skrajšali do točke, kjer je sicer štart mladinske preizkušnje. To je pomenilo, da bo izvzet ravno najlepši del trase, po drugi strani pa je šlo sedaj za popolnoma drugo tekmo. Namesto ure in dvajset minut, je bil sedaj pričakovan čas zmagovalca približno dobre pol ure. Sam sem se seveda tudi psihično pripravil na originalno izvedbo, vendar dejstvo je obstalo in ni bilo druge, kot da smo se vsi sprijaznili z odločitvijo. Vršni del je resda popolnoma odprt in med nevihto je lahko nevarno, vendar ob ugodni napovedi za kasneje, bi lahko tekmo rešili tudi z zamikom štarta. Kakorkoli, naslednji dan smo tekli na skrajšani trasi.
Zbudili smo se že zelo zgodaj, še v temi, saj je bil štart ob 9. uri. Ko smo se pripeljali v mesto, je ravno začelo deževati. Imeli smo še nekaj težav s čipi, katerih nismo dobili dan prej, vendar do ogrevanja je bilo vse urejeno. Tudi namesto 15 minut, sem si za ogrevanje vzel pol ure, saj sem računal na bistveno bolj eksploziven štart in začetek vzpona. Prva dva kilometra sta celo povsem ravninska, šele zatem se trasa postavi pokonci.
S Klemnom sva se postavila v prvo vrsto, a že po nekaj 100 metrih sva ostala zadaj. Vsi so dobesedno šprintali. Sam sem ubral sebi primeren tempo, pa čeprav je to pomenilo, da sem bil šele v tretji večji skupini, torej okoli 20. mesta. Vedel sem, da moj čas s klancem še pride. Najhuje je, da te v žargonu rečeno “zabije”, kar je posledica prevelikega delovanja anaerobnega sistema, ki telo zasiči z laktatom. Vedno pravim, da je prvih 5 minut ključnih. V tem času lahko zapraviš tekmo in do cilja le še trpiš.
Moj namen je bil obraten, in sicer da bom po tem času začel dodajati. In res sem. S to taktiko sem se uspešno prebijal naprej, ko se je začel položen klanec po asfaltu. V strmejši del se je previdnost še bolj obrestovala, saj je tekmovalce začelo pobirati, jaz pa sem komaj dobro štartal. V sebi sem imel res tisto željo, da grizem na polno. Na roko mi je šel tudi dež, ki nas je prijetno hladil, saj mi vročina ne ustreza najbolj.
Glede na ostale pred menoj, sem se naprej prebijal z veliko hitrostjo. Korak je bil lahek in odriv močan. Brez težav sem tekel čez vse skale, ki so bile posejane na poti. Čez palec bi rekel, da sem do vrha prehitel okoli 10 tekmovalcev. Pot je v tem spodnjem delu popolnoma tekaška, kar meni seveda ustreza. Tudi vmesne ravnine nisem vzel za počitek, temveč sem jih pretekel kar najhitreje.
Kilometer do vrha sem tako prehitel še dva Italijana in pred seboj ugledal drugega izmed Američanov. Trudil sem se na vse pretege, vendar je imel slednji očitno v nogah še dovolj moči. Preden sem se mu približal, je bilo klanca konec in zavili smo v cilj. Bil sem konkretno zadihan, saj sem dal vse od sebe, po drugi strani pa izjemno zadovoljen. “Končno”, je zaklical glas v meni. Uspela mi je super tekma. Očitno sem dobro naredil “switch” med trasama in se na krajšo izvedbo psihično dobro pripravil. Dobro minuto za mano je v cilj prišel še Klemen, ki je tudi zelo dobro stopnjeval svoj nastop in zaključil močno.
Po nekaj minutah me je že začelo hladiti po rokah, saj je kar močno padal dež, zato sem nemudoma zavil v šotor, kjer me je čakal nahrbtnik s suhimi oblačili. Tudi “Mizunke” sem zamenjal za “Merrellke”. Prve so bile popolnoma mokre, druge pa suhe, saj sem jih pospravil v vrečko v nahrbtniku. V dolino smo se lahko peljali z minibusom. Čeprav je vožnja trajala kar dolgo, saj je bila cesta ozka in “grda”, je to vsekakor boljši način, kot spust z lastnimi nogami v dežju.
Ob prihodu nazaj v mesto Susa je prenehalo deževati. S Klemnom sva se odločila, da za iztek odtečeva kar do hotela, do koder je bilo 7 kilometrov in 250 višincev. Moram reči, da sem bil konkretno utrujen, zato sem tekel zelo počasi. Enako je bilo teden dni nazaj v Collini, ko sem po tekmi komaj premikal noge. Takrat tega nisem obešal na veliki zvon, danes pa vem, kaj je to pomenilo. Nikoli doslej me tekme niso tako zdelale. V naslednjem blogu boste lahko izvedeli, kakšno odločitev sem moral sprejeti za nadaljevanje sezone…