Bi rekli, da lahko človek po padcu v brezno, po mesecu in pol brez nekega specifičnega treninga odteče “PB” na polmaratonu. Po nekaj premora od tekem in pa tudi dejansko nekaj let premora od Ljubljanskega maratona, sem se odločil, da nastopim na polmaratonski razdalji v Ljubljani. Maraton je zame še predolg, 10ka pa je bila v tej fazi bistveno preveč intenzivna, zato je 21-kilometrska proga kot nalašč.
Tek na Šmarno goro, ki se je odvil zgolj dva tedna prej, ter Tek po Rakovem Škocjanu le teden prej, sta mi zelo dobro uspela in veselil sem se divjanja po ulicah v Ljubljani. Sicer sem imel nekaj strahu, da me bo odrezalo zaradi manj treninga, ali pa da sploh ne bom sposoben držati tempa, ki sem ga imel v glavi, vendar v prvi vrsti sem res z navdušenjem pričakoval tekmo.
Ponoči je celo nekaj deževalo, vendar obetal se je krasen dan za maraton. Dan prej je tekel tudi Elija, tako da smo bili tudi v Ljubljani, v nedeljo pa sem imel vse tri navijače. Elija na kolesu, Emanuel v vozičku in Jasmina kot “lokomotiva”. Tomo mi je znova priskrbel “VIP” garderobo in mesto v štartnem boksu povsem spredaj, tako da sem imel precej olajšano logistiko. Včasih se mi zdi, da na takih tekih res ne sodim tja, vendar realno gledano sem si to priboril in na koncu tudi dokazal, da povsem upravičeno spadam tja. Garderobo sem si tako delil z vsemi povabljenimi tujimi tekači, ki so večinoma nastopili na maratonski razdalji.
Ogreval sem se bore malo, pravzaprav kar v stavbi, potem pa še malo zunaj v boksu, dokler nas niso “zaprli” za štartno črto. Malo sem pogledoval po konkurenci in skušal najti koga, s katerim bi si morda malo delila delo. Na ravninski tekih lahko tekač zelo dobro kontrolira svoj tempo in vse skupaj je zelo precizno. Hitrost je višja, zato tudi zavetrje ni zanemarljivo, kar se je še posebej izkazalo kasneje.
Žal nisem našel nikogar sebi podobnega, zato sem po štartu še vedno oprezal za kakšno skupino. Tisti prvi so odbrzeli naprej, nato pa je bila že naša skupina, ki je bila zelo velika. V njej so bile elitne tekačice za maraton in njihovi “zajčki”. Tempo je bil zame nekoliko prepočasen, zato sem se počasi prebil naprej in pač sam narekoval tempo. To sicer ni bilo v mojem planu, vendar na tekmo nisem prišel z namenom, da bi se skrival v skupini in na koncu dosegel zame slab čas. Prišel sem dirkat. Že pred štartom sem imel v glavi, da bi tekel v povprečju nekje 3:16-3:18/km, torej za čas pod 1:10.
Do okoli 6. kilometra, ravno tam pri Ljubljanskih mlekarnah sem bil na čelu manjše skupine, ki je vsakih nekaj 100 m izgubila kakšnega člana. Velika večina se žal preceni in omaga, sam pa sem z leti izkušenj že prišel do spoznanja, da je recimo polmaraton kar dolga preizkušnja, kjer vso zaletavost na začetku, na koncu plačaš z obrestmi. Zatem je mimo dokaj hitro, no s cca. 5 sek/km, mimo pribrzel nek tuji tekač, za katerega sem sprva mislil, da je maratonec. V sebi sem vedel, da je edinstvena priložnost, da se mu priklopim, saj bi v nasprotnem primeru preveč ušel, jaz pa bi se mučil z vzdrževanjem svojega tempa. Hitro sem sprejel odločitev in se mu prilepil na hrbet. Tempo je bil resda hitrejši, vendar mi je povsem ugajal.
Pri zavoju na Drenikovo smo na spustu pod železniško progo dobesedno leteli in kmalu sva ostala le jaz in pa omejeni tekač. Tam so me pričakali tudi moji glasni navijači in dobil sem motivacijo, da nikakor ne spustim zavetja. Tekli smo tudi mimo moje gimnazije v Šiški, nato pa zavili na dolgo ravnino ob železniški progi. Tam se je tudi čutilo, kako močan je bil veter. Cesta se je namreč malo odprla in naenkrat je zavetrje postalo ključno. Po kolesarsko sem se skrival zadaj in upal, da prebrodim na tak način vsaj do naslednjega zavoja v levo pri Mercatorju v Šiški.
Ne bom rekel, da mi je bilo lahko, vendar sem vedel, da moram ostati skrit, kar mi je tudi uspelo. “Še polovica”, sem si rekel, ko sem prečkal Celovško cesto. Skozi celotne Dravlje je ob progi vedno veliko navijačev, kar tudi tokrat ni bila izjema, vendar me je zelo motilo sonce, ki je svetilo direktno v kontra smeri na moker asfalt, kar je pomenilo močno bleščanje. Vse do zavoja v desno sem tako “mrko” gledal. Na tej ravnini sva ujela še enega tekača, ki je bil vidno utrujen. Mislil sem, da je ravno tako “odpadli” maratonec, ki ga čaka še veliko trpljenja do cilja.
Na desnem ovinku proti živalskem vrtu so me znova pričakali moji navijači. To je bilo še zadnjič pred ciljem na Kongresnem trgu. Lahko rečem, da je zatem prišel “moj” del. Rahel vzpon mimo Mosteca mi ni predstavljal nikakršne težave in lahko sem se celo malo odpočil. Ta del je tudi povečini v senci, tako je bilo prav prijetno. Vzel sem še zadnji kozarček z vodo, malo zlil v usta, večino pa za vrat in naprej sledil tekaču pred menoj.
Ljudi je bilo vse več ob progi, ko smo se približevali centru Ljubljane in sredi Tržaške, kjer se progi za polmaraton in maraton ločita, sem se zahvalil za držanje tempa in zaželel srečo. No, s to potezo sem se kar malo osmešil, saj mi je dejal, da tekmuje na polmaratonski razdalji. V mislih sem se prijel za glavo, ob tem pa pogledal še tekača za menoj, katerega sva ujela v Dravljah na okoli 14. kilometru in vse do 20. tako ni spustil. Tudi on je imel številko enake barve kot jaz, kar je pomenilo, da tudi on ni maratonec.
Naenkrat so moje misli iz “udobno do cilja na 2. mesto”, prešle v “joj, peklo bo, še kar ni konec”. Na tej točki sem imel še en metek v nogah, kar sem vedel, zato sem počakal na zadnji ovinek iz Aškerčeve na Slovensko, kjer se cesta rahlo vzpne. Pospešil sem do konca in oba mi nista mogla slediti. Tempo sem držal vse do cilja in se tako veselil prigaranega 2. mesta. Res sem bil vesel, da mi je tekma tako dobro uspela, obenem pa sem postavil svoj najboljši čas na 21 km – 1:09:11. Tempo sem skozi celotno traso držal zelo konstanten, predvsem tudi po zaslugi tekača pred menoj, vendar vseeno si nisem mislil, da bom na tak način izboljšal svoj najhitrejši čas na tej razdalji.
Ljubljanski maraton je za veliko tekačev nekakšen zaključek sezone in tudi zame je bil, pa čeprav sem jo moral že septembra, ravno ko so se po poletni pavzi znova začele tekme, prisilno prekiniti zaradi kolapsa imunskega sistema, ko preprosto nisem več mogel tekmovati in trenirati na visokem nivoju. Žal se mi je to zgodilo ob nepravem času, vendar uspelo se mi je pobrati in sedaj sem za izkušnjo modrejši.
