Zima je ponavadi obdobje brez nekih resnih tekem, pri meni gre bolj za obisk zimskih lig, kjer naredim dober trening. Seveda pa kakšni dobri tekmi v tujini ne moreš reči “ne”. V sklopu Monaco Run, ki je elitna tekma na 5 kilometrov na cesti, je bil letos prvič organiziran Agnel Trail. Agnel je hrib nad Monakom, kot je recimo Učka nad Opatijo, celo podobne višine. Zaradi obilnega deževja, katerega prej ni bilo tri mesece, so bili organizatorji primorani odpovedati 30-kilometrski trail, saj je po trasi drla voda. Tako sem izbral alternativo, 12 kilometrov dolg “City Trail”, torej trail po mestu, kateri se mi je zelo dopadel. Uspelo mi je zmagati, vendar najbolj mi bo v spominu ostal obisk Monaka, ki drži sloves prestiža. Pregovor “ni vse zlato, kar se sveti” tudi tokrat popolnoma drži, saj v Monaku ni vse tako “oh in sploh”.
Kot sem omenil, v Monako me je povabil Tomo in ponudil, da se peljem z njim tja. Odšla sva v sredo, tekma pa je bila v soboto. Tudi iz tega vidika sem lahko mirno računal na raziskovanje okolice, pa čeprav sem imel nato tekmo. Pot je bila hitra, saj zima ni ravno letni čas, ko veliko ljudi potuje čez Padsko nižino.
Po namestitvi v hotel sem šel takoj na iztek na razgledno točko nad Monakom. Kot zanimivost, hotel, v katerem sem bil, stoji v Franciji, vhod pa meji na Monako. Moja soba je bila torej kakšnih 30 metrov stran od Monaka. Že prej sem si na hitro ogledal pot do vrha po imenu “Tete de Chien”. Človek si ne more misliti, da je le streljaj iz tako mondenega mesta na voljo izjemno slikovita steza.
Pot me je sprva peljala ob morju, kjer je narejena sprehajalna pot, nato pa po labirintu ulic po hribu ven iz mesta in nato v “divjino”. Počutil sem se kot bi tekel po Grand Canyonu. Narava dejansko spominja nanj. Pot je peščena, uspeva bolj kot ne grmičevje, nad vsem tem pa se dvigajo mogočne pečine, po katerih svoje moči merijo plezalci. Tišino moti le zvok športnih avtomobilov in motorjev, ki se ravno tako malo razkazujejo. No, moram sicer poudariti, da so ugledni vozniki.
Na vrhu se odpre izjemen razgled na Monako. Od tam se šele vidi, kako majhna je ta država. Avtohtonih monačanov je sicer bore malo, saj je večina prebivalcev premožnih športnikov, igralcev in umetnikov, ki izkoriščajo to davčno oazo. Večkrat bom verjetno še omenil “kot zanimivost”, vendar Monako je pač mesto presežkov. Iz materiala, ki so ga pridobili s kopanjem cest pod zemljo, so nasuli dobršno površino in jo podaljšali v morje, s čimer so pridobili še več površine za zidanje. Na tem novem delu Monaka je tako nastalo na stotine tisoče luksuznih stanovanj. Verjetno so vsa polna.
Na vrhu sem se malo razgledal, vendar me je že lovila tema. Nenazadnje sredi februarja dan ni prav dolg, jaz pa sem začel s tekom šele ob 17. uri. Seveda sem prišel nazaj do hotela v trdi temi. Naslednje jutro sva še pred zajtrkom s Tomotom ponovila turo. Preostanek dneva sem preživel v hotelski sobi za računalnikom in delal za službo. Popoldan sem znova obiskal razgledno točko, zvečer pa me je Tomo peljal še na ogled mesta. Peš seveda. Vse skupaj sva prehodila okoli 8 kilometrov, tisti dan pa mi je ura naštela kar 45.000 korakov. To je moj absolutni rekord.
Sprehod je bil krasen. Že v štartu sem bil impresioniran recino nad ceno enega avtomobila v izložbi – 450.000 eur – rabljen! V nadaljevanju pa je sledilo seveda še več zanimivosti. Šla sva tudi mimo palače in starega ali “originalnega” dela mesta, ki leži na vzpetini oziroma pečini na polotoku. Tam je tudi veličastna cerkev in pa arhitekturno zelo lep muzej. Skratka precej bolj domače kot pa v tistem modernem delu mesta, kjer je vse precej natlačeno in vsak kvadratni meter izkoriščen za luksuz.
Iz polotoka sva se spustila proti luki. Tam je tudi štart in cilj znamenitega “Grand Prix Monaco”, torej formule 1. Kasneje sem večkrat pretekel to traso in moram reči, da je naravnost neverjetno, kako lahko tako hitro peljejo čez vse te ovinke in šikane. Cesta se znova vzpne na drugo stran luke, zaradi česar se odpre lep razgled na stari del mesta in pa seveda gromozanske jahte. S koraki in GPS-om na uri sem ocenil dolžino ene na kar 85 metrov, imela pa je štiri “nadstropja” ali palube.
Na vrhu tega klanca, torej kakih 50 metrov nad morjem, pa je casino, kjer seveda mrgoli športnih avtov. Recimo nek boljši Mercedes, ki je pri nas že eksotika, je tam smatran kot nek Volkswagen Golf. Vozni park je popolnoma drug – Ferrariji, Lamborghiniji, Bentley, Porscheji, Rolls Royci ipd. Tam sva bila okoli 21. ure in ljudje so ravno začeli hoditi v igralnico. No, mene je bistveno bolj vabila postelja, če sem iskren.
Kot sem omenil, sprehod je bil dolg kar dve uri in dejansko sem bil od aktivnosti celega dneva kar utrujen. Vsaj zaspati ni bilo težko. Naslednji dan pa sem že moral malo varčevati z energijo in je tudi preko hrane vnesti zadosti. To seveda ni bil problem, saj je bil zajtrk vedno vrhunski, kosilo in večerjo pa sem si priskrbel v ogromni trgovini, ki je bila, če primerjam recimo Hofer, za katerega velja, da je neke standardne velikosti, vsaj 5 ali 6-krat večja. Kljub kakim tridesetim blagajnam sem v vrsti za plačilo stal 15 minut. Spotoma sem skočil še po štartno številko, pri čemer sem imel velik problem. Za prevzem smo potrebovali zdravniško potrdilo, česar seveda nisem imel. Sprva sem se izgovarjal na licenco, vendar ni nič veljalo. Nikakor jih nisem mogel pregovoriti, da sem reprezentant Slovenije v gorskem teku, udeleženec prvenstev in svetovnega pokala ipd. Niso se premaknili niti za milimeter. Na koncu mi je ena izmed prisotnih svetovala, naj grem tukaj do lokalnega zdravnika na pregled in on mi lahko potem izda potrdilo. Raje niti ne pomislim, koliko bi plačal v Monaku za zdravniški pregled. Na kraj pameti mi ni padlo, da bi jo upošteval, ob enem pa sem si mislil, da je nora. Tuhtal sem, kaj bi naredil in se hitro domislil rešitve. Na svojem Google Drive sem imel naloženo zdravniško potrdilo ravno nekaj dni manj od enega leta, kar je maksimum glede veljavnosti. Naj omenim še to, da je bil seveda tudi tisti elegantno ponarejen, saj mi je naravnost neumno, da moram jaz, kot zdrav športnik, ki mora tako ali tako vsako leto na testiranje, sedaj še na nek pregled, ki nima veze z vrhunskim športom, da dokažem, da sem zmožen iti na tekmo. Kakšne bedarije. Organizatorju je tako ali tako pomembno le to, da se zavaruje pred morebitnimi težavami. Sam že vem, ali sem sposoben tekmovati, ali ne. Kakorkoli, ko sem pokazal tisti dokument, ki je bil v slovenščini in ga itak nihče ni znal prebrati, kaj šele razumeti, pri tem pa so ga nekaj minut le debelo gledali, sem dobil “žegen” za prevzem številke. Kazal sem tisti datum, žig in podpis, pa je bila zadeva urejena. Veselo sem odkorakal proti hotelu.
Stalno sem imel v glavi 30-kilometrsko traso in kalkuliral, ali sem pojedel zadosti. Na koncu dneva mi je bilo že kar slabo od vsega tega “cukra”. Navadno za zajtrk pred tekmo ne jem prav dosti, saj nočem, da se energija porablja za prebavo, poleg tega pa je učinek zaužite hrane praktično ničen, saj se glikogen ne more napolniti tako hitro. Ključno je, da je v krvi dovolj sladkorja. Za tako dolgo tekmo pa sem vseeno želel vnesti nekaj več, da me ne bi pobralo tam proti koncu, zato sem se znova malo silil z rogljički. Med zajtrkom pa je bila objavljena novica, da je tekma odpovedana. Sprva sploh nisem verjel in se čudil odločitvi v smislu “joj, kako mehki so vsi”, vendar nekaj minut pozneje je organizator objavil posnetek, kako se je stezica na vrhu gore dobesedno spremenila v potok v višini do kolen. Zunaj je res lilo in vsekakor je bilo temu za verjeti. Ponudili so nam opcijo, da nastopimo na krajši razdalji, in sicer “City Trail”. Slednji je bil dolg 12 kilometrov in je, kot že samo ime pove, nekakšen trail po mestu. Lahko bi mu rekli urbani trail. Proga je bila speljana mimo po polotoku, mimo in skozi vse znamenitosti, zavila pa je tudi v parkirne hiše ipd. Skratka na koncu zelo zanimivo.
V Monako seveda nisem prišel zastonj, zato sem pograbil priložnost in se pripravil za to krajšo progo. Roko na srce, morda je bilo tako vse skupaj še bolje, saj 30-kilometrskih prog res nisem vajen. Moj maksimum je gorski polmaraton ali krajši trail, po drugi strani pa sem veliko bolj vajen takšnih krajših, kjer tudi bolje izkoristim svoj potencial.
Bila pa je težava, da je bilo do tekme le še dobro uro, jaz pa sem sedel pri mizi s polnim trebuhom. Sem že videl, kako me bo to mučilo. Verjetno pa smo bili vsi na istem. Odšel sem do sobe, se hitro oblekel in odtekel na ogrevanje. Do štarta sem imel ravno kilometer in pol, zato sem 15 minut prej v hotel odvrgel še premočena oblačila, ki so me grela na začetku. Na štartu sem se pojavil ravno dovolj zgodaj, nekaj minut prej.
Začeli smo zelo hitro, zato nisem silil naprej. Tekli smo ob luki, nato pa se skozi zgradbo vzpeli po stopnicah navzgor. Tam je tempo padel in pomaknil sem se bližje vodilnim. Na naslednjem vzponu sem se odločil, da grem mimo vseh in zastavim močnejši tempo. Kmalu sem ostal sam.
Moram priznati, da mi je bilo sledenje oznak skozi labirint poti, parkov, stopnic, in zgradb kar utrujajoče. Bolj kot to, da sem se fizično naprezal, sem imel predvsem delo z orientacijo. Skozi celotno tekmo niti nisem mogel dati vse od sebe, saj je bila poglavitna skrb za izbor prave poti. Nekajkrat sem tako skrenil iz trase, se moral vračati in izgubljal dragoceno energijo ter čas. Pa živce tudi. V “turističnem” tempu seveda ni problem najti pot, saj greš enkrat počasneje, v tekmovalnem pa ravno nimaš časa gledati naokoli, razen če gre za tekmovanje iz orientacije, kar pa to ni bilo. Sčasoma sem se sprostil in pač malo znižal tempo ter se prilagodil pomankljivim oznakam. Tako sem bil vsaj siguren, da sem na pravi poti, ne pa prej, ko sem le molil, da vidim naslednji trakec za potrditev. Da o prometu ne govorim… Dobesedno slalomiral sem med pešci in pa avtomobili, le na malo večjih križiščih je stal kak redar, ki je pa itak visel na telefonu in bil presenečen, ko sem pritekel mimo.
Naposled sem le prišel do obale, kjer pa ni bilo več kaj dosti za zgrešiti. V cilj sem tako pritekel kot prvi, z udobno prednostjo, predvsem pa popolnoma moker. Celo tekmo je namreč lilo kot iz škafa. Čeprav je bilo dovolj toplo, sem bil vesel da, so daljši trail odpovedali, saj je 1300 metrov višje gotovo slabih deset stopinj manj, kar pa pomeni, da bi lahko pošteno zazeblo. Nekaj minut po prihodu v cilj sem se že namenil nazaj proti hotelu, saj sem že kar sanjal vročo banjo. V kopalnici je bila namreč velika banja, v kateri sem se vsak dan namakal vsaj po eno uro, sploh zaradi slabega vremena. To me je prisililo tudi k vzpostavitvi “kurilnice” v kopalnici. Radiatorjev v sobi ni bilo, jaz pa sem imel vsak dan povsem mokre tekaške copate, kot tudi oblačila. Vedno vzamem ogromno s seboj, vendar tokrat je bilo opreme preprosto premalo. Priklopil sem fen za lase, tok toplega zraka usmeril proti oblačilom, zaprl vrata in vse skupaj sušil nekaj ur. Moram reči, da mi je kar uspelo spraviti vlago iz razmočene opreme.
Popoldan sem šel še na iztek po mestu, saj se je ravno pokazalo sonce. To je bila tudi priložnost, da sem nabavil spominke za moje domače, za kar se vedno obvežem. Prijavili pa so me tudi na 5-kilometrsko tekmo v nedeljo, torej naslednji dan. Moje malo razbite noge seveda niso bile vesele, vendar sem sprejel priložnost, saj človek ni vsak dan v Monaku in stoji na štartu z imeni, kot je recimo mladinski rekorder Niels Laros. Na štartu sem se počutil kot čisti “outsider”. Hitrega treninga po ravnini nisem opravil že nekaj mesecev, saj sem bil v obdobju nabiranja volumna treninga, poleg tega pa sem se dan prej podil po stopnicah, ovinkal med količki ipd. Nisem se počutil niti malo pripravljenega za tako hitro tekmo na 5 kilometrov. Niti copatov nisem imel primernih za hiter tek po ravnem.
Štart je bil čisti šprint. Verjetno sem bil po nekaj metrih na 50. mestu in se boril za pozicijo. Naj omenim, da gre za elitno tekmo, kjer vedno povabijo nekaj zelo znanih imen iz atletskih krogov. Tekli smo ob obali v eno smer, nekaj časa tudi v tunelu, nato pa po natanko 2,5 kilometra obrnili za 180 stopinj in tekli po drugem pasu nazaj. Noge sem komaj dvigal in tempo mi je čez celotno traso padal. Vesel sem bil, da sem ugledal cilj, pri čemer sem si rekel “nikoli več nepripravljen”. Za iztek sem naredil še kratek krog po trasi in gledal tekmo na 10 kilometrov, na kateri so našo traso zgolj še ponovili. Seveda ni bila tako konkurenčna, vendar vseeno zanimiva.
Moj 5-dnevni obisk Monaka je bil tako končan. Iskreno povedano sem bil presenečen nad takšno natrpanostjo, po drugi strani pa je ves blišč in sloves okoli te državice povsem pretiran. Slovenija je mnogo lepša in bolj odprta dežela, tam je vse skupaj zelo utesnjeno.