Bronasti na SSW ali “Skysnow World Championships” se sliši kar dobro, ne? No ja, ta medalja ima mnogo manjšo težo, kot nek drug rezultat, vendar je pa. Glede na bližino prizorišča, Svete Višarje in Belopeška jezera, sem se odločil, da sezono nekako malo bolj resno otvorim na SSW Verticalu in pa SSW Trailu. Organizatorja poznam in me je tudi prijazno povabil, zato sem se z veseljem odzval pritrdilno. V petek smo tekmovali v disciplini vertikal, ki je potekal po smučišču do idilične vasice Višarje nad Trbižem, naslednji dan, torej v soboto, pa še trail nad Belopeškimi jezeri, torej nekaj kilometrov bližje Sloveniji. Prvo tekmo sem končal na 4. mestu, po drugi, kjer sem imel s seboj tudi svoje navijače, pa so mi okoli vratu obesili bronasto medaljo.
Ideja Skysnow prvenstva se mi zdi dobra, saj nekako razbije zimsko spanje, razmere pa so seveda drugačne, kot pa poleti. Teče se po snegu, kar da tekmi povsem drugo dinamiko, tekač pa mora izbrati pravi pristop. Oprema je še toliko bolj pomembna. Tudi sam sem se iz tega vidika moral optimalno pripraviti. Prvo je bila pomembna izbira tekaških copatov. Za vertikal morajo biti čim lažji ter imeti kar največ profila. Tudi za trail je to seveda pomembno. Organizator je nastop tudi pogojil z uporabo mikro tekaških derez. Sam sem to nekoliko prilagodil in za vertikal na svoje copate našraufal “zobe” derez. Na tak način me tisti silikon okoli noge ni nič motil, oprijem pa ni trpel. Poleg tega sem si naročil tudi nove, širše krpljice za palice, saj so običajne preozke in bi se kar pogreznile v sneg. Vse sem imel pripravljeno za boj s strmino, le “mašina” morda ni bila še povsem nared.
Vertikal je bil v večernih urah, tako da smo morali imeti tudi čelne svetilke. Oddelal sem standardno proceduro ogrevanja in se postavil v prvo vrsto na štart. Prej sem šel malo sprobat, kakšne so razmere na strmini in nisem bil nič kaj navdušen nad njimi. Podlaga je bila mehka, ne kompaktna, da bi bil lahko odriv močan. Vedel sem, da v takšnih razmerah nisem najboljši, vendar zaradi tega še nisem izobesil bele zastavice. Odločen sem bil, da se pogumno lotim strmine. Začel sem pametno in spustil druge predse, da sem lahko gledal, kod so stopali in korake le kopiral. Utrujajoče je stalno razmišljati, kam in kako postaviti stopalo, da ti ne zdrsne ali pa se ti udre.
Po nekaj minutah sem priplezal naprej na 2. mesto in lovil prvega. Za seboj sem potegnil nekaj tekmovalcev, za nami pa je nastala manjša luknja. V nadaljevanju je mimo nas švignil Avstrijec Hochenwarter, ki je kasneje tudi zmagal, in niti trudil se mu nisem slediti, saj je bil njegov tempo res hiter. Skušal sem držati tekaški korak, vendar mi je vsak odriv podlaga malo “požrla”. Prave skočnosti res ni bilo moč doseči. V nadaljevanju je narekovanje tempa prevzel eden izmed Italijanov in tudi za njim sem malo zaostal.
K sreči je podlaga z višino postajala vse trša, kar mi je ustrezalo. Lahko sem dobro odrinil in izkoristil moč. Ni se mi bilo več treba toliko osredotočati na občutke, temveč le gristi proti vrhu. Iz rahlega sneženja na dnu, je sedaj kar močno snežilo. Po polovici sem bil tako na 4. mestu. V nadaljevanju sem enega prehitel, vendar je kakih 100 višinskih metrov do cilja drugi mene in znova sem bil na 4. mestu. Boril sem se, da bi priključil vendar ni šlo, bil je malenkost premočan.
Z izkupičkom sem bil kar zadovoljen, čeprav se mi je zdelo, da ni bilo prave moči v nogah, zgoraj sem se nemudoma preoblekel in še malo pogledal zaključek tekme, ki je bila sicer odprtega tipa. Kulisa je bila krasna, saj je vmes zapadlo nekaj centimetrov svežega snega. V dolino smo se lahko vrnili z gondolo, kaj je precej olajšalo vse skupaj. Na dnu sem bil v desetih minutah. V šotoru sem še nekaj pojedel, počakal na podelitev in se namenil domov. Ura je bila že pozna in naslednji dan sem moral znova nazaj na trail preizkušnjo.
Zaspati po tako intenzivni tekmi je bilo seveda težko, vendar se mi je do jutra uspelo naspati. K sreči je bila tekma šele sredi dneva – če me spomin ne vara ob 13:30. Zaradi tega smo lahko v Italijo odšli vsi, vendar to je je imelo za posledico, da smo v avto komaj natlačili vso opremo. Vse je bilo namreč razmočeno napoved pa slaba. V primeru lepega vremena in konkretnega minusa bi bilo vse skupaj lažje.
Z izgovorom, da ima zadaj dva otroka, se mi je uspelo z avtom izmuzniti čisto do prizorišča, kjer smo lahko tudi parkirali. Logistično je bilo tako seveda bolj ugodno. Zatem, ko sva oblekla Elija in Emanuela, sem se lahko začel ogrevati. Pretiravati nisem želel, saj so bile noge dokaj prazne od napora na vertikalu, po drugi strani pa je bila tudi tekma dolga. Zaradi pomanjkanja snega so traso speljali po cesti, ne stezi, ki seka serpentine, zato je bila dolga 17, ne 15 kilometrov, kot je bilo sprva mišljeno.
Po ravnem je morda po mehki podlagi še težje teči, saj se korak kar izgubi. Vsi so šprintali, sam pa sem varčeval z energijo in se bolj osredotočil na to, da nisem tekel v prazno. Sčasoma sem napredoval in začel z lovom za vodilnimi. Eden izmed Švedov, tudi kasnejši zmagovalec, je s svojim rojakom že zelo hitro odprl luknjo pred vsemi ostalimi. On je tako zdržal do cilja, drugi pa je omagal in v cilj ni prišel niti v deseterici. Švedoma sta sledila dva Italijana, nato pa moja skupinica. Sprva smo morali narediti 6-kilometrski krog okoli obeh jezer, nato prečkali štartno-ciljni prostor in zavili proti “pravim” hribom pod Mangart.
Progo sem poznal od lani in vedel sem, da se lahko na glavnem vzponu do koče Zacchi še veliko pridobi. Mimo Jasmine, Elija in Emanuela sem tako pritekel z nasmeškom in dvignjenim palcem, v smislu “fajn mi je, napadel bom”. Prvi je pobegnil že preveč naprej, razliko do drugega pa sem vztrajno topil. Na najbolj strmem delu, kjer sem kljub snegu našel zelo dober oprijem, sem se tudi otresel “vagonov” in nadaljeval sam. Počutil sem se zelo močno in za drugim sem zaostajal še 10 sekund. Na lepem pa me je v zadnji loži želel zgrabiti krč. Pa ne ravno sedaj!
Zaradi slabih izkušenj s krči v preteklosti sem bil primoran spremeniti in pa predvsem malenkost upočasniti svoj korak. Tek po globljem snegu namreč zahteva večjo aktivacijo zadnje lože ob dvigu pete. Že skoraj pridobljeno drugo mesto mi je tako počasi polzelo iz rok. Osebno nisem tak, da bi stavil na vse ali nič, se bolj “ziheraške” narave. Lahko bi torej nadaljeval in grizel, prišel v cilj kot drugi, lahko pa bi zaradi krčev moral celo zahoditi. Vseeno je razlika, ali bi se šlo recimo za prvo mesto, vendar bi kljub temu verjetno storil enako.
Na vrhu vzpona sem tako zaostajal kakšnih 15 ali 20 sekund. Še vedno je bilo do cilja 5 kilometrov, kjer bi to razliko lahko nadoknadil. Trudil sem se maksimalno, spustil noge pod sebe, vendar mi ni uspelo priključiti. Moram priznati, da je bila mehka snežena podlaga sicer pravi balzam za noge, saj udarec ob pristanku ni bil tako velik. V cilj sem tako prišel na 3. mestu, zelo zadovoljen s predstavo, bistveno bolj kot dan prej.
Po tekmi smo bili seveda vsi popolnoma mokri, razen Emanuel, ki je ždel v vozičku. Hitro smo zamenjali oblačila na sebi in se usedli v ogrevan avto. Prva stvar, za katero je Elija vprašal ob odhodu je bila seveda “kam gremo na pico”. To sva mu obljubila že doma in če sem iskren, tudi meni je zelo dišala misel na slastno italijansko pico. Mizo v Trbižu smo komajda dobili, vendar ob dveh malih otrocih se vsak malo usmili. Obenem smo se tudi prijetno pogreli, morali pa smo počakati še na podelitev, ki je potekala na istem mestu, kot dan prej, torej v šotoru pri spodnji postaji gondole na Višarje. Zvečer so bili vsi tako utrujeni, da sem od meje vozil v tišini, saj so vsi mahnili v globok spanec.
