TIMOTEJEV B(r)LOG #76 – Tek čez Škabrijel in Mali kraški maraton

Zelo pametna poteza je iti dan po pregledni tekmi za EP, kjer si totalno razbiješ noge, potem drugi dan še na polmaraton. Priznam, to je bila čista neumnost, a k sreči se je vse izšlo brez posledic, razen to, da sem bil dva tedna potem precej utrujen. Tek čez Škabrijel je bila nova tekma v gorsko-tekaške koledarju in proga ni razočarala. Zelo težka, zelo lepa, predvsem pa pravi pokazatelj, kdo kam sodi. Mali kraški maraton pa me že iz nekaj zadnjih izvedb dobro pozna, saj sem redni udeleženec. Obe tekmi mi je uspelo zmagati, v prvi vrsti pa je bil lep družinski vikend na Krasu.

Po Kokoš Trailu, kjer sem nastopil in zmagal tudi že tretjič, je bil tokrat na vrsti tek, ki malo bolj spominja na “pravi” gorski tek. Vsi traili so namreč povečini zelo položni, z nič kaj resnega klanca, zato so na njih lahko dobri tudi hitri cestni tekači, če le ni preveč višincev. No, za Tek čez Škabrijel, se je vedelo, da ne bo lahek. Trije krogi do vrha Škabrijela, tehnično zahtevnega vrha nad Novo Gorico, so obetali pravo mesarsko klanje. Sam vem, kako je teči na tekmah gor-dol, vendar trikrat se spustiti po tako zahtevni poti in potem znova obrniti v strmino, kjer je naklon povsem primeren tudi za hojo, res ni mačji kašelj.

Kakorkoli, vedel sem, da je trasa meni pisana na kožo, saj sem glede na ostale boljši v spremembah ritma. Zgodaj zjutraj smo tako odrinili proti Gorici in nadaljevali z vožnjo še do gostilne Kekec. Tam je bil štartno-ciljni prostor. Naj še omenim, da je bila tekma zaprtega tipa. Pomerili smo lahko torej le tekmovalci z AZS licenco, saj je tekma štela za pregledno pred prihajajočim evropskim prvenstvom. Moji navijači so odšli na pot, sam pa sem naredil kratko ogrevanje.

Štartale so vse kategorije skupaj, tako da sem narekovanje tempa sprva prepustil kar mladincem, po nekaj minutah pa odtekel na čelo. Eden nam je celo pobegnil za okoli 15 sekund, vendar si zaradi tega nisem belil glave. Praktično takoj po pospeševanju sem ostal sam in vedel sem, da moram visok tempo zadržati, da naredim luknjo za zasledovalci še večjo. Mladinec spredaj mi je pomagal, da sem držal visok tempo in na strmini sem šel mimo. Moj korak je bil zelo močan in brez težav sem odrival ter preskakoval skale, ki so bile posejan sredi steze.

Na vrh sem prišel z verjetno že kar udobno prednostjo, ki sem jo želel na spustu še malo povečati. Bil je zelo tehničen, vendar ker sem imel še veliko moči v nogah, mi to ni predstavljalo problema. V glavi sem imel, da moram dvakrat še obrniti identičen kroga, zato vseeno nisem šel povsem na nož. Na dno sem prišel sproščen in zlahka spremenil ritem v klanec. Seveda pa se je poznala razlika v primerjavi s prvim vzponom, saj noge niso bile več sveže. V tempu nisem popuščal vse do zadnjega spusta, kjer sem bil prepričan, da imam toliko prednosti, da me do cilja nihče več ne jo ujel, zato sem ga pretekel bistveno počasneje kot prejšnja dva kroga. Ciljno črto sem prečkal kot prvi, s skoraj štirimi minutami prednosti. S tekom sem bil zadovoljen, saj me ni nikoli zares pobralo, poleg tega pa sem imel veliko moči v klanec.

Po tekmi smo med čakanjem na podelitev dobili izjemno okusne palačinke, za katere se mi še danes, če pomislim nanje, pocedijo sline. Že prej so jih vsi Primorci hvalili kot specialiteto, moram pa priznati, da pa so še presegle pričakovanja. Za nameček smo dobili dve porciji, poleg tega pa še ocvrte kalamare. Hrana je bila vrhunska, pa čeprav tega gostilni glede na zunanji videz ne bi pripisal. Potrditev, da videz večkrat vara.

Kasneje pa se nismo odpravili domov, temveč naprej v osrčje Krasa. Organizatorji Malega kraškega maratona so nam priskrbeli nočitev v idilični in povsem obnovljeni kraški hiši. Tako smo bili zjutraj praktično takoj na štartu. Sicer je šlo za hostel s številnimi posteljami, vendar v tem času turizem ni ravno na vrhuncu, zato smo imeli celotno hišo zase. Zunaj smo imeli na voljo tudi celotno zelenico, kjer sta bila dva gola. Žoge seveda nismo pozabili doma in Elija je bil takoj za akcijo. “Oči greva fuzbal.” Za regeneracijo je bilo tako malo brcanja nogometne žoge, Emanuel in Jasmina pa sta navijala. Pred večerjo smo odšli še na kratek sprehod po vasi, saj je bil zelo prijeten ambient.

V zadnjem času sicer odlično spim, vendar me je tokrat že pred polnočjo zbudila toča. Slovenijo je namreč ponoči prešla zelo hladna fronta in ne boste verjeli, da sem kasneje ob progi videl sneg, ki se od nočnih padavin še kar ni stalil. K sreči so bila zrna bolj majhna, tako da škode ni bilo, izgledalo je pa grozno, saj se je močno bliskalo, toča pa je zlovešče ropotala. Ravno na vikend Malega kraškega maratona se ponavadi prestavi ura, vendar tokrat smo bili teden dni prezgodaj, zato smo lahko spali še “po starem”, torej ne uro manj.

Da smo pojedli zajtrk in spakirali vse v avto je vzelo nekaj časa in bili smo točni kot ura za odhod. V Sežani se ponavadi kar hecam z iskanjem parkinga, vendar smo ga tokrat dobili precej blizu dogajanju. Sprva je svoje opravil Elija, kateremu tokrat Jasmina ni mogla slediti, nato pa sem bil na vrsti jaz. Ogreval sem se minimalno, moral pa sem se, saj je bilo ledeno mrzlo. Kot sem omenil, temperature so se čez noč spustile, za nameček pa je zapihala hladna burja. Med stanjem v boksu sem se tako znova povsem ohladil.

Štartali smo vsi skupaj, nato pa so se tisti na 10-kilometrski trasi odcepili iz glavne ceste in zavili desno. Naenkrat sem bil v ospredju, saj sem prej previdno spustil nekaj tekačev za kratko progo naprej in jim niti nisem sledil. Zelo aktiven je bil nek Italijan, ki pa je na prvih klancih odpadel. Tako sem nadzor nad tempom prevzel jaz. Tekli smo skozi Lipico, kjer je vedno prekrasno, nato pa prestopili mejo in tekli do 17. kilometra po Italiji. Tokrat pa nisem bil sam, temveč sem imel “vagon”, ki ni želel odpasti. Moje noge res niso bile voljne hitrega koraka, zato s tem tudi nisem pretiraval, vendar sem moral večkrat poskušati s spremembo in močnejšim tempom.

Po nekaj poskusih mi je uspelo, nato pa sem še kakšna dva kilometra držal podoben tempo, da je razlika narasla na neulovljivo. Zatem sem se lahko malo sprostil, na roko pa mi je šel tudi teren, saj je ob prihodu nazaj v Slovenijo celo nekaj makadama, predvsem pa krajši vzponi, ki motijo enakomeren korak. Dobra dva kilometra do cilja se trasi ponovno združita, kar je pomenilo, da na cesti nisem bil sam. Do cilja sem tako le še užival. V roki sem od štarta nosil gel, ki je služil kot nekakšna rezerva, če bi začutil, da mi zmanjkuje energije. Slednjega sem pri krožišču, kjer je stala Jasmina, kar vrgel nazaj v voziček.

V cilj sem tako pritekel kot prvi, z niti ne toliko slabšim časom kot lani, ko sem seveda tekel spočit. Upam, da takšne neumnosti ne bom več ponovil, saj je tveganje za nastanek poškodbe precej višje, kot tekmovati zgolj na eni tekmi ali pa pač dveh kolikor toliko kompatibilnih. Cela dva tedna sem rabil, da so noge pozabile, kako sem jih utrudil na ta vikend.