Učka, ki se strmo dviga nad reškim zalivom, se mi je od nekdaj zdela tako mogočna. Večkrat sem stal na vrhu in opazoval vse otoke Kvarnerja, na drugi strani pa imel na dlani celotno Istro. Razgled s tega (skoraj) 1400 metrov visokega vrha je naravnost fantastičen. Višina se sicer ne sliši nič kaj posebnega, saj imamo v Sloveniji nič koliko vrhov, ki so višji, vendar gre za vrh, ki se dviga praktično iz morja. Ob vzponu iz obale je tako potrebno premagati skoraj kilometer in pol višinskih metrov, kar pa pri nas ni tako pogosto. Še več, po osmih letih so organizatorji obudili tekmo, sedaj z imenom “Rika Vertikal”, ki poteka iz kampa v Medveji na vrh. Že sliši se epsko.
Novico o tej tekmi sem zasledil na Facebooku, kjer mi je na “zid” priletel oglas o tej tekmi. Dobil sem nostalgičen občutek, saj sem na tej tekmi nastopil ravno v prvem letu svojega udejstvovanja v gorskem teku. Tako rekoč je bila to ena izmed prvih resnih tekem. Ne bom dolgovezil o izkušnji tedaj, vendar trpljenje je bilo veliko. Izkušenj še nisem imel, ambicije pa velike, zato sem se seveda prehitro pognal od štarta in že po nekaj minutah začel “umirati” na obroke. Vse sem plačal do vrha. Še danes se spomnim divjega srčnega utripa v tistem prvem žgočem vzponu do vasice nad Medvejo, ki pa je šele na kakšni šestini poti do vrha. Osvojil sem 4. mesto absolutno, s časom uro in sedem minut (1:07). Takrat se mi je to seveda zdelo precej odlično, ne glede na dejstvo, da me je Miran prehitel za celih 8 minut, ko je zmagal z rekordom proge. “Moj čas še tako ali tako pride”, sem si mislil. Nisem si pa mislil, da bom nekoč to tekmo zmagal jaz in podrl še hitrejši Miranov rekord, ki je daleč od tega, da bi bil slab, saj je bil Miran takrat na vrhuncu moči za tovrstne vzpone.
Skratka, oglas me je pritegnil in iz firbca sem kliknil nanj. Proga je bila ista, kot takrat, termin pa ravno tako v maju, kar mi je ugajalo, vendar ob poplavi spomladanskih tekem in pa predvsem praznovanj, na katere smo bili povabljeni, niti nisem računal na nastop. Sprva sem bil birmanski boter bratrancu, teden kasneje smo bili na poroki od sestrične, večer pred tekmo pa sva bila z Jasmino povabljena na “abrahama” od kolega Tomija. Takim povabilom seveda ne smeš nikoli reči “ne”. Enkrat pa sem tekmo omenil tudi Jasmini. “Ja pa pejmo na morje, ane”, je odvrnila. “Pa saj veš, ne moreš po zabavi na tekmo, pa ni sedaj to spet tako zelo blizu”, sem bil skeptičen. Nekaj dni zatem sem organizatorju potrdil udeležbo, našel apartma v Medveji in tako imel eno dobro tekmo za motivacijo in nenazadnje dober test pred evropskim prvenstvom.
Treniral nisem nič kaj bolj usmerjeno, naredil sem le nekaj več višincev na trening, saj se običajno ta številka pri meni giblje okoli 700 m, tedaj pa sem jih nekajkrat naredil čez 1000. Nenazadnje je najbolj pomemben tedenski volumen, štejejo pa seveda tudi višinci v kosu. Na Tomijevi 50-letnici sva se z Jasmino prvič pojavila brez otrok. Prijetno je bilo kaj dobrega pojesti brez skakanja okoli za fantoma. Hrana je bila odlična in povrhu vsega sem dodobra napolnil svoje glikogenske zaloge. Domov sva prišla malo pred polnočjo, zjutraj pa smo morali že zgodaj na pot. Skupaj sem spravil dobrih 5 ur spanja, kar je zadoščalo. Medveja niti ni tako daleč, vožnja nam je vzela dve uri s postankom pri pekarni v Pivki, kjer sta fanta pojedla vsak svoj rogliček, Jasmina pa burek.
Parkirali smo v kampu v bližini štarta in mesta za prevzem številke. Oddal sem prtljago za na vrh, nato pa za ogrevanje peljal Emanuela, da je zaspal v vozičku. Jasmina in Elija sta medtem odšla preverit temperaturo morja, ki niti ni bilo tako hladno. Tako čez palec bi rekel slabih 20 stopinj. Definitivno to ni temperatura, da bi se človek namakal notri, za kak hiter skok, predvsem ob zelo toplem in sončnem vremenu, pa je bila povsem primerna.
Resno sem se ogreval kakih 20 minut, le toliko da sem pogledal in osvežil spomin na tisti prvi del po kampu in nekaj višincev po planinski poti, kaj več pa ni bilo potrebno, saj je tekma dolga in štart zaradi tega ne preveč infarkten. Moji navijači so odšli do konca kampa, kakih 500 metrov naprej, jaz pa na štart. Vedel sem, da resne konkurence nimam, vsekakor pa sem odkrito govoril, da bom napadel Miranov rekord, kar je pomenilo, da se ne bom ravno šparal. Teh prvih 500 metrov po kampu sem tekel zmerno, nato pa stopnjeval svoj tempo, ko sem kot prvi prišel na planinsko pot.
Sledil je dokaj zahteven vzpon do prve vasi. Gre za tehnično pot, ki spominja na pravo visokogorsko, čeprav gre za začetnih 300 višincev. V vasi pot skrene s pobočja in zaide na sosednje, ki je bolj osojne lege in malo bolj poraščeno, tako da je bila temperatura za tek zmernejša. Na sami progi nisem imel nobenih markerjev za primerjavo, da bi videl, kako mi gre, vsekakor pa je bil tek občutno hitrejši, kot osem let nazaj. Kajpak, saj sem za izboljšanje rekorda moral teči 9 minut hitreje. Ne glede na čas in opravljene višince po uri se mi je tek zdel dovolj hiter. Slednji so tekli zelo hitro in na višini 1000 metrov, tik pod začetkom najbolj strmega dela, sem imel čas 42 minut. Za 400 višincev mi je torej ostalo še 16 minut. Vedel sem, da bo šlo kar na tesno, vendar počutil sem se odlično. Do tedaj sem stalno vzdrževal tekaški korak, kar je pomenilo, da imam dovolj moči za tek do vrha. Sledila je “stena”, visoka okoli 250 višincev, kjer je pot dejansko pravi vertikal. Začel sem iztiskai vse iz sebe in moč ni nič kaj pojenjala, česar sem bil vesel. Za tem delom je celo nekaj spusta ter blag vzpon do grebena Učke.
Praktično nekaj metrov od roba pot zavije proti severu in nato pelje cik-cak po travniku, ki je posejan s kraškim kamenjem, vse do vrha. V tem delu sem paranoično pogledoval na uro, saj niti nisem bil prepričan, da bi mi uspelo, ko pa sem se prebil do pogleda na razgledni stolp, pri katerem je cilj, sem bil pomirjen. Skozi cilj sem pritekel v natanko 58-ih minutah, kar je pomenilo, da sem suvereno izboljšal rekord proge. Za mano kar dolgo ni bilo nikogar, prvi Hrvat pa je pritekel debelih 10 minut kasneje. Ja, tam nekje sem bil sam 8 let nazaj. Občutek je bil nepopisen. Kot tekač si želiš in si prizadevaš k stalnemu napredku in si večkrat tudi razočaran, vendar pri sebi v resnici šele takole vidim, kam sem prilezel v vseh teh letih treninga.
Največja nagrada za trud pa je bil izjemen razgled. Vidljivost je bila precej dobra, zato se je videlo daleč naokoli, celo do otoka Pag in skrajnega juga Velebita. Nepopisno. Tisti, ki še ni stal na Učki, mu to toplo priporočam. Predvsem mikavna je tudi zaradi bližine morja, saj lahko človek tako združi kopanje s hribolazenjem. Tudi midva z Jasmino v bodoče razmišljava o letnem dopustu na obali pod Učko. Jaz seveda najbolj navijam, čeprav mi je v Crikvenici, kamor hodimo predvsem zaradi izvrstne plaže za otroke, zelo všečen tekaški poligon.
Z drugouvrščenim Tadejem sva jo skupaj mahnila nazaj proti morju in ob prijetnem kramljanju je spust hitro minil. Spodaj v kampu so me že čakali moji navijači in skupaj smo odšli do morja, kjer sva se z Elijem na hitro skopala, nato pa smo odbrzeli po pico, ki jo je organizator naročil za tekmovalce. Slednja je sicer hitro pošla, vendar je bila miza dodobra obložena s slanimi in sladkimi dobrotami, poleg tega pa se je v velikem sodu z ledom hladilo tudi pivo. Zares lepo so poskrbeli za nas. Za nagrado sem dobil kar nekaj reči, najboljša izmed njih pa je bilo kosilo za dva v restavraciji z Michelinovo zvezdico v bližnji Moščenički Dragi. Tako sem predlagal, da bon kar naslednji dan izkoristimo, saj je vprašanje, kdaj bi se sicer vrnili tja. Verjetno naslednje leto z enakom namenom – udeležbo na tekmi.
Po podelitvi smo odšli znova na plažo in izkoristili prijetno spomladansko sonce, popoldan pa se namenili v naš apartma, ki je bil dobrih 200 metrov stran. Emanuel je še enkrat zaspal, tako da sem imel čas še za kratek iztek ob obali, kateri mi je prav prijal. Teči ob morju, predvsem proti večeru, ko se že malo temni, je nekaj posebnega.
Naslednje jutro sem se že zelo zgodaj namenil, da še enkrat osvojim Učko. Imel sem čas, da v bolj umirjenem tempu spet pretečem traso, čeprav sem tokrat vsaj polovico kar prehodil. Bil sem seveda utrujen, poleg tega pa sem veliko snemal in se razgledoval. Prav užival sem. Z vrha tokrat ni bilo razgleda, zato sem hitro obrnil nazaj. Iz apartmaja se nam ni mudilo, zato smo si vzeli čas in počasi spakirali stvari v avto, nato pa se odpeljali dobrih 5 minut proti jugu v Moščeničko Drago. Tam smo se kopali, pojedli sladoled, za pozno kosilo pa izkoristili tisti bon s tekme, s to izjemo, da nismo jedli v restavraciji z Michelinovo zvezdico, temveč v sosednji, ki ima istega lastnika, smo pa zavoljo dveh kosil z nekaj prefinjenimi hodi, dobili konkretne porcije lignjev in pico ter vsak svojo pijačo. Pa še mizo smo lahko popacali.